Hvala za vse do sedaj napisano, razen pomot.
Alenka, tvoja teorija je super zadeva. Tudi jaz bi se rad najrajši nekam zaprl, delal in odžaloval tudi za 4 leta če treba, vendar imam dva zelo mala otroka in ni enostavno iti po zlatih pravilih, saj moram biti vsaj navidezno močen pred otrokoma. Veš kak vpliva na ta malega, če jaz samo malo solze potočim ko se spomnim na njo ? On opazi in se v trenutku spremeni. Včasih skoraj zgleda, da se počuti on krivega, da sem jaz žalosten in to moram preprečevat. Ne morem pa otroke dati drugam, brez da sem jaz zraven in odžalujem po zlatih pravilih.
Sara, ti si pa zelo lepo napisala. Zlasti me veseli zgodba, da je tudi očka zmogel otroke porihtat- za ženske tako vem, da ste ekstremno močna in neverjetna bitja. Želim si, da bi poznali mojo drago in bi videli, če je bog želel kaj boljšega za najine otroke in je že mogel kateri iz družine iti k njemu, bi moral njo pusti z njimi. Krasna in močna ženska ! Pa še meni je lepše šlo v življenju kot njej, preden sva se spoznala. Ko sva se spoznala je blo pa tak lepo ampak žal samo za 8 let :(.
Moj začasni mail Katarina je pa [email protected]
Hvala vam in LP, Luka

Luka,
tudi jaz sem opazila, da sta bila otroka zelo žalostna, ko sta me videla jokati. Celo prosila sta me, naj ne jokam. Ko smo šli na grob atiju prižigati svečke, sem jima v avtu morala vsakič znova obljubiti, da ne bom jokala. Bilo se je težko vzdržati, vendar sem se zaradi otrok poskušala zadržati, kolikor mi je pač uspelo.
Je pa na trenutke peklensko, boli, peče, človek bi tulil. Upam, da imaš koga, ki mu lahko pošteno poveš, kako se počutiš in se lahko z njim zjočeš. Ne skrivaj bolečine, jokaj čeprav si moški. Meni je zelo pomagalo, da sem se zjokala, da so vsake toliko čustva lahko privrela na dan. Pa je potem malo lažje…

Ne bom več pisala kar tja v en dan… vprašaj, če te karkoli zanima, pa ti bom z veseljem odgovorila, če bom znala… ker nisem več čisto sveža v žalosti…

Čimbolj znosen dan mučenikov ti želim… ker si mučenik v pravem pomenu besede…

Sara, tvoja otroka sta mogoče že dovolj velika, da jima solze lahko pojasniš. Ne delat iz njih tabu, ampak jima pojasni, zakaj jokaš. Ob taki priliki jima tudi povej, koliko ti pomenita, da ju imaš rada … Naj vas tvoje solze povežejo, nauči ju, kako se odzvati, ko je nekdo žalosten. To bo dobra šola za njiju, čeprav je kruta in mnogo prezgodnja. Sploh če sta fanta. Daj jima možnost, da te skušata potolažiti. In hkrati možnost, da tudi onadva potem tebi kdaj pokažeta svoje solze. Saj zato pa je družina, da smo v njej lahko tudi žalostni. Pred kom pa bomo, če ne pred našimi najbližjimi?

Moja prijateljica je izgubila moža in to, da imaš priliko sploh izrazit svoja čustva, je po nekem obdobju, ko se vsem že zdi, da bi počasi moralo biti konec žalovanja, izredno redko. Ona je že po pol leta opazila, da noče nihče več poslušat in da jim je neprijetno, če omeni svojega moža. Bog ne daj, da komu pove, koliko časa je hranila njegova oblačila. Je pa hodila v skupino na Hospicu in ji je zelo pomagalo. Vendar je začela šele približno pol leta po smrti. Menda prej ni smiselno (ne vem, ali ta doktrina še velja, ker je njen mož pokojni že lepo vrsto let).

Moj oče se je znašel v podobni situaciji, ostal nenadoma sam z mano in sestro, ko je bilo meni manj kot dve leti. Tega bo zdaj počasi že 35 let, pa mi je rekel, da jo je šele pred parimi leti nehal sanjati. Drugače se je dokaj hitro, morda celo prehitro znašel v novi vezi, ki še zdaj drži, tako da mu je bilo to verjetno v oporo.

