Tisti, ki pisejo da ne razumejo, niso tega v zivljenju doziveli in razumljivo tega ne morejo razumet. Tisti, ki pa smo, tocno vemo kaj mislis.

Tudi sama to dozivljam. Bila v dveh zvezah, ki se pac niso izsle ampak nobena od teh dveh ni bila podobna moji tretji zvezi, mojemu tretjemu partnerju. Na veliko zalost sva se po 5ih letih razsla zaradi nekih stvari, ki jih tukaj nebom omenjala. Ampak z njim bi lahko prezivela preostanek zivljenja in sem ga brezpogojno ljubila, tako kot on mene. Zivljenje gre naprej ampak oba sva del srca pustila en drugemu. Ce bo/ ko bo cas, vem da se bova ponovno najdla. V tem al drugem zivljenju. Ta misel me nekako pomirja. To ne pomeni da nemorem normalno ziveti in ljubiti, ampak nekje globoko preprosto cutis da je del tvoje duse ostal z njim. To je neprecenljiv in lep obcutek, se zavedat kako smo lahko ljudje globoko cuteca bitja.

Moj nasvet: ceni to kar si dozivel z bivso, ceni in ljubi to kar imas zdaj in uzivaj zivljenje.

Tudi jaz sem tako mislila. A v življenju se vse obrne. Leta so  tekla in marsikaj se je  spremenilo. Potem sem videla, da le ni tako rožnato in zakaj je bivši.  Z razlogom. Kasneje poročena z drugim, pa tudi ločena. Zdaj pa imam že dolgo let partnerja katerega imam vsako leto raje in mi pomaga, nudi oporo. Starava se skupaj in življenje je res lepo.

Čakati nekoga in gojiti neke upe?  Leta tečejo… Ali zdaj ali pa nikoli. Zapravljate svoje življenje z nekimi upi, ki so verjetno prazni. Utvara. Lahko pa poizkusite, da le ne boste na koncu razočarani….

Na nek način razumem situacijo, ja.

Kljub partnerstvu sem pred nekaj leti srečala nekoga, ki je na mene naredil poseben vtis – takrat mi je dal tisto, kar sem potrebovala, najbrž mu to še danes ni jasno 😉
Ni bila zaljubljenost, bolj nekakšna obojestranska naklonjenost. Meni je jasno, da sploh ne mi mogla živeti skupaj, najbrž bi se ves čas kregala. Ampak v danem trenutku sva si bila pomembna in sva si dala izkušnjo, ki je nobene od naju ne bo pozabil.
Je nekaj čisto drugega kot ljubezen med partnerjema in zato ne morem enačiti/ primerjati, sem pa vesela same izkušnje, ker je pustila nekaj neizbrisljivega.

Ok.vse razumem ,ampak to sanjarjenje o bivših partnerjih kaj bi bilo,če bi itd.  Si ustvarit nov partnerski odnos ,ker ti samo nekaj manjka in pogrešaš to ali želiš samo nadomestit kar si “izgubil/a “je za moje pojme zelo zgrešeno ,predvsem neiskrena odločitev tako do sebe kot do partnerja . Normalno ne morete se počutit srečne in izpopolnjeni ,če ste z eno nogo v preteklosti ,ki je bila očitno tako super,da ni zdržala … Raje si dopustite bit srečni zdaj s temi partnerji ali sami,ker življenje vas ne bo čakalo.

Razumem, ker sem doživela …

Šla sva vsak svojo pot, ker je bilo tako najbolje za oba, ko sva predebatirala zakaj…

Ničesar ne obžalujem, ker je bilo zelo lepo, najlepše v mojem življenju in sem samo hvaležna, da se je zgodilo.

Imam lep spomin, katerega nekateri nimajo oz kaj takega nikoli v svojem lajfu ne doživijo.

Pozdravljeni. Naj opišem svojo zgodbo. Tudi sam sem imel v mladosti simpatijo ,s katero sva bila skupaj samo par tednov po moji prejšnji dolgoletni zvezi. Nekako nama ni bilo usojeno ,pa tudi sam sem bil zaradi prejšnje zveze se ves izgubljen in sem prekinil z njo. Poročila sva se vsak po svoje , ampak zaradi narave službe sva se videla po cesti.  Ravno ko mi je zbolela žena za neozdravljivo boleznijo je tej prijateljici umrl tragično tudi mož. Zopet sem navezal prijateljske vezi z njo ker sem potreboval nekoga za klepet in oporo. Ampak res samo kava in klepet. Žena se je pozdravila ( no vsaj tako smo vsi mislili ) ampak bolezen se je vrnila še v hujši obliki in  po enem letu sem postal tudi sam vdovec. Prijateljica mi je ves čas stala ob strani in bila opora. Potreboval sem čas ,da sem se psihično pobral. Rad bi povedal ,da je nikoli nisem pozabil čeprav sva bila skupaj res kratek čas. Vedno me je zanimalo ,kako bi se najina zgodba nadaljevala,kot knjiga ki jo prebereš samo polovico. No sedaj zgodbo nadaljujeva zaradi izgube partnerjev in odkrivam kako posebna ženska je. Nama se je življenje ob izgubi partnerjev postavilo na glavo po drugi strani so se odprla nova vrata za nov začetek. Pa lep pozdrav.

Ne razumem.

Zakaj si z eno osebo ce hrepenis po drugi, pa tudi ce samo enkrat na mesec.

Ce mene vprasas to ni to. Ce bi jaz hrepenel podrugi bi bil sam in bi to drugo cakal. Ali pa jo skusal preboleti.

Vse ostalo je polovicarstvo in v ljubezni polovicarstva NI.

Lp

Uf, zajebano. Bil sem v tocno tvoji situaciji. Identični. In naju je odneslo. Vsa potlačena je čustva kot vulkan usekajo. In sva imela burno skrivno razmerje, ki teže skrivanja ni preneslo….pa sva šla spet narazen. In čez 10 let bova verjetno s5 trčila nekje….ker se to dogaja 20+ let…in je ljubezen vseeno neuničljiva

Očitno nas je več takih. Z mojim “nekoč” nimam stikov. A se mi zdi, da enkrat, nekoč, nekje… Kdo ve kdaj…. Kot da bo spet čas za naju….