Erotofobija
Dan vsem skupaj! Zadnje čase poslušam ljubezenske zgodbe ljudi…večina jih je z nesrečnim koncem. Recimo:”Nekdo je odšel. Nekdo je ostal z ranjenim srcem v praznem prostoru. Praznina. Tisti, ki je odšel, je največkrat odšel zato, ker se je tisto, kar je bilo med zapeljevanjen videti poželjivo in žgečkljivo, nenadoma sesulo v praznino…Strah pred Ljubeznijo. Ma, prastrah pred tem, da bi bil poražen, nesprejet… Ne vem. Morda je pa vsega kriv dr.Košiček, ki je napisal, da je to erotofobija, strah pred ljubeznijo, prvinski strah pred njo…Zadnje čase okrog sebe vidim same moške in ženske primerke erotrofobije, ki v resnici hrepenijo po veliki pravi Ljubezni, a v trenutku, ko se zazdi, da se kaj takega dogaja, zbežijo, prestrašeni, boječi od neke norosti. Zgledov jim vsekakr ne manjka. Že Prešeren je umiral od hrepenenja in strasti po tisti Juliji, zaradi in zavoljo nje napisal najlepšo pesnitev, ja spal pa je z Ano Perovškovo. Le ta mu je bila predana tako telesno kot duhovno in najhuje, imela ga je rada. Kot najstniki smo brali W.D.Graya, spet omamljenega od neke Julije, a v trenutku, ko mu je oboževana padla z odra pred noge, si je vanjo obrisal čevlje…Ne moremo vendar ljubiti bitja, ki se tako predaja, saj to je prostaško. Takih literarnih primerov je še veliko, saj vsi tisti, ki so pisali o večni, popolni ljubezni, tej prastari zgodbi med moškim in žensko, pa naj bo to Cankar, Shakespeare ali Hemingway, so pisali zato, ker je bilo najbrž prav to polje tisto, na katerim jim je največkrat zdrsnilo…Vsi filmi, vse ljubezenske zgodbe, vse najlepše pesmi, govorijo ali prikazujejo in opevajo ženske, ki ne zmorejo, moške, ki ne zmorejo, ki se jim v trenutku, ko pri ženski zadanejo v neko mehkobo čustev zgodi zasuk: nenadoma ni nič več, po čemer bi lahko hrepeneli, objekt poželenja in strasti ni več “tam nekje v nedosegljivosti”, ampak v njegovi postelji…Ja kaj pa zdaj? Tukaj bom misel končala. Vas sprašujem:”Kaj pa sedaj?” Zanima me vaše mnenje. Kaj sedaj? Zakaj večina moških kar žbeži? Zakaj večina žensk, otrpne in konča zvezo, še predno se je sploh začela? Pa ljubezen? Zakaj jo kar naenkrat več ni…? Pa vi? Ste tudi erotofobi? Ste kdaj bili?
Lep dan vsem skupaj še naprej!
Angel*
Angel veš kak je…pomojem je izraz erotofobija skupek izrazov oz. dejstev, ki “označijo” oz. opredelijo človekovo duševno stanje. S tem mislim predvsem na vzgojo, duševno zdravje, komplekse, družabnost, spontanost, egoizem, zrelost strpnost..en kup stvari, ki že zgodaj odločijo o prihodnosti med dvema…ko začetna zaljubljenost začne bledeti se partnerja zaveta svoje morebitne napake oz. napačne ocenjenosti in se začneta drug od drugega oddaljevati..
Erotofobija – mislim, da tukaj neke prave zrele ljubezni sploh ni bilo, bila je samo zagledanost v osebo nasprotnega spola, o neki duhovni privlačnosti pa tukaj ni govora. Če ti najdeš človeka ki ti je pisan na kožo ni varjante da se za znebiš z izgovorom, da trenutno nočeš resne zveze in da je boljše da ostaneta prijatelja…seveda pa je velikokrat ta duhovna privlačnost namišljena, saj v partnerju iščemo osebo po naših merilih in željah, v kolikor pa spoznamo da to ni tisto kar smo z nekom že doživeli, dobimo “erotofobijo” oz. postanemo nostalgični.
No, nekaj v tem smislu..