Drži se, sčasoma bo lažje!

Oj, nič se ne oglasiš. Kako? Kaj bolje?

Lepše vreme za razgibat.

Pozdravljen!

Morda pa nismo tako redki. Človek bi si želel, da bi bili. Februarja je minilo eno leto odkar so moje trije mulčki izgubili očeta, Najmlajši na tisti dan še ni dopolnil 5 mesecev. Od diagnoze do slovesa je trajalo 5 mesecev.

Moji otroci so “preživeli”, bodo pa verjetno izgubo v vsakem obdobju odraščanja na novo prebolevali. Z otroki sem se ves čas odkrito pogovarjala in ugotoviš, da ko enkrat steče, sploh ni težko. Moji so spraševali zelo neposredno. Rabili so predvsem občutek varnosti, Najbolj ju je zanimalo (3,5 in 6,5 let) kaj bo z njimi, če tudi jaz umrem. Skupaj smo premlevali različne scenarije in si naredili nekakšem krizni načrt. Ko si si vse razjasnili, so se umirili in si nehali intenzivno iskat novega očija, kar so počeli na začetku. Brez podpore prijateljev in obeh družin, bi bilo težko, tako pa smo se v preteklem letu tudi veliko smejali. Jaz sem si življenje maksimalno poenostavila, se ukvarjala z birokracijo in predvsem z mulčki. Takrat sem bila še na porodniškem dopustu, kar je prišlo kar prav.

V Hospicu pripravljajo delavnice za otroke, vendar je bil zanje dovolj star le najstarejši, tvoja dva ste premajhna. Mislim, da v Ljubljani so neka neformalna druženja vdov in vdovcev, ampak verjetno gre za starejše ljudi. Jaz nisem šla nikoli tja, bi bila pa zelo vesela sorodne družbe. Moj vsakdan se vrti okoli otrok in imamo kar široko socialno mrežo, tako da se mi zdi, da moji otroci trenutno niso bistveno prikrajšani, so pa glede na starost med njimi zelo različne potrebe – en bi spal, drugi se sankal, tretji smučal… in ob tem je težko biti brez družine in prijateljev.

Tako kot sem v času bolezni (na skrivaj) iskala informacije o umiranju in imela zaradi tega grozno slabo vest, sem v času umiranja iskala informacije o žalovanju otrok in imela ponovno grozno slabo vest. Vedno sem hotela vedeti kaj me čaka. Meni je to zelo pomagalo. Najtežji trenutek je bilo novico o smrti prenesti otrokom (starejša dva sta bila zadnja dva tedna pri mojih starših). Najmlajši, ki je bil dojen pa je bil ves čas z mano. Verjetno sem bila ena redkih mam, ki je bila hvaležna svojemu otroku, če ponoči ni spal. ker sem tako imela družbo. Noči so bile dolge.

Po moji izkušnji mlajši otroci laže oziroma zelo pragmatično sprejmejo izgubo, če se le počutijo varne in ljubljene.

LP

Vsaka čast, mamica! Ene ste res neverjetne, glede na težke ter izredne okoliščine. Vse dobro!

Po moji izkušnji mlajši otroci laže oziroma zelo pragmatično sprejmejo izgubo, če se le počutijo varne in ljubljene.

Za tole ti pa čestitam. Res je. Preverjeno. Zelo podobno sem s tamalim, pa tudi večjima, ko nas je oče zapustil predelovala vse možne scenarije in posledice dejstva, da imajo samo še mene. Najbolj pragmatično je k dejstvu, da ga je oče zapustil pristopil ravno najmlajši.
No, pri vsem skupaj sem morala paziti še na to, da ni izpadlo da jih šuntam proti očetu. Danes pravijo, da jih nisem nikoli. Bogu hvala, me je ves čas skrbelo kje je meja med odkritim pogovorom in šuntanjem.

Tole sem zapisala za tiste, ki bi radi moralizirali o prizadetosti otrok ob ločitvi. Ja so prizadeti, ampak se da stvari izpeljati tako, da je za otroke veliko bolje, kot odraščanje pod nenehnim pritiskom ob nasilnem zapitem očetu.

