epilepsija

Živijo!

Pred dnevi sem prvič v živo videla epileptični napad. Imel ga je prijatelj, v avtu poleg mene medtem ko sem vozila. Napad je že sam po sebi vzbudil v meni strah, ker o epilepsiji tako rekoč nič ne vem, poleg tega ga je zaradi tresljajev naslonilo name in sva za kratek čas zapeljala na drugi pas, preden sem utegnila ustaviti. Napad je trajal minuto, meni pa se je zdelo, da je to cela večnost. Kljub temu, da sem za njegovo bolezen vedela, me je stvar pretresla. Kajti očitno nisem imela prave predstave o čem govoriva. Za nameček se je na poti domov, stvar še enkrat ponovila.
S prva sem mislila, da bom stvar prespala in pozabila. Pa ni tako.
Ostal je strah in ne morem si predstavljati, da bi midva še kdaj sedela skupaj v avtu.
Ker sva dobra prijatelja nočem z njim prekiniti stike. Ker pa je strah močnejši, ne vem kako to obvladati.

Če ima mogoče kdo izkušnje s podobnim dogodkom, prosim za nasvet.
Vsak dan se znova sprašujem, kako postati odporna proti temu, kaj storiti, ko se bo ponovilo, kako mu pomagati,………
Ker sva bila sama je to toliko težje, kajti drugim opisati napad ni niti približno tako kot to doživeti.

Hvala!

Pozdravljena Pika!

Res je, da epileptični napadi niso nekaj kar bi človek lahko hitro pozabil ali se navadil na te prizore, saj res niso nič kaj prijetni.
Pri tem moraš vedeti, da so običajna pravila pomoči, da daš tej osebi med zobe nek predmet, da si ne pogrize jezika, vendar moraš za to imeti čas, kar pa je v avtu težko. Drugo pravilo, ki je zelo pomembno je to, da ta oseba nikakor ne sme ležati na hrbtu, ker se lahko zaduši, zato jo moramo obrniti za bok (kar zopet v avtu ni tako pomemno).
Kaj lahko storiš v avtu – predvsem je pomembno, da zaščitiš sebe (in s tem seveda oba), da te ta oseba med napadom ne moti pri vožnji, da res ne pride do nesreče, kar si najbž že tudi sama ugotovila, kaj več pa ne moreš storiti kot, da počakaš, da napad mine.
Morda bo najbolje, da prijatelju poveš kako je bilo (če mu še nisi) in, da ga prihodnjič prosiš, da sedi zadaj, pa naj se še tako neumno sliši. Nevarnost nesreče res ni tako majhna, ker nikoli ne veš kako močan je napad, koliko časa bo trajal…
Res je tudi, da ne moreš tega opisati nekomu, ki še ni videl kako napad izgleda, toda najlažje bo, če boš to sprejela kot dejstvo in se pač soočila z vsakim napadom posebej… Morda lažje rečeno kot storjeno, toda, če sta dobra prijatelja bosta tudi to premagala!

Špela, Šent