Spoštovana Nina P.!

Spoštujem vašo pripravljenost odgovarjati na vprašanja, spoštujem in cenim tudi vaše medicinsko znanje, pa vendarle se mi je po prebiranju vaših odgovorov vsilila razmišlanja o ceplenjih na sploh.

V enem izmed odgovorov sem zasledila – kopiram :Pravzavprav popolnoma ne razumem, kakšen komentar želite. Če se vaše vprašanje nanaša na cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, cepimo v Sloveniji s cepivom Priorix, ki ne vsebuje živega srebra (oz. tiomersala kot konzervansa) – niti v sledovih ne, prav tako ne vsebuje težkih kovin ali dodanega aluminija.

V ameriki so v letih 1995 – 2000 zmanjševali oz. umikali “živo srebro” iz večine živil, zdravil in predmetov splošne rabe (negovalna, kozmetična sredstva, ipd). V teh letih je tudi večina proizvajalcev cepiv, ki proizvajajo cepivo (tako v Evropi kot Ameriki), s katerim izvajamo obvezno cepljenje, zmanjševala oz. zamenjala konzervanse – živosrebrne preparate v cepivih. Vzročna povezava živosrebrnih preparatih v zdravilih (cepivih) in nastanek avtizma pa študije nikoli niso potrdile.

V drugih odgovorih pa nagovarjate oz.priporočate cepljenje vsem. Do tu vse lepo, če cepivo proti hepatitisu B: ENGERIX-B, ne bi vseboval Hg in Al in tujih beljakovin. Strupenost organskih živosrebrnih spojin se odraža predvsem na centralnem žživčnem sistemu, ledvicah, prav tako je prizadet imunski sistem, ki lahko privede do avtoimunskih bolezni. Kakšna je po vaše še varna doza živega srebra odnosno, če za človeka sploh obstaja?

Nevrotoksičnost aluminija je bila potrjena. V tem cepivo ENGERIX-B ga dodajo, da bi ojačali imunski odziv antigena.

Stranski učinki so !!!!!!!!!!!!

Ali se mora res naša slovenska mladež poleg ostalih drog še zastupljati z cepivom ENGERIX-B? Pa ne samo oni tudi medicinski delavci in sodelavci? Ali nima javni zavod rad delavce, ki izžarevajo zdravje in so sposobni pomagati drugim brez obremenilnih stranskih učinkov?

Hvala, ker ste me brali in z veseljem pričakujem vašo repliko.

Spoštovani, kopirali ste del mojega odgovora, ki je iz vzet iz popolnoma drugega konteksta, saj je po eni strani avtorica posta navajala neresnične in zavajajoče podatke o cepivu, ki ga uporabljamo v Sloveniji; po drugi strani pa je navajala nikoli potrjene hipoteze.

