Kako lepo je bilo to prebrati. In videti, da še obstajajo družine, kjer je medsebojno spoštovanje vrednota, ki jo vsi negujejo.

Tale “mož”, uppssss narobe napisal,ni vreden tega imena, ampak COPATA, bo pa še najebal v tem zakonu, hlače očitno nosi, prenapihnjena žena oziroma mamica ! Prav “smili” se mi 🙂

Dokumentarec What babies want govori točno o teh stvareh-enomesečnem času za starše in otroka, ipd… Mogoče bi blo pametno še kaj prebrat ali pogledat, praksa ni več takšna, kot je bila včasih, tudi glede porodov ne.
Menim pa, da ima vsaka mama, ki rodi, pravico odločat, kaj in kako bo. Je preveč intimna stvar, da bi ji drugi svetovali in dirigirali, kako in kaj.
Takšnega odnosa nisem zasledila še nikjer, razen pri nas, tukaj v Sloveniji. Žalostno.

A oče ima sploh kaj besed tukaj, ali prav nobene?

Upam, da bodo prav vse snahe potale nekoč grde tašče, ki se jim bo vračalo vse, kar počnejo danes one ! Zanimivo je, kako so mame super, tašče pa hodijo samo na kofe in nič ne pomagajo. Pa prav od teh tašč sinovi so možje in očetje njihovih otrok.

Redkokatera snaha pa sploh zna danes kaj skuhat, da o vrtnarjenju in še čem ne govorim. Sodobne snahe.

mislim, da si bos morala ti kaj prebrati. osamitev otrocnice in novorojencka 40 dni po porodu je zelo stara praksa, tudi na slovenskem. preberi kaksno antropolosko ali etnolosko delo o tej zadevi. seveda so vzroki drugi in nimajo veze z materinimi kompleksi kot je danes praksa na slovenskem.

jaz se strinjam, da si mora druzina vzeti cas zase, za povezovanje, spoznavanje. ampak to predvsem pomeni, da se ne priziga televizija, facebook, posilja milijon smsov, ne pa da druzinskim clanom, ki bodo pomemben del otrokovega zivljenja, prepove kratek obisk novorojencka. taksen obisk je ena sama radost. seveda pa govorim o nekaj minutnem obisku, brez strezbe s tremi hodi, brez prilagajanja obiskovalcem.

S to temo,so se meni odprli zelo boleči spomini…Ko sem rodila tretjega sina,je tašča doživela velik stres.Njen sin,ki je edinec,bo imel cel kup otrok,bila je tako pretresena,da svojga mnenja ni mogla obržati zase,in celo mojo nosečnost je bila vidno slabe volje..
Seveda je bila otroka le vesela,ko ga je prvič videla…Ampak dolgo to veselje ni vzdržalo,ob prvi priliki,ko je imel dojenček dva meseca,drugi bratec 18 mesecev,prvi pa 11 let,in je videla,da sem ob tamalih dveh izčrpana,ker je bilo veliko dela še z osnovnošolcem,mi je zabrusila:sama si si kriva,prej bi razmišljala,koliko otrok boš imela…Tu sva midve zaključili osebni stik.resnično sem bila za otroke ves čas sama podnevi in ponoči…njeni obiski so bili res pogosti,ampak so me precej nervirali in niso bili v nobeno pomoč.Mož ni naredil ničesar,da bi odnose razčistili in se pogovorili.Od mene so njegovi starši hoteli,da se jim opravičim.Pa ne vem točno zakaj.
Minilo je nekaj let,otroci taščo obiskujejo,nanjo nisem jezna,je pa dejstvo,da sva si tako različni,da se pač ne druživa.Otroci hodijo k njej na počitnice in obiske,jih ima rada.Ta mali,pa kot da bi slutil,resnično med njima ni prave energije.Se je bolj izogiba,pa mislim,da ga niti ne pogreša.