Situacije, ki nas pripeljejo v taksno stanje, so razlicne, dnevna realnost pa je enaka.

Dnevna realnost je enaka, se strinjam. Le da je vzrok popolnoma drugi (diametralno nasproten). Prvi otroci ne bi bili brez drugega starša, če le-ta ne bi umrl. Naši otroci so pa brez očeta, ker ta enostavno ne pride in ne poskrbi za svoje lastne otroke. Prvi otroci vedo, da nimajo drugega starša, ker je umrl. Drugi se pa jasno zavedajo, da je nekje – le, da jih ne pride niti pogledat. Za skrbnika otrok je dan (skrbi/dela za otroke) enak – za otroke pa še zdaleč ne. Prve otroke starš ni zapustil. Drugi pa se sprašujejo zakaj starš ne pride po njih. Da se bomo dobro razumeli: nobenemu ne zmanjšujem težo bolečine ob izgubi.

Neokusno. Daj prosim zamisli se in izbriši sama! Hvala! Iz spoštovanja do oseb, ki so napisale tragične zgodbe pred tabo!

Stojim za vsem, kar sem napisala v prvem postu na to temo. Mislim, da sem povedala zelo jasno in razumljivo.

Upam, da sem dovolj razumljivo in spoštljivo podala svoje mnenje. Predvsem zares prizadetim v tej temi. Otrokom in vdovcem. Otrokom, kjer drugi starš ne pride k njim. Otrokom, ki mislijo, da niso vredni, ker ne pride k njim. In staršem, ki imajo vso skrb na svojih ramenih.

Mick ima prav, žalostno je to, da Fighter zlorablja tako bridko temo za primerjavo s svojimi početji.
Sam sem spremljal življenje mojega strica, ki je izgubil sina edinca. Seveda nisem mogel v živo občutiti njegove strahotne bolečine, ki mu je v trenutku razblinila življenje, pa vendar sem ga vedno sam prizadet v sebi gledal, kako kljub vsemu kljubuje življenju… Tako da v tovrstnih izpovedih kot je ta tema, se raje ne oglašam, saj ne veš kaj bi rekel in ali bi to lahko kaj ublažilo.

Antares8, ali imas se vedno enak elektronski naslov?
Tudi mene je doletela podobna usoda :_ z enoletno hcerko sva ostali sami, partner je umrl v delovni nesreci. Ze dolgo iscem koga, ki ima podobne izkusnje, da bi lazje prebrodila to bolecino in praznino… Tezko je, ker ljudje ne razumejo. Trudijo se stati ob strani, vendar se jim niti ne sanja, kako je, ko izgubis prijatelja, partnerja in starsa svojega otroka…

Pozdrav, Najprej moje iskreno sožalje in vem kaj ti gre po glavi v takih trenutkih. Sem pustil sporočilo na forumu ampak ga mora moderator odobrit, da se pokaže. Drugače mam enak mail in komot lahko pišeš. Tudi sam sem iskal pomoč in sem jo našel v ljudeh z isto izgubo. Sedaj je fer, da podajam pomoč naprej. Komot se lahko na mene obrneš, saj s tem je tudi pomoč obojestranska. LP in drži se, Luka

Rotva14od kod si jaz sem iz Velenja in od smrti mojega partnerja je minilo tri tedna…ce zelis se javi sem tudi jaz za pogovor…bom vesela tvojega odgovora

Zalostna mamica, ali se tvoje ime zacne na H, ime tvojega pokojnega partnerja pa na A? Povej ce imam prav, pa te dodam na fb…
Moje iskreno sozalje, vem kaj prestajas… 🙁 grozno in krivicno je, da se je to zgodilo in se dogaja nam, mladim, izgubimo ljubezen svojega zivljenja v cvetu mladosti, srece in ljubezni, celo zivljenje moramo ziveti s tem in je nasa borba ravno zaradi nase mladosti toliko tezja…
Zavedas se, da moras ziveti naprej, ze zaradi otrok, a je zelo tezko…
Zelim ti, da zberes pogum in moc za nadaljnje zivljenje…