Vsak poseg v telo predstavlja določeno tveganje in ni ga zdravila ali cepiva, o katerega stranskih učinkih ne bi poročali. V medicinski znanosti poročamo o vsakem (prijavljenem) neželenem dogodku po prejemu zdravila ali cepiva. Vprašanje pa je, ali je dogodek z vnosom določene snovi tudi povezan. Zato izvajamo številne raziskave in ugotavljamo možne negativne vplive take snovi na telo. Izsledke raziskav morajo vrednotiti medicinsko izobraženi strokovnjaki, nikakor pa ne laiki.Tudi cepiva proti hepatitisu B so bila in so predmet vrste raziskav. Možnost resnih stranskih učinkov po cepljenju seveda obstaja, pojavljanje pa je zelo redko. Dejstvo pa je, da vsako leto v Sloveniji vsako leto zaznamo okoli 40 akutnih okužb s hepatitisom B, pa naključno odkrijemo 40 -80 kroničnih nosilcev virusa, pa vsako pa zabeležimo smrti zaradi hepatitisa B (akutnega ali kroničnega). Vse v življenju je tveganje; vedno pa iščemo boljše in varnejše poti, ki to tveganje zmanjšujejo.
S študijami se stalno ugotavlja zaščito po cepljenju proti hepatitisu B ugotavljali; v različnih raziskavah so ugotavljali zaščito po vsakem odmerku cepiva posebej, po vseh treh odmerkih, po 1, 3, 5, 6, 10-14 letih po cepljenju. Zaradi dobre zaščite pri visokem deležu cepljenih je tudi odpadla prvotno priporočena revakcinacija po 5 letih. Dokončno trajanje zaščite še ne more biti znano, saj cepljenja še ne izvajamo dovolj dolgo.
Čeprav laiki in društvo SVOD večkrat pišejo o hepatitisu B kot o bolezni intravenskih uživalcev drog ali pa spolno prenosljivi bolezni, to še zdaleč ni res. Žal je le pri eni tretjini okuženih ali okutno obolelih moč ugotoviti način okužbe, pri dveh tretjnah pa prenos ni znan. Pred kratkim je na starševskem čveku potekal pogovor hepatitis B pozitivnih mamic, pri katerih so nosilstvo virusa naključno odkrili med nosečnostjo. Verjetno si ne predstavljate, kako izgleda hepatitis B pri dojenčkih, K sreči je danes možno novorojenčke zaščititi s protitelesi in cepivom. Prijavljeno število akutnih in kroničnih hepatitisov B seveda ne odraža dejanskega števila vseh okuženih. Komaj vsak tretji okuženi zboli z akutno boleznijo, bolezen pa lahko poteka tudi brez zlatenice (zlasti pri otrocih). Takrat bolezni pogosto ne spoznamo. Trajni nosilci ostanejo in se kopičijo v populaciji, pri mnogih se bolezen izrazi šele po več 10 letih kot kronično vnetje jeter, karcinom ali jetrna ciroza. Oceno deleža okuženih v populaciji izdelajo strokovnjaki na podlagi dolgoletnega spremljanja obolevanja in nosilstva, študij in matematičnih modelov.
Torej – prenosi ostajajo skriti.
Slovenci tudi vedno pogosteje potujemo v dežele, kjer je delež nosilcev hepatitisa B visok. In se od tam vračamo.
Zato je otroke potrebno cepiti ob najbolj primernem času. Ta nastopi takrat, ko je ogroženost še majhna, zajem pa dober.
Obstajajo različni ameriški standardi (EPA, FDA in ATSDR) za priporočene omejitve dnevnega vnosa metiliranega živega srebra na kg telesne teže. Podlaga zanje so bile raziskave na otrocih, ki so bili še v maternici (intrauterino) izpostavljeni višjim koncentracijam metil-živega srebra, večinoma zaradi hrane, ki jo je zaužila nosečnica. Tiomersal pa je tiosalicilatna sol etil-živega srebra. Raziskovalci opozarjajo, da je sporno ocenjevati morebitne škodljive učinke tiomersala na podlagi učinkov metil-živega srebra. Poleg tega so navedeni standardi namenjeni predvsem za omejevanje dolgotrajnega (morda celo doživljenjskega) vnosa živosrebrnih substanc v telo. Pogosto se navaja, da živosrebrne substance povzročajo okvare tkiv in organov. Absolutno drži! Vendar je vse odvisno od doze ali koncentracije, ki jo zaužijemo ali vnesemo v telo. Znane so naključne ali namerne zastrupitve z visokimi dozami tiomersala, ki so imele za posledice nevrološke, ledvične, jetrne okvare in so se končale tudi s smrtjo. Vnesene doze pa so bile 3000 krat (71mg/kg) do 1.000.000 krat (20 g) večje, kot so v enem odmerku cepiva (do 25mg). Opisani so tudi samomori in poskusi samomorov. Bolnik je npr. v samomorilni namen zaužil 5g tiomersala (toliko ga je v 200.000 odmerkih cepiva); po fazi akutne zastrupitve in intenzivnem zdravljenju je praktično popolnoma okreval, ostal je le slabši občutek v obeh palcih rok. Pa poglejmo primerjavo z drugimi znanimi snovmi v življenju: za preprečevanje kariesa otrokom dodajamo 1-2 fluorovi tableti na dan, za preprečevanje rahitisa dojenčki dobivajo vitamin D3 v odvisnosti od telesne teže, ob kosilu odrasli morda zaužijejo 1 dcl vina. Verjetno nam je jasno, kako se bi končale zastrupitve z zaužitjem 20 škatlic fluorovih tablet naenkrat, pa 20 do 40 stekleničk vitamina D3, da o 300 litrih vina ne govorimo. Ali tiomersal v zelo nizkih koncentracijah, kot je npr. v cepivih, vpliva na centralni živčni sistem in povzroča morebitne razvojne nevrološke motnje, stalno preučujejo številne epidemiološke in bazične raziskave. Ni jasno, ali tiomersal pri koncentracijah, ko je uporabljen kot konzrevans v cepivih, sploh prehaja čez krvno možgansko bariero.

Da bi zmanjšali vnos živosrebrnih substanc iz okolja na minimum, potekajo v svetu številne dejavnosti, ki posegajo v proizvodnjo živil, biocidov, bioloških pripravkov, pa tudi cepiv. Čeprav je po dosedanjih podatkih tveganje, da bi tiomersal v cepivu vendarle lahko povzročil okvaro zdravja, le teoretično, so v Ameriki in Evropi razvili in še razvijajo nove tehnološke postopke za proizvodnjo cepiv in tiomersal delno ali v celoti zamenjajo z drugim konzervansom. Ko sva ravno pri tiomersalu, je v otroškem cepivu Engerix B prisoten le v sledovih (kot ostanek tehnološkega procesa) in ne več kot konzervans.
Kar se aluminija tiče je seveda spet v prvi vrsti potrebno upoštevati koncentracije. Koncentracij zastrupitev z aluminijem in aluminijevih spojinkot spodbujevalcev imunskega odziva tudi slučajno ne moremo primerjati.
Vaša primerjava uživanja drog in cepljenja se mi zdi paradoksalna. Ali veste, kaj so poglavitne zdravstvene okvare in smrti intravenskih uživalcev? Tri so: 1. smrt zaradi predoziranja 2. težke okvare jeter in smrt zaradi nečistih drog, hepatitisa B in hepatitisa C; 3. vnetje osrčnika (endokarditis). Hepatitis B je tudi ena izmed pomembnih poklicnih bolezni zdravstvenih delavcev (saj je prenosljivost izjemno velika) in krajše življenjske dobe pri okuženih.
Želim vam prijeten večer!
Nina