LP, miki
pa Angel pa kaj je to tebi.Da pustiš neko osebo ker jo imaš preveč rad…to pa res ni v mojem stilu in pojma nimam zakaj bi bilo tako prav.Kadar nekoga ljubiš ,zares ljubiš, ga ljubiš tudi zato ker ti vrača ljubezen, sicer bi se zamislil o svoji ljubezni ane? Pravi partner pa je vedno nekakšna zrcalna slika nas samih, sicer nas nebi tako preklemano privlačil in zakaj bi človek to pustil…..niente capitto :-))
Težko vprašanje. Morda je to povezano z dejstvom, kako ceniš samega sebe. Naprimer, da o sebi nimaš dovolj dobrega mnenja oz. si premalo samozavesten in nenadoma zagledaš oz. spoznaš osebo, ki te neznansko privlači, želiš si jo, v podzavesti pa čutiš, da ji nekako nisi dorasel oz. imaš občutek, da je ta oseba tebi nedosegljiva, da je namenjena nekomu, ki je boljši od tebe. In ko se z osebo zbližaš in ti začne vračati čustva , se enostavno umakneš, zaradi strahu pred neuspehom pri tej osebi. Ne vem, morda je to to. LP Harry
Najbolj preprosto povedano – strah pred izkazovanjem čustev zaradi osebnih razlogov ali zunanjih vplivov. Seveda se mi je to ze zgodilo, komu se pa ni? To se dogaja predvsem v nezrelem obdobju, ko še nisi sposoben stat za svojim prepričanjem ali pa se pojavlja pri ljudeh ki so psihično in emocionalno nestabilni. Ko si v osebo zagledan ampak ji tega ne upaš povedat, mislim da je to najboljsi primer v mladostniškem obdobju. Mislim da se tega znebiš z zrelostjo, ko veš kaj pričakuješ, ko sam sebe “dovolj” poznas da ves kaj lahko dajes in ko imaš v lgavi jasno zacrtan cilj.
LP, miki
Čer Miki! No recimo. Samopodobo si nekako pridobimo v celotnem življenju tudi zavoljo drugih. V kakšni luči me drugi vidijo, je mogoče pogoj za mojo samopodobo. Veliko stvari v življenju pridobimo z izkušnjami. Menim, da tudi, če so slabe, ne pomenijo strahu pred novo zvezo. Vsaka zveza je dugačna, vsako novo zaljubljanje je drugačno. Že res, da vedno čutimo na svoj edinstven način, že res, da je tudi vsaka oseba drugačna prejšnjim. Samo mi ostajamo v svoji biti isti. Z isto samopodobo, z istimi čustvi. Mogoče pa smo resnično ženske sposobnejše žlahtnejših čustev. Smo res globinsko bolj čuteča bitja ali kaj? Ma, ne vem, bo spet moški svet užaljen. Veš, me motijo ljudje, ki v raznih razočaranjih ne vidijo pred seboj ničesar lepega več…zato sem v bistvu tudi temo načela. Pa kaj za hudiča je narobej z veliko večino vseh ljubezenskuh zvez, da po mnogih letih kar ugasnejo…še več iz ljubezni se rodi obup, sovraštvo in še kaj hujšega. Zakaj je toliko razvez? Zaradi srahu pred neuspehom, ali pa zaradi nekega življenskega mota…biti popolen…ni popolnosti, ne more je niti biti. Zakaj pa potem toliko resničnih umetnikov joka in cvili nad neko nemogočo, neuslišano ljubeznijo? Zakaj je recimo prav Prešeren ljubil neko nedosegljivo bitje? Zakaj je hrepenel po neki ženski, ki zanj ni hotela niti slišati? In ona? Kako, da ni sprevidela takega močnega hrepenenja? Mogoče bi bila v tej zvezi resnično srečna. Raje je trpela z nekom, ki jo ni imel niti približno rad. Ko bi vedla, kaj vse je zamudila? Pa ne samo ona. Tudi marsikatera druga.
lp
Angel*
Angel pa saj ženske,v tej nadaljevanki,so zaljubljene; zaljubijo se še prehitro in prehitro so prepričane v poštenost moških bitij…zato so razočarane … tako se nadaljuje ta krog sexa.
Ne razumem zakaj se ti nadaljevanka gabi ali se s prijateljicami nikoli ne pogovarjaš o tem .. ..me se…občasno,da nebi bilo pomote.
