Imam težavo, ki se vleče že od poroda in mi ne da uživati pri spolnosti. Rodila sem hitro, samo 3 ure sem rabila in še to sem prvič rodila. Tako se je začelo. Popadke sem dobila in sem šla v porodnišnico, bili so na 10 minut, ko sem prispela, so bili že na 5 minut. Po ctg in vaginalnem pregledu, je bilo treba iti v porodno, saj sem bila že 5 cm odprta. Takoj ležat na postlo, potem so mi predrli mehur in me potem našibali z umetnimi popadki. Bolelo je kar fejst, saj sem se komaj sprostila, ker so bili skoraj nonstop. Prav čutila sem, kdaj bo spet zabolelo. Ni bilo naenkrat, bilo je bolj zvijanje, ki je sprva bilo nič, potem pa vedno bolj in potem spet nič in spet vedno bolj. Komaj sem se spomnila pasjega dihanja, ki me je malo sprostilo in sem pozabila na popadke. Popadke sem predihavala na boku. Potem pa sem morala potiskat, a kaj ko ni šlo nikamor. Potiskala sem kot nora in čez čas sem začutila nekaj velikega med nogami. Potem je bilo še huje, ker sem potiskala, a glavica ni šla ven, potiskala sem in potiskala pa ni šlo. Potem so me prerezali in sem potiskala in še ni šlo. Pa se mi 4 ženske vržejo na trebuh in se zbojim, kaj mi bodo dojenčka zmečkale ali kaj. No potem sem le rodila. Dali so mi anestezijo in me zašili. Bilo mi je v olajšanje, da je konec. Zdelo se mi je, da je bilo vse prehitro in še matrala sem se pri potiskanju, zato pa zdaj imam hemoroide, ker sem se res fejst napenjala. Presredek mi je delal težave že od začetka, prvič je zelo bolelo, ko sem imela spolne odnose, potem je čez čas bilo bolje. Vendar problem je v tem, da se ne morem navlažiti pri tem in ne morem doživeti vrhunca, čeprav sem pred porodom doživljala. Pa tud čutim ne nožnice vsepovsod enako, na eni strani je občasno sploh ne čutim, pa tudi suha sem v nožnici, pa ne pomaga ne gel, ker mi ne paše več imeti spolnih odnosov. Partner pritiska name, naj imam spolne odnose, a kaj ko od poroda nočem več to početi, ker mi je neprijetno in ne čutim ničesar, me ne vzburja. A sedaj skušam na bolj čustven način pomagati partnerju, ga crtljati, vendar se spolnosti kar izogibam. A je to treba, da sem že kar žalostna, ko pomislim na spolnost in ne gre. A je to možno, da prerez presredka vpliva na spolnost, ker meni se je spremenilo na slabše. Šivana sem bila okrog 5 cm, a so me preveč zašili(vsaj zdi se mi), ker me cuka po šivih občasno.
Od poroda je minilo skoraj leto, pa še ni veliko bolje.
Drugič bi raje videla, da me ne bi šivali, da ne bo še slabše.

Pozdravljena Bygi!

Naj najprej povem, da si sicer niti pod razno ne predstavljam, kaj doživljate. Razumem pa, da vam mora biti grozno. In mi je žal.

Spolnost je namreč, kot je pisal že Košiček, ena od osnovnih človekovih življenjskih potreb. Je najvišje dejanje medsebojne ljubezni med partnerjema in čeprav so nežnosti prijetne, je to tisto dejanje, ki dva v zvezi med sabo najtesneje poveže. Zato po svoje razumem tudi vašega partnerja, da bi spet rad čutil to popolno povezanost z vami.

V kolikor želite potrditev, vam jo lahko dam. Ja, epiziotomija lahko vpliva na občutke pri spolnosti. Mnogo žensk pripoveduje o tem. In ni enostavne rešitve. Na žalost.

