Pozdravljeni,

24.04. sem rodila zdravega fantka, pri porodu so mi naredili epiziotomijo. Porod me je kar presenetil, si nisem predstavljala takega. Na internetu sem prebrala, da babica epiziotomijo napove ter da se jo lahko odkloni – je to res? Babica je bila izredno mlada in ni znala z menoj, med porodom je sploh nisem slišala, tako tiho je govorila – lahko, da sem bila tako “zadeta” od maske ter dolantina, ne vem.

Malo sem žalostna, saj je zdravnik, ko me je šival, babico pred menoj nadrl, da je imela “spet težko roko”. Mene pa šivi izredno bolijo, razmišljam tudi o tem, da ne bom imela zaradi reza kakšnih negativnih posledic. Epiziotomije ne bi odklonila, saj sem si le želela, da bi bilo že konec (faza izstisa je trajala 2h), bila sem že brez moči, in hvalabogu je prišlo potem več ljudi, ki so mi pomagali. Razmišljam pa, kako bi lahko rez bil manjši, kako bi me lahko babica bolj motivirala, bila bolj glasna…no, tu nimamo kaj.

4. dan po porodu sva bila odpuščena, in od takrat sem skoraj vsak dan eno uro zdoma, ali ⁄ in vsaj 2h na obroču (kosilo ipd.). Včeraj in danes me veliko bolj boli presredek – je to normalno (7. in 8. dan)? Pogledala sem si rano, in le še na sredini je en šiv, drugih več ni. Je možno, da boli ta šiv močneje, ker “nosi” zdaj težje breme? Keglovih vaj zaradi tega sploh ne morem delati, patronažna je rekla, da bi jih že morala. Kakšne so lahko posledice zaradi tega?
Je res, da boli rana “le” 14dni, na internetu so zelo različne informacije?! (od 14 dni do 8tednov?!)

Je eno uro hoje, skoraj vsak dan, po ravnem preveč (zunaj je zelo lepo vreme, v trgovino gremo ipd.,…saj grem hitro spet domov)? Bi res morala le ležati? Kako je s sedenjem? Je to tudi prenaporno? Kakšne so lahko posledice prevelikega napora (ali sem ga s hojo in sedenjem povzročila?)
Ali bi morala samo ležati, da bi čišča čimprej “izginila”?

Hvala in lep pozdrav!

Spoštovani,

na odločitev glede epiziotomije porodnica nima vpliva in četudi bi ga želela imeti, bi to ne bilo koristno. Za epiziotomijo se babica odloči v nekaj trenutkih, ko glavica ploda prehaja preko presredka, le redko se zanjo odloči vnaprej, ko je očitno presredek previsok, da bi prepustil glavico brez pretrganja ali pa, ko se plod rodi z zadnjico zdravnik, ki vodi porod tudi skoraj vedno naredi epiziotomijo. O velikosti oziroma globini epiziotomije je težko razpravljati. Če se naredi premajhno, je kot bi je sploh ne naredili in kljub njej lahko pride do dodatnega pretrganja presredka in tudi črevesja in preprečitev tega je glavni razlog, da se epiziotomija sploh naredi. O svoji epiziotomiji torej ne razmišljajte več. Bi pa priporočil, da vsaj 3 tedne po epiziotomiji pretirano ne pohajkujete okrog. Ležati seveda ni treba, hoditi eno uro okrog samo za rekreacijo ob tem, da imate že dovolj dela z dojenčkom, pa se mi ne zdi pretirano modro. PO cca. 3 tednih bo rana povsem zraščena, čeprav se celjenje povsem zaključi šele po 6 tednih in takrat bo tudi dovolj zgodaj za pričetek s Keglovimi vajami.

Pozdravljeni,

sem 5 tednov poporodu. Tudi sama sem imela epiziotomijo, sprožen porod zaradi povečanih jetrnih encimov en teden pred terminom. Otroku se je pomagalo z vakumom.
Zanima me glede aktivnosti. 3 tedne sem strogo ležala, saj dejansko kaj drugega nisem mogla. Šivi so mi odpadli 14 dni po porodu, rana se je lepo zacelila, konstantna bolečina se je stopnjevala do 10 dne po porodu, nato pa počasi popuščala do 3. tedna. Nato se je počutje bistveno izboljšalo in začela sem z zmerno aktivnostjo, kar pomeni, da sem tudi jaz otroka ponosila okoli (prej je to počel izključno mož, ker nisem mogla sedet in hodit zaradi bolečin) in začeli smo s sprehodi po max. 30 minut dnevno, s tem da si nisem upala jaz potiskati vozička. Prejšnji teden sem začela sama hoditi na sprehode za 30 minut, več sem tudi sedela kot ležala. Gospodinjska opravila še vedno prepuščam drugim. Vse je bilo vredu do dveh dni nazaj, ko me je začelo bolj tiščati navzdol, čutila sem tudi manjšo bolečino v predelu vagine in presredka, ki sicer ni bila konstantna, a me je vseeno zaskrbelo, zato sem sedaj dva dni kolikor se je dalo ležala in bolečine ni več. Res je da sem dan preden se je pojavila ponovna bolečina bila več na naogah, na daljšem sprehodu za eno uro in na obisku, ki je z vožnjo vred trajal dve uri-morda je to vzrok.Že od začetka delam vaje za mišice medeničnega dna, kolikor jih zmorem.
Ćišča je izginila 3 dni nazaj, prej pa je bila skoraj dva tedna le v obliki kakšne kaplijice dnevno. Dojenje je lepo steklo. Ali to zgolj pomeni, da moram resnično še ležati in sprehode prepustiti možu ali bi bilo potrebno predčasno obiskati ginekologa, saj imam drugače pregled šele v 8 tednu po porodu?