Meni se zdi v principu mimo prepoved obiskov. Sem pa jaz omejila prihode kadarkoli in sem želela najavo. Ampak to čisto vsem. Želela sem pač svoj mir z očkom, doživljanje dojenčka po svoje, ureditev situacije tako kot je ustrezala name. Za obiske smo se dogovorili in nikoli nisem pričakovala ne od mojih ne od moževih staršev pomoči ne v financah ne v materialnostih. Sva se pa odločila za rojstvo po tem, ko sva si uredila stanovanje in je imel eden od naju stalno zaposlitev. Tako se mi je zdelo in se mi še zdi odgovorno. Večkrat pa sem se seveda obrnila po nasvet k svoji mami, pa če mi je bilo hudo sem se njej zjokala ne tašči. Pa je tašča prav fajn gospa. Ok, zdaj je pač bivša tašča in bivši mož. Otroci pa še vedno hodijo k obema babicama in dedku.
In to skrivanje otrok je patologija odnosov in čisto nič drugega. Okužbe pa so možne prav povsod.

kakšen kurnik je nastal iz te teme!

pa da vam nasujem še malo koruze: jaz sem bila še hujša. obisk, ki Ni SMEL priti, pod nobenim pogojem ni smel priti, na obisk par mesecev, je bila moja lastna MATI. Tašča ja, tast ja, moj oče ja, mati NE. Pa glodajte še malo to kostko, ubogo snaho iz prve teme ste itak že skoraj živo požrle.

Sto ljudi, sto čudi. Tu je toliko ekstremov, da človeka kar v glavi zaboli. Močno upam, da bom videla svoje vnuke, ko bodo. Tudi jaz poznam kar nekaj takih nenaravnih mamic in babic. Škoda ker s tem toliko slabe volje okoli stresajo, namesto da bi se veselile novega življenja…..

Ker sem tudi sama tik pred porodom, me zanima sedaj vaše mnenje, ker tudi jaz se precej nagibam k temu, da ne želim obiska tašče. Zakaj? Ker imam občutek, da sem zanjo le maternica na dveh nogah, ki ji bo prinesla potomca (sinovega potomca).
No, naj razložim zakaj se nagibam k “prepovedi”. Mogoče se vam bo zdelo otročje in prosim ne napadajte me, vesela bom vsakega nežaljivega mnenja.
V času nosečnosti me je partner močneje pretepel (priznam, prva sem mu klofuto prisolila sama); modrica na ličnici, moder in opraskan vrat, modre roke, še mesec sem imela modro in oteklo nogo). Ko sem tašči ob nekem njene vsajanju v najin odnos navrgla, da njen sin le ni tako zlat (edinec) in ji povedala kaj je bilo, je rekla le “najbrž si ga razburila”. Prosim? Razburila? Torej sem si zaslužila?…iz vsega sklepam, da je njen sin zanjo zlat, jaz pa le maternica na dveh nogah…in tako nimam nobene želje, da hodi na obiske. Otroka ji lahko pelje pokazat partner, da hodi gledat mene…nekako čutim odpor.
Kakšno je vaše mišljenje?

…jaz pa dvomim, da se stvari zgodijo čez noč… Vidim, da nobena ni niti pomislila, da so imeli mogoče še pred rojstvom otroka “razrahljane” odnose in da nekaj ni “štimalo”….

Sicer sem pa jaz tudi noseča in sem jim že sedaj povedala, da si osebno ne želim obiska v porodnišnici (ker v bistvu ne vem, kako se bom počutila), dva dni bodo že počakali, doma pa tudi ne želim venomer nekoga gledati. Pa mi moja mami ni nič zamerila ali pa se počutila odrinjeno.

Spomnim se pri sestri, da smo vsi leteli v porodnišnico ko je rodila (jaz sem bila takrat še srednješolka) in se mi je kar malo zasmilila, pa tudi doma je kar podojila pred nami, kar si pa jaz vsaj zdaj ne predstavljam. Jaz bom tudi tu želela imeti mir….

Kar se pa babic tiče pa tudi opažam, da si nekatere kar preveč lastijo vnuke, z izgovorom “to je pa le moj vnuk in imam pravico ali pa mi pripada ali pa jaz moram , je treba”…bla bla bla…nič na tem svetu NI TREBA…in odločitve staršev bi bilo fino spoštovati, ne pa jedikati in najedati katera mama lahko, katera pa ne, pa da je mož copata itd…. Kaj pri vas doma je mož copata, če se strinja z vami oz. vas pri odločitvi podpira???