Upam, da ste o svojih težavah spregovorili s partnerjem in da razume vašo razdvojenost med tem, da bi mu ugodili in strahom pred neugodjem / bolečino. Potrebovala boste namreč ogromno priprave pred spolnostjo in veliko nežnosti ter pozornosti med samim odnosom, da boste lahko prešla svoje zadržke. V kolikor se ne boste popolnoma sprostili, lahko to še stopnjuje napetost mišic in s tem bolečino.

Nikakor to, da ste bili šivani pri prvem porodu ne pomeni, da boste tudi v drugo. Čeprav za mojo naslednjo trditev ni uradnih podatkov, ki bi temeljili na raziskavah, ženske povedo, da se po drugem porodu stvari z zategovanjem v predelu epiziotomijske rane, izboljšajo. Upam, da se bo katera s podobno izkušnjo oglasila na vaše sporočilo in z nami delila svojo zgodbo.

Če poskušava najti rešitev vsaj na telesni / fizični ravni, bi vam jaz, četudi ste že po porodu, svetovala masažo presredka. Morda se bo s tem brazgotina čez čas omehčala, postala bolj elastična. Pri poporodni masaži presredka pa se vršijo tudi drugi procesi, kot so sprejemanje stanja svojega telesa, takega kot je ostalo po porodu. Razumem, da nekatere ženske epiziotomijo dojemajo kot iznakaženje lastnega telesa in brazgotine, tako fizične kot psihične je včasih težko sprejeti za svoje.

Druga zadeva je suhost nožnice. Ne vem ali še dojite, toda nekatere ženske imajo v času dojenja nožnico bolj suho. Da, geli so rešitev, vendar čutim, da vaš problem ni zgolj fiziološki, pač pa sega globlje. Podzavestni strah in napetost dodata svoje.

Mislim, da je prvi korak pogovor z vašim partnerjem v kolikor tega še nista storila. In v kolikor teža vaših argumentov ne bo dovolj, bi se morda odločila za obisk strokovnjaka (v mislih imam terapevta, čeprav vem,da smo Slovenci do njih nezaupljivi).

Ostanite v kontaktu. Žal mi je, da ne morem več pomagati. Sem pa vesela, da ste zbrali pogum in spregovorila o tej delikatni temi, s katero se, po mojem mnenju, srečuje kar dosti žensk.

Polona

Draga Bygi,

ob prebiranju vašega sporočila in odgovora Ane Polone mi je prišlo na misel še nekaj: včasih se zgodi, da ob šivanju in celjenju epiziotomijske rane ali raztrganine ne poteka vse idealno in da je potrebna kirurška pomoč pri vzpostavljanju dobrega stanja – zgolj v informacijo vam ali morda kateri drugi.

To, da se v slovenskih bolnišnicah uporablja pritisk na fundus v drugi porodni dobi v taki meri, kot se, je problematično. In problematično je tudi visoko število prerezov presredka. Vem, da se sedaj ukvarjate s posledicami takega ravnanja in da se najbrž ne želite ozirati nazaj. Morda pa bo vaše sporočilo spodbuda kakšni nosečnici, da si prebere sporočilo Ane Polone Moj presredek je tudi moja skrb, in da se zaveda, kako je optimalno število prerezov presredka pod deset odstotki. Žal so posledice nepotrebnih prerezov presredka in pritiska na fundus maternice res lahko tudi take, kot jih opisujete vi. In če sem čisto neposredna (vem, da se bodo zdaj začeli name jeziti, ampak to moram povedati, ker se s tem strinjam): preveliko število prerezov presredka je oblika spolnega pohabljanja žensk v sodobnem svetu.

Draga Bygi, kot je rekla Ana Polona, oba s partnerjem bosta potrebovala veliko potrpežljivosti in medsebojnega razumevanja. Pišite nam še, kako vam gre, morda pa bo katera od obiskovalk še kaj napisala

Lep dan,

Jaz sama še nisem rodila, se pa znam vziveti v to kar doživljate.
Poškodba – prerezan presredek, rana, šivi, celjenje rane….
vse to rabi svoj čas, prostor, da se lahko zaceli – pa ne samo fizično, ampak tudi čustveno in predvsem, da je ženska varna, da ve, da ne bo potrebno stopiti znova v spolnost, predenj ne bo čutila, da je rana dovolj zaceljena, da ne bi bolelo. Gre tudi za to, da včasih lahko bolj, kot fizična rana, boli to, da partner ne premore toliko razumevanja, da bi razumel, zakaj vas je strah, vam dal dovolj časa – da bi se znal vživeti – kako bi se on počutil, če bi bil na vašem mestu….

