Naslov teme je takšen, ker sem pred leti točno tako razmišljala: ko se bomo pri nas odločili za dojenčka, bo čez 9 mesecev že pri nas.

Zanima me naslednje: najbrž je kar nekaj med vami, ki ste imele splav v zgodnji nosečnosti. No, tudi jaz sem ga imela. Preden sem se podala na tole trnovo pot, sem bila prepričana, da velika večina žensk zanosi takoj in tudi brez problemov donosi.

Uf, kako sem se motila. Kar naenkrat smo se v moji bližnji familiji trudile tri, da zanosimo. Od očetovega bratranca hči ter sestrična in jaz. Nobena za drugo ni vedela, novice pa so prikapljale po sorodnikih. Sestrična je imela splav v 10. tednu, ta druga pa je že dvakrat splavila, enkrat celo v 4. mesecu in je morala dobesedno s popadki rodit. Seveda so bile babice in stare tete najbolj pametne in obtoževale zdaj njega, zdaj njo, češ, ni se pazila, pa on kadi, pa kakšen kozarček spije… Jaz sem edina, za katero ne ve nihče, razen mož in dve prijateljici.
Vse to se je dogajalo predlani. In jaz sem bila dobesedno čisto na tleh. Take stvari se ne bi smele dogajati! Otroke je pa ja čisto lahko narediti! Aha!

Torej: ali so splav, neplodnost in težave z zanositvijo še danes tabu teme?
Kakšna je osveščenost med ljudmi? Zdi se mi, da zdaj, ko sem v središču tega, je tega ogrooooomno. Ali nam je nerodno govoriti o tem?

Kaj mislite ve?

M.

p.s. zdajle malo sem filozofskega mišljenja, ne mi zamerit.

Ej, stara moja! Kooook si pa zafilozofirala!!! :-))))))

No, ampak si odprla kar zanimivo temo. Po moje je to res tabu tema. Samo poglej sebe ali pa mene! Komu sva povedali, da imava težave? Ti 2 prijateljicama, jaz mojim staršem. In konec. Nihče drug ne ve! In zakaj jaz ne povem drugim? Niti najboljši prijateljici? Zato, ker bodo vsi full pametni. Predvsem sovražim občutek, da se nekomu smiliš. Še huje pa je, če se nekdo dela, kako se mu smiliš in ti bedasto govori: “Saj bo, boš videla! Ne smeš misliti na otroka pa bo prišel sam od sebe!” Mislim…. haloooo? Saj vem, da bo in da bom tudi enkrat mama, samo ne mi tega govoriti samo zato, da se delaš finega in zaskrbljenega! V resnici si pa takšen človek misli: uh, a je imela kakšna v njihovi familiji tudi težave? Boh ve, koliko časa že ne more zanositi! Saj ni čudno, ko pa si tako planira vse v življenju! Saj je res že malo stara…. Se mi je kar zdelo, da ne moreta imeti otrok…
Ne boš verjela, ampak 100%-na sem, da večina moje žlahte že sedaj tako misli, kljub temu, da ne vedo!
In zakaj bi jim dala kost za gristi? Ta problem je del naju z možem. Nihče nama pri tem ne more pomagati. Stvar je popolnoma v najinih rokah. Naj se vsak briga sam zase.
Aja, pa še to! V službi jih pa kar vidim, kaj bi čvekali, če bi vedeli! Pred mano bi se delali sočutne in presenečene, za hrbtom bi pa premlevali detajle in bili vsi pametni. Joooj, kar na bruhico mi gre, če pomislim!

Ravno zato, ker ljudje ne maramo, da se komu smilimo in ker večina nas ve, da si žalosti v resnici nihče noče deliti z nami pa čeprav se še tako dela, da si jo želi, svojih težav nočemo izdati. In prav gotovo večina od nas ni tako pogumnih, da bi povedali svoje težave naglas. To pa zato, ker se bojimo, da bomo v družbi izpadli “slabši” od tistih, ki imajo otroke, oz. bomo odstopali od “normale”. Že, če samo pogledam sebe. Z možem izhajava iz kar velike družbe. Še vedno se dobivamo. Ampak vedno imava samo midva čas, drugi ne, ker imajo vsi že vsaj 1 otroka. Vedno, ko greva domov nama zabrusijo: “Ja, le pejta hitr, ker vaju otroci čakajo duma!” Že tu je prva stvar, ki naju razlikuje od parov z otroki… Da ne naštevam naprej! In tu so ta “odstopanja od normale”!