Midva z mojim sva povedala tašči za nosečnost in jo prosila, da jo vsaj za nekaj časa zadrži zase, pa je takoj šla do sosede in na telefon. V bistvu mojim še povedala nisva, pa je vedelo že pol mesta, zdaj pa sva se odločila, da ji ničesar več ne poveva. In ja, saj je bila vesela, ampak v mojih očeh pa je šla preko najine želje in najine odločitve, da sama poveva tistim, katerim želiva in takrat ko želiva. In mojemu ni bilo prijetno, vendar me podpira, pa ni copata….

Iz lastnih izkušenj mislim,da na bistvo ponavadi pozabimo:saj pri meni je bilo tako,moj partner je in okolica je in zaradi razmer takrat(dva otroka˛tretjič noseča) seveda sem tudi sama.

Bistvo za nosečo mamo je,da je pomirjena in ljubljena.To je zelo ,zelo pomembno ,ker z razpoloženjem zelo vpliva na otroka,ko je še noseča,in potem,ko je novorojenček oz.dojenček(še bolj,če je otrok dojen).Torej okolica naj ima v mislih predvsem to:ko bo mama mirna in srečna,boste za dojenčka naredili največ.Vsak stres,ki ga doživi mama zaradi neželjenih obiskov,pretepov,psihičnih pritiskov,očitanj ga mama prenese na otroka,to pa mu verjetno nihče ne želi…

Torej pomembno je ob rojstvo,kaj želi mama,in to spoštujte,kolikor se da.Čas pa naredi svoje,in bo vsaka iskrena pomoč dobrodošla

…ahahahaha…

Ne, ne, ne, ne ta snaha……..vse ve, ki ste pisale, kako je grozna in ena še psovko, ve mislite, da je VAŠ otrok središče sveta in ga MORAJO vsi videti in božati in pestovati in kaj jaz vem kaj še, ker drugače, če pa ga bosta babica in dedek videla šele mesec dni po rojstvu pa se ne bo razvil v normalnega otroka!!!! Mislim, saj ne morem verjeti kakšna nazadnjaška razmišljanja.
Samo še ena verska fanatičarka manjka, da snahi napiše kako jo bo bog kaznoval, ker se je ona sploh upala odločiti karkoli o svojem življenju in o življenju svojega otroka in mož naj takoj gre k spovedi, ničvrednež, ki podpira ženo. Saj ni važno kaj si družinica želi, babica in dedek morata imeti besedo. Saj ni čudno, da je toliko ločitev, če se pa starši toliko vtikajo v pare. Joj, joj, joj…
Jezne ste ve, ker vas vaši možje ne podpirajo in bi v takšnih primerih potegnile kratko….ha ha ha

Tako kot je napisala Trije mušketirji- spoštujte odločitve drugih o njihovem življenju in Chantal tudi s tabo se strinjam, nič se ne zgodi čez noč. in babica je samo babica ne MAMA novorojenčka!!!!

spokaj kufre in se odseli preden boš še ena v vrsti trpinčenih žensk… ki poleg sebe nasilju izpostavlja še otroke …
sploh da se pogovarjata s klofutami je mimo… a za klofuto se pač nosečnice ne pretepe …
namesto k tašči bi morala na policijo in k zdravniku …

sicer pa boš itak naredila pa svoje …
ajej, ženske … delate cirkus iz tega, kdo sme k otroku na obisk … ko vas pa pretepajo je pa vse ok????