Morate biti zvesta sama sebi – s spolnostjo partner vstopa v vaše telo in vstopiti v telo drugega, ni dovoljeno na silo, brez občutka do njega – nikar – nikar si ne dovolite hoditi preko sebe – pogovorite se z njim o tem, naj vas začuti v vašem doživljanju, v vašem strahu.

Kot je za razumeti – od poroda je cca 1 leto – in glede na to kar pišete, predvidevam, da ste s spolnostjo začeli že lep čas nazaj – če se poskušam vživeti v žensko, ki je rodila, bila šivana,… in vsa ta ranljivost ob rojstvu otroka (ne nujno fizična, prej čustvena)… potem čutim, da je za žensko zelo naravno, da rabi čas in še enkrat čas, da bo znova lahko stopila v spolnost z vso odprtostjo. Zelo je pomembno kaj vse se je dogajalo ob porodu, pred porodom, je bila šivana ali ne, so imeli do nje pozoren odnos ali so jo obravnavali na grobo…. vse to ostane in ko se pogovarjam z ženskami opazujem, da so le redke v stiku s temi čutenji, ki so se pojavila ob vsem tem dogajanju – da mnoge ženske gredo preprosto preko sebe – gredo v spolnost, čeprav se je še bojijo ali imajo odpor ali pa bi preprosto rabile še čas – vse zato, ker je potrebno ugoditi partnerju – mnogo premalo se dela na splošnem ozaveščanju – da tukaj nastopijo moški – ki bi naj ugodili ženski. Kajti vse prevečkrat pozabimo – v odnosu se moški in ženska odločita, da bosta imela otroka – moški ga zaplodi, ženska pa nato 9 mesecev nosi to bitjece – prenaša vse tegobe, ki pridejo ob tem, potem jo čaka porod – primerna ali neprimerna obravnava ob tem, nato okrevanje in potem je tukaj že pritisk moškega, kajti sedaj je že vse mimo in ženska bi morala znova biti pripravljena na vse posteljne radosti, kot prej – kot da se zadnje leto ni nič posebnega dogajalo – pa se je – nekaj zelo lepega in posebnega, hkrati pa tudi polno tega, kar žensko na nek način spremeni in če je šlo vse po sreči ne pušča nekih posledic, lahko pa da jih – kot je to v vašem primeru. In zakaj vam vse to pišem – zato ker se iz vašega pisanja čuti, da ste že kar malce obupana, da je pritisk velik – dovolite si dihati v vašem ritmu in nikakor ne imejte občutka, da rabite preveč časa – imate vso pravico si vzeti toliko časa kot ga potrebujete. Vašega partnerja je sicer za razumeti, a menim, da je sedaj prva oseba, ki potrebuje razumevanje – ste to vi in samo vi – in dokler vam partenr tega razumevanja ne bo dal, ne more pomagati niti terapevt, niti čudež – vi hrepenite po razumevanju – ampak prva ste tudi vi sama – ko boste vedela, da si zaslužite razumevanje in čas, ga boste mirno zahtevala – kajti v pravi ljubezni je prostor za oba – za želje partnetja in za vaše strahove.

Zares vam želim, da ste si zvesta,

Paga

Draga Paga, hvala za vaše pismo,

sploh drage sodelavke na forumu, znane in tiste anonimne, hvala za spodbudne besede in misli in izkušnje, ki jih delite.
Brez vas ni foruma. Zato vas vabim k sodelovnju tudi jutri in pojutrijšnjem…

Zalka – he he, imam visoko raven endorfinov, sem se ravno vrnila s čudovitega uro in pol trajajočega teka – zelo priporočam.

Pozdravljena!