Ja, tako je to! Malo sem tudi jaz zafilozofirala!

Čau, čau!

Taja

Na žalost je res tako kot ste opisale. Samo vprašam pa se, zakaj pa moramo živeti strogo v okvirjih kot si zamislijo stare mame in vsa žlahta (štalca, kravca…). Jaz bi jim na vašem mestu še mal podkurla, jim vrgla ‘plastično kost’ hehehe.
Vem pa kako hudo je, ko se trudiš pa ni in ni rezultata.
Enkrat sem prebrala od neke forumke: kako lahko je če si brez denarja, pa vidiš zelo drage čevlje, ki bi jih takoo rad imel, pa mal stisneš in prešparaš in si jih kupiš. Z otrokom pa ni tako. Si ga tako želim, pa merim temperaturo, pa delamo domačo nalogo točno ob vseh dnevih, kot je predpisano, še celo luno preučujem, pa nič. Da pa mi ob tem bakice pametujejo, halo in ne hvala, jih ne potrebujem za to.
Sama sem pa povedala mami in kolegici, ki pa me zelo podpirata in mi je tudi mnogo lažje, ko sem na dnu zaradi – na clearbluju.
Sedaj sem pa že predolga, kajne. Se mi je pa prav ‘pasalo’ takole izpovedat.
lp

Malo filozofiranja nikakor ne škodi… 🙂
Popolnoma se strinjam, da nas okolje tlači v neke “družbeno sprejemljive okvirje”, ki pa so (žal) največkrat (pod)povprečni. Tudi mene so vseskozi pitali s tisto o štalci pa kravci, pa kar naprej so tulili, kako jet reba pazit, da ne zanosiš, pa pomembnost kontracepcije, pa bla bla bla … Zaradi tega je bil večino mojega “plodnega” življenja glavni cilj paziti, da ne zanosim. V srednji šoli je jasno za otroka še prekmalu, potem pride faks, ki ga je tudi jasno lažje narediti brez otroka, potem je treba dobiti službo, si najti kravco (O.K. al’ pa bikca), z njim urediti štalco … potem pa rečeš, zdaj pa dejmo … in imaš čez 9 mesecev otroka. Ma, ja, pa še kaj … Nikoli mi ni nihče povedal, da se je treba za otroka TAKO ZELO truditi. No ja, mogoče zaradi kakšne bolezni, ampak drugače pa “kar pride”, a ne? Niti pod razno …
Vse oz. res velika večina mojih kolegic ima že otroke … nekateri hodijo že v šolo, nekatere imajo po dva … Midva z mojim “koruznikom”, pa se tiho trudiva (zaenkrat se strinjava, da je to zgolj najina stvar) in “uživava” samsko življenje. Kar precej potujeva … hodiva v hribe … greva na večerjo … pa v kino … In kar naprej poslušam kolegice, kako mi to zavidajo! Mislim, HALO!!!!! Jaz tud’ vam! Ampak raje skozi zobe zasikam, da si nekateri pač “lahko privoščimo” (pa kaj jih briga!). Torej, kako naprej? Veselo se bova trudila dalje … drugače pa, ej, Svet je še velik, bova pač potovala … in če ne bo šlo drugače, bom mogoče enkrat prinesla s sabo kakšnega Nepalčka, Afganistančka, … pa saj ni važno, sam da bo …

Sem težka že navsezgodaj, kaj?!?

Lep sončen dan vsem!

Tini

Tini, tole si pa tako realno opisala! Prav v vsem se strinjam s tabo! Bomo pa dojenčka kupili! No problem! Če se lahko NEIZMERNO navežemo na svojega psa, se bomo pa tudi na posvojenčka!

LP, Taja

No ja, nisem mislila ravno dobesedno “kupili” z denarjem pa to, le da “ustrezaš okvirjem” in imaš otroka … Ampak veliko otrok (sploh tretji svet) živi v nevzdržnih razmerah: prepolne sirotišnice, cesta … Sicer ne vem, ampak verjetno se da posvojiti tudi kakšnega otroka iz druge države. In ko bi ve vedele kako so luštkani, pa srčkani, … skratka pravi cukrčki!