Ljudje res delamo probleme,na vsakem koraku..vzor so nam lahko večina živalskih vrst…ob rojstvu mladična,je vedno ob njem eden od staršev,da se počuti varno,da lahko čuti njegovo ljubezen.Drugi pa skrbi za hrano…kaj rabi mladič več’kot ljubezen in hrano….tako odrastejo v stabilnega ,sposobnega preživet v nadaljnem življenju…
A ste kdaj razmišljali,kako se mora počutit dojenček,ki takoj po rojstvu ,preivljat prepogoste obiske oz.velik halo okrog njega…tudi to se žal dogaja,da se starši ne zavedajo,da je njihovo poslanstvo nega otroka(hrana,ljubezen,varnost)…Če otrok v prvih mesecih in letih tega ne dobi dovolj,mu zelo težko nadoknadiš…
Ni mi všeč,ko vidim,da danes marsikdaj 5 odraslih neguje,skrbi za enega dojenčka…Pol se pa sprašujemo,zakaj otroci so kakršni so…
Imam tri sinove,moje poslanstvo je ,da jih pripravim za življenje,mislim ,da poleg spada predvsem vcepljenje odgovornosti in modrosti,ko bodo ,upam da,očetje,je njihova naloga spoštovati in imeti rad mame svojih otrok.tako je krog zaključen(v normalnih razmerah).Mirna,zadovoljna mama tako vpliva na svojega otroka,v obdobju odraščanja pa tak otrok nima možnosti za stran poti.

Oj!
Pri nas pa je bilo tako:prvič sem rodila 6 tednov prezgodaj.Sinek je bil v inkubatorju 14 dni na otroškrm oddelku,jaz v porodnišnici.Na živce mi je šlo,ker je pol sorodstva z obeh strani skoraj zahtevalo,da vidijo otroka.Ne rečem,najini starši-ok-ampak vsi drugi-halo!!!!In so ga eni šli pogledat brez moje vednosti,ker so poznali sestro,ki tam dela.Potem sem nakurila tisto sestro,s tistimi sorodniki pa se od takrat pogovarjamo samo nujne zadeve,ker so oni meni takrat zamerili.Domov so nas prišli obiskat naslednji dan le najožji sorodniki,ostali pa po enem tednu.Takrat sem imela tudi problem,saj nisem prenesla,da se kdo od obiskov dotakne otroka.Sicer sem to skrivala,vendar sem povedala možu,ki me je na srečo razumel.
Ko sem rodila drugič,sem fasala precej šivov,ki so boleli ko hudič.In potem spet že v porodnišnici obisk za obiskom,pa sem možu dejala,naj svojim sorodnikom pač razloži,da ne morem sedeti in ne stati in naj ne hodijo v porodnišnico,mojim pa je povedala mama.Tega so se držali,ko pa sem prišla domov,so se zgrnili v hišo,kot da bi prišla ne vem od kod.Jaz pa sem lahko samo ležala in poslušala,kako me špikajo šivi.
Tretjič sem rodila februarja,ko je razsajala gripa.Obiski so bili omejeni in tega sva se z možem držala,tako da je samo on prihajal na obisk,starejša otroka pa sta imela vodene koze.In mi je prav pasalo,da se nihče ni drenjal okrog mene.Seveda ko sem po treh dneh prišla domov,so se spet zgrnili isti sorodniki še isti dan.Pa sem potrpela.
Tudi pri četrtem smo se zmenili,da bo v porodnišnico prihajal samo mož,saj tri dni pa verjetno vsak zdrži,pa tudi fotke so lahko pogledali.Ko sem prišla domov,seveda spet ista pesem,pa sem jih zaj….,ker je bilo krasno vreme in smo jih postregli zunaj.Otročka so seveda lahko prišli gor pogledat,potem pa sem lepo imela v stanovanju mir,saj se nihče ni drenjal po spalnici pa vsepovsod.
Vesela sem bila,če so v začetku prišli res tisti najožji sorodniki(moji starši,brat z družino),tašča itak živi v isti hiši in se dobro razumemo,ostali pa so poklicali nekje po desetih dneh in seveda nikomur nisem rekla,da ne sme priti,ampak ne zvečer ob osmih,kot se je tudi že zgodilo