Trenutno se mi iz dna želodca gabi Springer…. bljak…
….objekt poželjenja…mhmhmh
Dan Sara! Seveda se pogovarjamo tudi o tem. Samo nikoli na tak način, veš. No celotno temo sem napisla ravno zato, ker poslušam zgodbe ljudi. Nesrečni so, v iskanju svojih pravih ljubezni in razočarani. Enostavno jih ni. Poglej, pa se vrniva na Prešerna. Mogoče je res, da ga je omamila tista anoreksična trinastletnica, napisal ji je najlepše pesmi. Vedela ali ne zato, se za njega ni niti zmenila. Ko bi se le! Niti sanjalo se ji ni, kaj bi ji Prešeren lahko nudil? Ne po materialni plati se ve, ampak po tistem hrepenenju je koprnel po njej. Mogoče bi ga pa vzljubila ali pa celo ljubila. Ni se zanj zmenila, poročila se je z nekim starcem in celo življneje živela, ne da bi okusila pravo ljubezen. A ni to žalostno! Nekatere ženske ponavadi zavračajo ravno tiste moške, ki so vanje resnično zaljubljeni, storili bi vse na svetu, da jo dobe. Zakaj pa ne znajo tega ceniti? Zakaj se raje nesrečno poroče kar z nekom, ki je slučajno nekje na poti v njihovem življenju. Ne okusijo niti prave ljubezni, niti nobene strasti, kje je šele hrepeneje in poželenje. Celo življenje žive z nekom, do katerega jim sploh nič ni, ko pa razočarane ugotove, kako zelo so v zmoti, so pa žal že prestare ali pa preveč obupane, da bi si sploh našle primerno ljubezensko zvezo. Moški so isti. Najraje imajo mirne, pohlevne žene, take, ki ne komplicirajo preveč. Mislijo, da jih imajo radi, pa jih še ljubijo ne. Po nekaj letah zakona otopijo v tisti zvezi kot trupla, ne samo da ni več strasti, vse gre v en iber nulo…pa še kar ustrajajo. Boje se sploh novih spoznanj, boje se čutečih in poželjivih žensk, saj prav dobro vedo, da jih bodo zmešale in na koncu totalno skurile. Oprosti poenostavljenim besedam, ampak tako pač je z večino zakonov. Večina živi in ustraja v zakonu zavoljo otrok, pa materialnih dobrin, pa neke varnosti…čustva pritajeno zatajijo, čez nekaj let pa postanejo totalna trupla. Pojma nimajo, kaj je sploh prava ljubezen, pa strast in poželenje. Samo sanjajo lahko nekaj, kar ni… Mogoče le kdaj spoznajo katero žensko, ki bi za njih bila vredna greha…ampak kako naj se znebe starih okovov? Ne, ne znebe se jih, loči se jih bolj malo, nikoli v bistvu sploh ne okusijo prave ljubezni. To je to, kar sem ti želela napisati, mi je hudo, ker vem, da je marsikoga škoda za nek mrtev zakon, škoda, ker nikoli ne bodo v resnici živeli in ljubili. In tisto, kar sem napisala na koncu…Res je: Vedno spodrsne tistemu, ki se da preveč! Zakon današnje nevrotične džungle ali pa našega življenja je to. So seveda izjeme, ki poznajo skrivnost alkimije razmerij. Žal pa teh poznam bolj malo. In ženske. Veš kaj pravijo? Ali je bolje, da se popolnoma preda, izživi nekaj strastnih trenutkov in potem živi z nekom, ki secira vsak njen gib in z jezo ugotavlja, kako se njegov namišljeni ideal razkraja pred njegovimi očmi, za raztrganimi krpami pa kaže meso in kri…ženska, ki ima svoje potrebe, svoje pobege…? Večina žensk se potrudi da preračunljivo raztegne začaranost prve noči, in opazuje kako pod težo oboževanja in hrepeneja umira v njej vse, kar je človeškega ali kar bi lahko čutila do moškega, ki jo balzamira s svojim oboževanjem. Bližina ni seksi. Bližina ni vzemirljiva. Vzemirljiva je nedosegljiva ženska, ne pa tista s katero preživljaš dneve in noči, katere zobna štetka počiva v skupnem lončku s tvojo…In moški lahko take nedosegljive ženske samo sanjajo. Boje se jih, večinoma pred njimi beže. Bolj varno je zavetje doma…
lp
Angel*
lep dan še naprej!
Angel*
Angel živjo
na tvoj poss bi odgovorila takole:
Vsak trpi in je žrtev samo do tiste mere,katero si postavi sam.Vse ostalo je pasivnost in izgovor.
Od posameznika je odvisno kdaj zna svojemu trpljenju narediti konec in reči:”NE!”
Nihče, prav nihče ne more kogarkoli prisiliti,da vzdrži v zvezi kjer so prisotne bolečine in trpljenje.
Na to, kaj bi Julija pridobila v skupnem življenju z dr.Francetom Prešernom vprašam,ali se morda nebi njegova čustva spremenila ko bi željeno dobil?
Lepe pozdrave
NE! Prijatelj sem ostal samo z eno, s tisto ki sma mela najmanj skupnega in sma se mela najmanj rada če lahko tako rečem…obojestransko je šlo bolj za neke vrste preizkušanje..z ostalimi katere sem pa mel res full rad pa nisem ostal kolega (tud nisem skregan), ampak se ne videvamo več. Pa mi tud ni žal, ker bi blo prveč spominovm ki jih drugače kot na tak način ne morem pozabit.
LP, miki