Tini

Drage dame, tudi midva sva o najini “težavi” povedala le staršem in najožjim prijateljem. Ti naju tudi pustijo pri miru in nič ne sprašujejo, razen, če sama kaj poveva. Me pa najbolj moti primitiven (žal, ne morem drugače reči) odnos ostalih kolegov, znancev, sodelavcev, ki si kar sami od sebe vzamejo pravice in te sprašujejo (po možnosti vsakič, ko se vidimo), “ja, a ne bo še nič, pa kaj čakata, midva mava pa že drugega, zakaj bi pa vama bilo lepše kot nam, ki imamo otroke in skrbi…” Halo, a so normalni??? Prav rada bi videla koga izmed njih, kako bi se počutil v naši koži, ko vsak mesec preživljaš čustveno bolečino, pa čeprav poskušaš čim manj misliti na to, pa tega skoraj nikomur ne moreš zaupati (razen na našem forumu)!
Ja, menim da je v naši družbi neplodnost še vedno tabu tema, prav zaradi tega, ker je take stvari težko komurkoli zaupati, predvsem pa se nočemo smiliti drugim, nekateri pa bi nam to tudi privoščili, seveda. Tudi najina družba prijateljev je dokaj široka in seveda imajo vsi naraščaj – včasih bi se najraje kar malo izolirala (kadar imam slabe dneve), pa mi na srečo možek tega ne pusti. Kajti dr. Pušenjak je opozoril, da neplodni pari lahko v odnosu do drugih razvijejo manjvrednostni kompleks, kar pa me zagotovo ne bi hotele, a ne ?

Ja, jaz osebno bi najraje videla, če bi nas ostali pustili pri miru s svojimi “pomilujočimi” in brezveznimi vprašanji, ker zadeve itak ne razumejo, ampak to ostaja zgolj moja pobožna želja….

LP v skupni borbi, Andreja

Pozdravljene,

Ceprav se se nisem oglasila na tem forumu, vas vsak dan spremljam in koncno vidim, da moji obcutki niso nenormalni.

Tudi jaz sem imela splav v zgodnji nosecnosti, ko za to ni nihce vedel. Po kar nekaj letih nezascitenih odnosov smo koncno videli dve crtici, potem pa… imela sem obcutek, da bom znorela od bolecine in se odlocila, da o tem moram govorit. Povedala sem kar nekaj ljudem – sodelavcem, prijateljem, sorodnikom, a sedaj mi je zal, saj vidim, da to razume samo nekdo, ki je isto prezivel. Vsi ostali pa te tolazijo s puhlicami, kot sta jih navajali ze Taja in Tini. No, ne vsi, imam prijateljico, ki se ravno tako odloca za otroka in je zelo odprta, zelo cenim to, da nikogar ne obsoja in razume, da mi trenutno ni toliko do pogovora o otrocih. Njen stavek “se bova skupaj sprehajale z vozicki” mi je vlil toliko poguma, da ga sploh ne morem pozabiti.

Mogoce res ni v redu, da je to tabu tema, a sama sem pri sebi naredila ostro selekcijo med tistimi, ki jim bom se kaj povedala v zvezi s tem. Razocaranja in splav so eno, po drugi strani pa me stavki “a bo koncno kaj ratalo”, “a sploh vesta katere dneve se je treba trudit” se veliko bolj v depro potisnejo. Vcasih mi res zmanjka optimizma, a takrat bolj rabim ramo, na katero se lahko naslonim, kot nekoga, ki mi privosci vse skupaj in se dela pametnega.

Punce, hvala, da sem to lahko napisala. Vsem zelim lep dan in seveda izpolnitev zelja.

Svetlana

No, da še nekaj dodam:

starejši ljudje težje razumejo, da se je danes resnično potrebno potruditi za otroka. Mislim, da je bilo včasih lažje, manj je bilo stresa, življenje popolnoma drugačno, hrana in vse, kar nas zdaj obdaja. Takrat so ženske rojevale po 8 otrok, vsako leto ali dve. O.k. kontracepcije niso poznali, ampak tudi jaz nisem nikoli v življenju jemala kt!

Meni pa še vedno ne gre iz glave misel, ki jo je Primož na glas povedal, v meni pa se je to vprašanje čisto potiho pojavljalo: kaj če je bil moj čas za otroka na začetku dvajsetih, takrat, ko sem se trudila NE zanosit?

Uf, naporen teden bo tole. Dobro jutro vsem!

M.