Lepo in čisto življensko ste opisali mama 3x svoje porode.Normalno je,da niste prenesli,kot pravite,dotikanje novorojenčka.Nagonsko ste se bali okužb,še bolj pa ,da otroka prestrašijo…to imamo tudi ljudje v svoji naravi ,da zaščitimo svoje rojence.Seveda nobena skrajnost ni dobra,večinoma pa starši,in predvsem mame,vemo in nam je v zibko dano,kako ravnati prve dni.seveda pa žal ni vedno tako.Poznam mame,ki so pri enem mesecu dale otroka od sebe babici,teti itd,češ,da one ne komplicirajo.Danes so otroci stari nekaj let 7,5 in tri,ampak ne želijo prespati nikjer,ker niso od začetka začutili nekega varnega okolja,imajo vedno veliko ljudi okrog sebe,nikoli pa nikogar,da bi jim lahko zaupali.kako naj zaupajo mami,da jih ne bo tam pustila,če že celo svoje življenje vandrajo.vem,ni vedno tako,ampak žal tudi tako je.vedno bom zagovarjala dejstvo,da od rojstva dalje smo starši tisti,ki moramo dati temelje svojim otrokom,s časom pa seveda je vsaka pomoč in družba družine dobrodošla,ampak tistih,ki mislijo iskreno,in ni njihov ego do takrat preveč trpel…

Tvoja zgodba je povsem enaka kot v naši družini. Kako je to sedaj postal res nek trend.

Jaz sem tetka dojenčku in ko sem v prvem mesecu prišla na obisk, sem bila deležna zelo ponižujočih komentarjev, ker je bila mlada mamica tako živčna.

Dojenčka nisem smela vzeti v naročje, nisem se ga smela dotakniti, češ, da si je treba prej umiti roke… Tako sta bila prezaposlena z njim… In ko sem potem tako ‘osamljena’, pa vendar na obisku, vzela eno igračko v roke, me je ta tečka še nadrla, naj pustim dojenčkove igrače pri miru. Pa kot da jih bom ukradla!? Halo, enim se trga in so zelo depresivne po porodu.

Mah, zdi se mi, da je morda bolje, da niste šli na obisk, če tako niso želeli, morda bi bili deležni samih ponižujočih komentarjev, če bi šli.

Vem, da se vam verjetno fržmaga, ker druga babica lahko hodi na obiske vsak dan (pri nas je isto), a slej kot prej vas bodo rabili. Verjetno, ko bo šlo vse narobe in bodo rabili kakšno pomoč. Verjetno je do takrat še nekaj časa. Potrpežjivost!

So pa nekatere te novodobne mamice zelo razdražljive in ‘nevarne’ za okolico, tako da si malo svojega dušnega miru prihraniš, če ne naletiš na take zoprnice. Itak bi ti nekaj očitale, da si ti kriv…

Joj prejoj kako komplicirate… obujam temo ker se mi zdi zanimiva.
Sama zaenkrat se nimam otroka, vendar sem mnenja da mlada starsa izkljucno SAMA postavljata meje- kdaj obiski, koliko casa in kdo lahko pride.
Vidim da je ena napisala spodaj bolj, da ima novorojeni otrok 2 babici in 2 dedka. Ja, v teoriji jih ima res, v praksi pa ne.
Ja, govorim iz lastnih izkusenj. Oba moja starsa sta na smrt skregana s svojima starsema (po obeh straneh so bili tudi locenci itd, tako pri moji mami kot pri ocetu.) In iz tega je sledilo to- da jaz NIMAM ne babic in ne dedkov. NIMAM sorodnikov. Zato ne govorite da to ni mozno ker je. Tudi nobene potrebe nimam po temu, da bi imela stike z eno ali drugo stranjo. Zame pac oni niso sorodiniki. Tudi sedaj ko sem dosti starejsa ne cutim potrebe da bi imela stike z njimi.
S fantovimi starsi se ne razumem dobro, vidim in cutim da nisem zazelena pri njih, fant tudi ni navezan nanju, in mi velikokrat pripomni da bi rajsi zivel pri meni in mojih starsih, da vidi kako ga imata mojadva rajsi….. ker po mnenju fantovih starsev sva s fantom se vedno ‘premlada’ da bi bila skupaj (jaz imam 19 let, fant 20 in sva skupaj ze 4 leta). Njegova starsa bolj skrbi starejsi sin ki ima 25 let in nikoli ni imel nobene punce, v zivljenju ni naredil nic koristnega, zato je postal in ostal mamin sinko.

Zato sem mnenja, da v primeru, da ce se naprej ne bomo v dobrih odnosih, pac njegovi starsi nebodo vidli vnukov. Stvar resena.