Kar se tiče tega kar si napisal ti dam popolnoma prav.
Le jaz sem vrašal samo, če bi dekletu, ki jo imaš rad lahko rekel pojdiva narazen in ostaniva prijatelja. Kot sem zastopil je tudi na to vprašanje NE.
Vidiš miki jaz pa sem to naredil. Pa sem jo imel resnično rad. Takrat sem mislil, da mi nikoli nobena ne bo več toliko pomenila.
Celo tako “pokvarjen” sem bil, da sem da smo odšli na ples, zabave….. in to v družbi človeka, kije norel za njo. On mogoče ni vedel, da jaz to vem. A veš, da take stvari čutimo. Vse to pa sem počel zaradi tega, ker j nisem mogel nudit, kar sem ji želel. Ker sva bila različna. Pa čeprav sva se imela rada. Nekje sem to že razložil. Nazadnje jo je osvojil. Kako ji je danes ne vem. Vem, da ima hišo z bazenom, otroka, dober avto… Jaz ji želim pa vedno še veliko ljubezni z strani njenega izbranca.

LP

Svaka ti čast da si vzdržal to, jaz ne bi mogo ker me je že čist zdelalo to ko sem vedo da bo počasi konec…kaj šele da bi mogo bit pol z njo. Aja toti novi pa sn glih zdaj dal konec ker mam dovol takih žensk. Uživaj!

LP, miki

Dan Miki! Oprosti poznemu odgovoru! Ma ja, mogoče, vedno je vse mogoče…Priznam!
lp
Angel*

Dan Miki! Ja, spomini ostanejo vedno. Samo kaj, ko se največkrat zapomnimo bolj slabe spomine, kot pa dobre. Razumem te.
lep dan še naprej!
Angel*

Dan Obema! Oprostita vmešavanju. Meni se je to tudi zgodilo. Enostavno sem imela nekoga preveč rada, da bi ga lahko prizadela. Nisva skupaj. Kar nekaj mi je takrat narekovalo in sem odšla…včasih, mi je žal, ker vem, da sem naredila napako. Mogoče bi bila pa bolj srečna kot kdajkoli. Kdo ve?
No, materialiste pa sovražim v dno duše. Saj se z denarjem ne da kupiti ljubezni. Se mi gabijo, “keš pičke” (oprostita izrazu). Že res, da definitivno bolje žive, srečne pa niso. Ne morejo biti, ker v resnici niti ne ljubijo, samo pretvarjajo se.
lp
Angel*
PS:mogoče se z denarjem da kupiti skoraj vse, ljubezni pa definitivno ne.

Dan Sara! Oprosti poznemu odgovoru. Ja, imaš prav. Mogoče bi Julija ne bila srečna s Prešernom. Kdo pa ve? Pa on? Mogoče tudi ne. Njegovo življenje je primerljivo z marsikaterim umetnikom, ki so zdihovali po svojih muzah. Dejstvo pa je, da je hrepenenje brez utehe ena velika beda. Človeka boli na moč, razžira ga in uničuje. Hrepenenje brez utehe, je na koncu eno veliko trpljenje. Zato me motijo vse ljubezenske zgodbe, ki imajo nesrečen konec. Ene velike tragedije so. In veš kaj me resnično moti? To, da ljudje ne spoznajo niti tega, da je njihovo življenje enkratno in neponovljivo. Niti desetine vsega ne izkoristijo. Sem že pisala o tem. Mnenje strokovnjakov je, da človek izkoristi le desetino svojih možganskih zmožnosti. To pomeni, da izkoristi le desetino vseh lepot na svetu, okusi le desetino vseh strasti. Ma eni pa niti te desetine ne. Potem v resnici sploh niso nikoli živeli in nikoli v resnici ljubili. Mar ni to žalostno?
Lep dan Sara še naprej!
Angel*