Morda ti bo v pomoč moja izkušnja.

Prvi porod je potekal hitro, morda prehitro – saj je bil sin v stiski in so se tudi meni vrgle na trebuh, da smo hitro rodili (le en potisk je bil potreben z njihovo pomočjo in mojimi močnimi popadki). Sicer sem vesela, da se je to zgodilo, saj je bil sin prenošen (ob skoraj vsakodnevnih pregledih v porodnišnici!) in daljšega rojevanja verjetno ne bi dobro prenesel. Tudi tako je bil prvi apgar le 4… A po petih oz. desetih minutah je bilo z njim vse ok.

Težava pa so bile moje raztrganine presredka – druge stopnje, predvsem notranje. Zunaj sem imela le en šivček, vse ostalo pa je bilo notri in to ne malo. Ko je bilo konec poroda in me je pregledala zdravnica (predvidevam, da je bila zdravnica, saj se mi je ob vseh ljudeh pri porodu predstavila le babica, ki je bila z menoj ves čas poroda), se je zgrozila in ni dovolila, da bi me ena mlajša babica? zašila, ki je bila že pripravljena. Šivala pa je zelo dolgo.) Tako te zelo dobro razumem, kako so občutki zelo drugačni ob ponovnih spolnih odnosih. Tudi suho sluznico sem imela zelo zelo dolgo.

Imela sem srečo – zelo razumevajočega moža. Vaginalnih odnosov kar nekaj časa nisva imela. Spomnim se, da sem devet mesecev po porodu še vedno imela zelo suho nožnico, tudi, če sem si zaželela spolni odnos (kar je ponavadi ob vseh spominih hitro prešlo) in s tem tudi boleč odnos. A boleče je bilo le na začetku odnosa – tako kot, da bi bilo kar naprej “prvič”, nato sem se sprostila in je bolečina izzvenela. A Odnosi so morali biti hitri in seveda brez kondomov, saj sicer ni bilo dovolj vlažno.

No, sčasoma se je izboljšalo glede občutkov oblike nožnice, zatrdline so se zmehčale, a suhost je ostala še dolgo. Zdravnica mi je ponudila gel, ki ga nisem uporabila, in omenila, naj podaljšava predigro. To sva poskušala, a drastičnih sprememb ni bilo, je bilo pa vedno bolje. (korak za korakom)

Če dobro pomislim, se je po dobrem letu vse skupaj zelo izboljšalo – šli smo na dopust, na morje. Tako, da je verjetno res, da je na suhost nožnice vplival strah, saj ko sem se tam sprostila in sva imela redne vsakodnevne odnose, se je vse uredilo.

Na koncu še nekaj za vzpodbudo!

Veš kdaj se je vse drastično izboljšalo?

– glede želje po spolnem odnosu in vlažnosti nožnice?

Ko sem bila drugič noseča! Tako pogosto nisem imela želja nikoli prej.

Še večje presenečenje pa me je čakalo po drugem porodu!

Drugič sem “prejela” le rahel popravek šivanja (nisem bila rezana) in Skoraj nisem vedela, da sem bila šivana.

Ko sem bila en teden doma (približno 10 dni po porodu) sem doživela neverjetno. Ob pridnem otročku, ki je spal in jedel kot po urniku, sem se zelo hitro spočila in si zaželela spolnih odnosov!!!

Seveda sva počakala do pregleda pri 6-ih tednih in tudi sicer ob čišči in šivih še ne bi tega počela, a želja je bila!

Sedaj težav nimam.

V upanju, da bo tebi in drugim v pomoč.

p.s. Pa še nekaj lepega o naših babcah v porodnih blokih:

Ime babice, ki me je spremljala skozi prvo porodno izkušnjo (več kot 5 let nazaj), ki sem jo opisala zgoraj, ne vem, sem žal pozabila. A Ona je bila tista, ki me je lepo sprejela v tej sobi. Dobila sem občutek, da je tam zaradi mene – topel občutek.

Ko se je vse skupaj zapletalo ni imela veliko vlogo – prevzeli sta drugi dve osebi oz. potem jih je bilo še več.