Najlepša hvala za pomoč,

Spoštovani,

v bistvu ne vem, zakaj imate težave in zato tudi težko ocenim, kako jih preprečiti. Ležanje tako dolgo po porodu ni več običajna praksa, vendar, če boste videli, da so problem fizične aktivnosti, jih boste pač prilagajali sproti na tolikšno mero,da bo ravno še prav. Tega ni mogoče predpisati “po kakšni shemi” ipd. Mislim,da gre zgolj za problem prilagoditve na spremembe po porodu, zato po mojem mnenju za zdaj predčasen obisk ginekologa ni potreben.

Spoštovani g.Pušenjak!
Kljub temu, da je ta post precej star pa na tem mestu ne morem preko tega, da se ne bi oglasila.
Vaš stavek:”…na odločitev glede epiziotomije porodnica nima vpliva in četudi bi ga želela imeti, bi to ne bilo koristno” me je hudo zmotil.
Kolikor je meni znano, sami odločamo o vseh posegih, ki se tičejo našega telesa, četudi nam je morebiti naša odločitev v škodo. (razen v izjemnih primerih, ko nismo sposobni odločanja-nezavest ipd.)
Torej porodnica ima vpliv na epiziotomijo (oz. bi ga vsaj morala imeti, tudi zakonsko). Pa tudi o koristnosti lastne odločitve bi se dalo razpravljati.
Vsak ima pravico odločati, kaj se bo zgodilo z njegovim telesom. Vsaka pomembna odločitev pa prinaša neko tveganje. To je pač življenje.

S tem postom pa ženskam sporočate, da nimajo vpliva na to, kar se dogaja z njihovim telesom in one ne odločajo o njem. Halo?? Trebalo bi vzpodbujati k ozaveščenosti, k porodu s čim manj posledic, saj pa je to ja nekaj najbolj naravnega, prvinskega (izjemam problematične nosečnosti, ki so potrebne drugačnega tretmaja). Občutek imam, da po večini zdravstvena stroka ženskam sporoča, da so popolnoma nesposobne same rodit, oddaljuje se jih od vsega naravnega in živalskega.

Pa da se ne bomo narobe razumeli. Globoko sem hvaležna za današnjo medicino in vso pomoč, ki jo nudi posameznikom.

Moti me pa izrazito odklonilen odnos zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja do lastnega mnenja pacientov, v kolikor je le to drugačno od njihovega/vašega.

Pa lep pozdrav,
M

Spoštovani,

upam, da berete misli v kontekstu in ne po posameznih stavkih. Če ste natančno prebrali moj odgovor, ki ga citirate, je iz njega jasno razvidno, v kakšnem kontekstu se babica odloča za epiziotomijo, torej situacijsko, nekako tako, kot se kuhar odloči, kdaj bo izklopil pečico, kdaj bo dvignil pokrovko z lonca ali kdaj bo juhi dodal sol ter koliko. Zato je babica bila izučena, trenirana, ima kilometre in kilometre izkušenj itd. in tega porodnica za samo sebe enostavno ne more kompetentno odločati, tudi če ima do tega, juristično gledano, pravico. Seveda se lahko načeloma odloča o svojem telesu in o tem ni nobenega dvoma, ampak odloča se lahko le tako, da povsem prepove epiziotomijo, s tem pa babico in zdravnika v bistvu postavi v zelo neprijeten položaj, saj bo v primeru, ko porod zaradi tega ne bo napredoval ali pa bo vnaprej jasno, da se bo presredek pretrgal bolj in v neugodno smer ter ogrozil funkcijsko zelo pomembne organe (npr. sfinkter anusa), moral(a) ravnati v nasprotju s strokovno etiko ali pa tvegati nesrečo in nenazadnje lahko tudi pravni spor, saj se pacienti kasneje o svojih odločitvah na neverjetno inovativne načine sprenevedajo, kako da niso vedeli, da je njihova odločitev lahko nevarna, oziroma ima lahko tako usodne posledice itd. ipd. Obveščeno soodločanje pacienta smo žal pripeljali do točke, kjer stvari niso več v prid ne pacientu, ne stroki in ne odnosu med zdravstvenim osebjem in pacientom, ampak zgolj in samo še odvetnikom. Veste, razpon želja in sposobnosti odločanja o posegih na našem telesu je strašno širok, predstave pacientov o zmožnostih in možnostih medicine neskončno različne in možnosti, da med predstavami pacienta in dejstvi oziroma možnostmi medicine nastane večja ali manjša vrzel, neskončno velike. Vi stvari vidite le s stališča pacienta in njegovih pravic, jaz pa pogrešam celo vrsto pacientovih dolžnosti in nenazadnje je nespodbitno, da pacienti prihajajo po pomoč k nam in jim nihče naše pomoči ne vsiljuje. V ustrežljivosti in prilagajanju željam in predstavam pacientov smo prekoračili že vse meje, zlasti pa v sistemu, v katerem so dejansko plačani zgolj neto stroški in ta propada prav zato, ker se pri upravljanju z njim ne upoštevajo dejanski stroški in potrebe, npr. pri opremi, pri delovnih in življenjskih pogojih, pri strukturi in številu osebja kot pri kvaliteti potrošnega materiala, ki je potreben za kakovostno diagnostiko in zdravljenje. Pa ne bom o tem, ker si lahko vse bistveno preberete v najnovejšem članku Janeza Šušteršiča:
http://siol.net/siol-plus/kolumne/socialisticno-planiranje-zdravstvenega-sistema-419845
V teh pogojih, ste lahko res izjemno veseli, da kakršnokoli zdravstvo sploh še obstaja.