Eno leto
Jutri bo eno leto kar sem prvič in zadnjič držala v naročju mojega malega Reneja. Kar ne morem verjeti, da je že eno leto od tistega najbolj groznega dneva v mojem življenju. Vsega se še tako živo spominjam, kot bi se zgodilo včeraj.
Prav na današnji dan, me je mož peljal v porodnišnico, ker nisem več čutila otrokovih gibov. Bilo je le nekaj dni pred rokom. In na ta dan se mi je podrl svet. Še vedno mi v ušesih odmevajo zdravnikove besede: “Srček ne bije več,” nekaj najbolj groznega, kar lahko nosečnica sliši. Naslednjega dne sem rodila. Ne vem, kako sem preživela tistih 30 ur do poroda. Želela sem si le, da bi me pustili umreti skupaj z otrokom. Nisem mogla verjeti, da se to res dogaja meni. Čeprav sem sama videla na UZ, da srček ne bije več, tega nekako nisem mogla sprejeti. Na tihem sem upala, da se bo le zgodil kakšen čudež in bo otrok ob rojstvu zajokal ter vsem dokazal, kako zelo so se zmotili. A Rene ni nikoli zajokal, jokala sem samo jaz. In še vedno jočem.
Eno leto je za večino ljudi dolga doba, že daljna preteklost. A za starše, ki so izgubili svojega ljubljenega otroka, je tako, kot da bi se čas ustavil. En mesec, eno leto, tri leta, vseeno je koliko, vedno boli. Bolečina ne izgine, le sčasoma se navadiš živeti z njo. In lažje jo prenašaš, če jo imaš s kom deliti.
Prve tri mesece je bil zame pravi pekel tudi zaradi tega, ker sem bila obdana z raznimi “Gumicami”, ki nimajo pojma, a tako radi delijo “nasvete”. Ker so naju z možem prepričali, da je bolje, če dogodka ne pogrevava več in čimprej pozabiva, sva se zaprla vase in trpela vsak po svoje, kar pa je vplivalo tudi na najino zvezo. Ne vem, kako bi se vse skupaj končalo, če ne bi po naključju odkrila tega foruma. Končno sem lahko govorila o svoji bolečini, ne da bi me kdo obsojal in mi solil pamet. Našla sem nove prijateljice, ki me razumejo, ker tudi same podobno trpijo, pa tudi take, ki same niso te bolečine nikdar izkusile, a imajo dovolj odprto srce, da znajo prisluhniti. Spoznala sem, da ni dobro trpeti sam, ampak se je potrebno odpreti in govoriti o svoji stiski. Ko sva se končno začela tudi z možem pogovarjati in sva ugotovila, da se najina čustva niti ne razlikujejo tako zelo, se je tudi najina zveza veliko bolj okrepila. Zdaj nama ni potrebno več veliko govoriti. Ko drug pri drugem opaziva žalosten izraz na obrazu in vprašava, kaj je narobe, je že odgoivor “Saj veš…” dovolj. In takrat se objameva in potočiva kakšno solzo, a sva tudi srečna, saj imava drug drugega in veva, da bova skupaj prebrodila vse težave.
Jutri si bova z možem vzela dan zase in za spomin na najinega prvorojenca. Na grobek mu bova nesla venček cvetja in mu prižgala svečko. In čeprav imava zdaj novo upanje, saj pod srcem nosim novo življenje, na Reneja ne bova nikoli pozabila. Nikoli ga ne bova nehala ljubiti.
Helena
Draga Helena, tvoje pisanje mi je tako prijazno ogrelo srce. Mali Rene zdaj pazi na novo bitjece pod tvojim srčkom in na svojo zlato mamico.
Kako lepo je, da sta se z možem našla (ja, res se morata partnerja v žalovanju ponovno najti) v najtežjih trenutkih. To je vajino družino le še okrepilo in vajin angelček je ponosen na vaju.
Močno stiskam pesti za novo srčece pod tvojim srčkom!!
V mislih sem s teboj in ti pošiljam velik objem. Svečka pa gori posebej za tvojega sinčka.
Tudi jaz sem s teboj.
Prva obletnica je huda, druga morda malce lažja, a bolečina vselej ostaja. In kot si napisala, nam pomaga če o svoji stiski lahko spregovorimo in se pustimo potolažiti od toplih ljudi, ki razumejo.
Veseli me, da ponovno nosiš novo življenje pod srcem, kar si vedno bolj tudi sama želim. Želim ti čim manj strahu med nosečnostjo in veliko poguma proti koncu.
Vedi, da smo tukaj s teboj.