Na koncu, ko se je vse umirilo, pa je spet prišla do mene in me prijela za roko (topel, zelo človeški dotik) in mi izrekla: “dobra ste bila!”

Hvala, draga babica!

Mislim, da mi je s tem omogočila, da sem oblikovala lepe spomine na ta porod že od prvega trenutka. Kljub vsem zapletom in ne glede na to, da je bil to menda z medicinskega stališča težak porod. Sama ga nisem tako doživljala.

Pozdravljeni, Bygi in vse ostale!
Tudi sama imam podobne težave pri spolnosti po prevem porodu (nimam želje po spolnosti, se ne navlažim in ne doživin vrhunca, mož pa bi rad imel pogoste odnose…) čeprav je od tega že dve leti. Tudi z drugo nostečnostjo se ni nič izboljšalo, celo nasprotno. Zdaj si še manj želim spolnosti, kot kadarkoli prej. Masla je prilila tudi krčna žila, ki mi je nastala na vagini s strani šiva. Zdaj z ene strani občasno zateka, postane nabrekla in rzdražena. Moja ginekologinja mi je rekla, da bo to po porodu minilo, samo v porodnišnici moram povedat in mi bodo potem dali neko injekcijo. Za vsaj delno ublažitev težav mi ni nič svetovala. Na internetu sem našla, da se lahko uporabljajo gele in kreme proti krčnim žilam na nogah. Dobila sem eno rusko, rastlinsko, ki med drugim vsebuje tudi divji kostanj. Tako da je zdaj vsaj približno vzdržno.

Zdaj se pripravljam na drugi porod in bom naredila vse, kar je od mene odvisno, da drugič ne bom prerezana.

Postopoma tudi vse bolj zavedam, da je glavni problem v meni, v mojem strahu in napetosti, ko jo skušam zatajiti možu. Verjetno bo dejanska najboljša rešitev iskren pogovor, ki bo upam, prinesel malo več razumevanja s strani moža in se mi pomagal zabiti svojih strahov.

Lep pozdrav!

Draga TanjaFilja, Bygi in sploh bralke in klepetalke,

ko prebiram vaša pisma in razmišljanja, se veselim, da si med seboj pomagate in predelujete izkušnje, iščete rešitve in predlagate ukrepanja.

Res je dobro, če pri sebi poiščemo, kaj je mogoče spremeniti in si vztrajno prizadevamo za tak cilj, če ga prepoznamo kot pomembnega – in kako vesela in osrečujoča je lahko spolnost. In če si lahko že v nosečnosti pomagamo z masažo presredka, z vajami za mišice medeničnega dna, če lahko rojevamo v svojem lastnem ritmu in to čimbolj pokonci … to pomeni tudi več možnosti za ohranitev celega presredka.

In res je dobro, da pri stvareh, ki so širšega obsega (ne govorim o prepoletni noriji jamranja nad obsegom, nene), iščemo dialog in si prizadevamo za sodelovanje pri reševanju težav – če gre za partnerski odnos, če gre za odnose v družini, za odnose med nami in zdravstvenim osebjem. Pri tem pa si mora tudi druga stran odkrito prizadevati za dialog, kajne. V partnerskem razmerju pa sta obojestranska pripravljenost za poslušanje in naravnanost k pozitivnim rešitvam še kako pomembni.

In tudi tisto, kar je na najširši ravni, pa prav tako vpliva na nas skozi na primer, najrazličnejše pogoje rojevanja, znanje in ravnanje strokovnega osebja med porodom … tudi tisto je pomembno.In sprememb tu ne moremo doseči zgolj s prizadevanjem ene osebe, zato tudi delujemo tako, da se povezujemo, se pogovarjamo, pišemo, se spodbujamo, zbiramo rezultate raziskav, razmišljamo, se zapletamo v burne debate. želimo podpreti pozitivne spremembe v praksi, ki bodo kratkoročno in dolgoročno vplivale na to, da bo po porodu čim manj težav s presredki.

Toliko, da veste in da vemo: s težavo niste same.