Bolj se ne bi morala strinjati z vsemi nami.
JA neplodnost je še vedno čista tabu tema. Sploh pa če se to zgodi pri moškem. Normalo je, da je ženska vedno “kriva”.
Njegovi starši še vedno predvidevajo, da je krivda na moji strani in me ves čas sprašujejo kako je kaj z mojim zdravjem. Za znoret!!!!
Pri meni ve mami samo ena sodelavka in najboljša prijateljica, ki ji lahko zaupam, ker ima sestrično ki je imela ivf, ki pa ji je uspel seveda v prvo. “V MB bolnišnici so ji vstavili predlani tri zarodke.” Blagor enim kajne???
In greš na injekcijo in te gledajo tako kot, da si ne vem kaj kužen ali kaj to sem doživela od doktorja ko sem šla po stop injekcijo, ki me je nadrl kaj si to nekaj zmišljujemo, da rabimo te injekcije itd, raje ne bi naštevala sem mislila, da bom eksplodirala.
Kot da ne bi imela že vsega dovolj mi reče naslednjič sestra citiram: O kaj morate ve vse delat za to da, ene se pa še slečemo ne pa je takoj”.
Potem pa prav pokroviteljsko: ” No sej mogoče bo pa ratal a ne? Kokrat pa ste že bila aja tretjič ste a pol pa bo poznem eno, ki je že šestič.” HALO????

Ostaneš brez besed in se pobereš iz ambulante kot polit cucek in se smiliš samemu sebi.
Kaj pravite pa ve na to strokovnost medicinskega osebja.

Malo sem zašla od glavne teme ampak vseeno.
Bianca

Taja!
Kar si napisala, popolnoma drži. Ljudje pač mislijo najprej nase in na svoje koristi! Sama ne bi mogla napisat bolje.
Kar se posvojitve tiče pa moram dodati svoje mnenje in izkušnje.

Ko ne razmišljaš o otrocih rečeš: če ne bo šlo, bomo poskusili z epruvetko. Aja, pa saj lahko tudi posvojimo enega ali dva! Ko do tega dejansko pride, nekatere veste, stvar ni več tako črno bela. Če se izkaže, da ne bo šlo, šele tedaj si pred težko situacijo odločiti se za posvojitev, speljati postopek in čakati. Veliko je govora o tem koliko otrok po svetu potrebuje starše, ampak zadeva je izvedljiva le za nekaj držav. Razmišljate o Kitajčku? Če živite v okolju, kjer že svojih težav ne želite deliti z ljudmi, kako bo otrok druge rase sprejet v družbo? Kdor nima sreče da živi v Ljubljani, bo otroku nakopal čudne poglede, ogovarjanja… Žal mi je da je večina slovencev tako malomeščanskih,. ampak tako žal (še) je in nekaj časa še bo. Sploh pa ima Slovenija sporazum le z nekaj državami, v Sloveniji pa je dojenčkov za posvojitev tako malo…

No, tudi jaz nisem mislilia, da bi resnično kupovali otroke. Mislila sem na posvojitev. Moja soddelavka je posvojila punčko iz bivše jugoslov. republike. Ni prav lahko prišla do nje, ampak ji je le uspelo in sedaj so HAPPY FAMILY.

Alibaba, točno! Kot sem že prej omenila je je moja sodelavka posvojila punčkico iz bivše jug. rep. Kaj vse je dala skozi… Vse papirje (in teh je bilo milijon) je morala urediti sama, se dogovarjati s soc. službo tam doli in kontaktirati s sirotišnico. Čakala je vsaj 2 leti. Ko so se vračali vsi skupaj v SLO , so jim težili na slov. meji…… Ni bilo lahko, ampak ženska je bila vztrajna in uspelo jima je z možem, da imata svojo sončico, ki jo neizmerno ljubita!

Res pa je, da otrok za posvojitev skoraj ni. Vsaj tako mi je povedala ona. Razen, če se sam intenzivno vključiš v proceduro!

POZDRAVLJENI VSI SKUPAJ OZIROMA VSE!
Danes sem prvic zasledila ta forum, kot bi mi nekaj narekovalo, da pogledam se kaj drugega, kot le tistega ki si ga ogledujem obicajno!
Tudi midva z mozem se trudiva 2 leti, da bi iz 2 postala 3, na zalost neuspesno!
Septembra sem narocena na pregled pri ginekologinji, ki naj bi razlozila kaksno stanje je in kako naprej!Do septembra je se dolga!!!
Mene pa ze v tem trenutku zamima, kaksne preiskave so potrebne, da se ugotovi neplodnost, koliko casa trajajo, je potrebno ostati v bolnici?
Morda katera ve, kaksno je priblizno zdravljenje in koliko casa traja?
Saj same zagotovo veste, da imamo skuraj vse, samo casa ne za naso nevcakanost!
Lep pozdrav vsem, in upam da se vam izpolnijo vsa skrita pricakovanja!
LP, Moni