Ja, točno vem, o čem govorite. Sem ena tistih babic, ki je bila izločena kar 6 tednov!!! po rojstvu vnučka, medtem ko je snahina mati bila tam od vsega začetka. Videla sem, kako je sinu težko, zato nisem bezala vanj, enkrat ko sem ga vprašala, je rekel, naj prosim ne vztrajam. No, pa nisem. Zdaj je vnuček star 6 let, ampak vseeno nimamo takih stikov kot bi morali imeti. Vedno je bilo kaj narobe, čeprav sva se z možem zelo trudila.

Enkrat sem svoji hčerki obljubila varstvo za vnučko (sedaj ima 10 let) za nek vikend, pa je potem poklical sin in vprašal za varstvo vnuka (njena mama ni mogla). Seveda sva z možem pristala, da bova varovala oba. No, pa čez pol ure pokliče spet sin in reče, da če bova pazila vnukinjo, da bosta pa onadva najela varuško in da glede na to, da tako redko varujeva (kot da je najina krivda!!!), bi lahko njegovi sestri (moji hčeri) rekli NE. Sploh nisem dojela, na koncu je le prišel z besedo na dan, da je to mnenje njegove žene in da noče, da je njihov sin, ki je bolj bolehne sorte (običajne viroze in prehladi, parkrat na leto) s sestrično, da ga ne okuži. Ko sem povedala, da je punčka povsem zdrava, ni zaleglo. Ne vem, kaj bi morala z možem narediti, morda odpovedati varstvo hčerki???? Potem sva bila seveda midva kriva, ker si nisva vzela časa samo za vnučka. In takih pripetljajev je bilo kar nekaj. Posledica je, da z vnučkom nimava tako dobrih odnosov kot z vnukinjo. Zelo nama je žal, ampak ne moreva nič za to. Poskušala sva že vse mogoče. In to me zelo žalosti.

Jaz teh problemov nisem imela, ker itak živim z moževimi starši.

Sem imela že takoj gori taščo, tasta, babico, svakinjo in svaka…edino kar sem se dogovorila je to, da naj pridejo vsak dan ob isti uri, da nisem cel dan v pripravljenosti (beri v živčnosti….).

Moji starši so prišli ko jim je bilo…ker ne stanujejo blizu sta prišla prvi dan, ko smo prišli iz porodnišnice – jedla sta spodaj pri tašči…zvečer sta šla domov, sedaj pa prideta ob nedeljah, pa če rabim mamo jo pokličem za kak dan, da naj pride okoli….ampak mi ne pere in lika, kvečjemu če kako juho skuha….

Najbližji prijatelji so prišli po 2 tednih. Najboljša prijateljica pa že prvi teden…
Ostali sorodniki in dojenčka željni so se zvrstili v roku 6 tednov….

Smo pa ob sprejemnju obiskov gledali na to, da je ja bil mož doma, da se je on ukvarjal z obiski, jaz pa z dojenčkom … dojila sem ga v spalnici…mogoče sem bila pa pristranska res pri tem, koga sem spustila v spalnico…mamo, taščo, svakinjo in najboljšo prijateljico…drugi pa so morali za mizo počakat, da je tamli bil na voljo za razkazovanje 😉

Moram pa še to omenit, da dosti ljudi prvi mesec ni sililo v to, da bi pestovali dojenčka, ampak so si ga ogledali bolj “od daleč”…pa ni bil grd pa ni grizel hehe

Kot prvo sta sina v copato vzgojila vidva. grem stavit, da je tvoj mož ravno taka copata kot on, sin pa si je sedaj našel tvoj nadomestek.
Kot drugo pa, a res nimate nič drugega v življenju za počet kot se udinjat svojim odraslim otrokom. A si ne morete rezervirat en dopust, pa začet uživat življenje.
zgornje štuke lahko daste v najem mladim, ki gagajo zaradi astronomskih najemnim, pa vam bodo tisočkrat bolj hvaležni kot vaša nevzgojena mladež. Dobili boste denar, vse kar ste si odtrgali od ust, se vam bo povrnilo.
tretje: a ne morete čuvat otrok, ki bi rabili varstvo, pa si ga starši ne morejo privoščit.
ta mladi tacajo po vas samo zato, ker imate neke pritlehne načrte in ne znate izstavit računa odkrito in pošteno.

Če sta tamlada dva rekla, da bosta dala otroka varuški, bi jima pa rekla, da je to njuna odločitev, da si jima ti pripravljena tamalega čuvat, če pa se bosta onadva drugače odločila pa boš to pač sprejela…ne pa da sedaj prelagata slabo vest na sebe….samo tvoj sin pa je res copata!

Soočite se s tem, takih sinov je ogromno, ki za mir v bajti potrpijo in požrejo marsikaj. pa ni nujno, da so copate tudi drugače v življenju.

Soočite se s tem, takih sinov je ogromno, ki za mir v bajti potrpijo in požrejo marsikaj. pa ni nujno, da so copate tudi drugače v življenju.[/quote]

Res niso drugače copate v življenju. Kolikor jih jaz poznam, vsi na skrivaj varajo te svoje zmajčke. Da so revčki vsaj nekje lahko ta pravi dedci hehe.

Za “ena taka babi”

Čeprav še nisem v takem položaju, (otroka sta še najstnika), in glede na vse napisano na tem forumu ob raznih priložnostih in ne samo v tej temi, se tudi jaz že v naprej bojim take prihodnosti.

Saj se lahko ukvarjaš s tisoč stvarmi, kot piše “za eno tako babi”, ampak že sedaj vem, da bi me taka situacija zelo, zelo bolela. Si sploh ne predstavljam, pa vem, da ni prav vse od mene in mojega moža in najine vzgoje odvisno.

jaz pa ne razumem teh mam, ki grejo hčerko po cel mesec strečt.
A nimajo službe, družine? Ali celo letoleto šparajo dopust, samo zato, da bodo ob hčerki, ko bo rodila?
In čemu je potrebno toliko pomoči? Če bi ta mladi že prej znali skrbeti zase, ne bi bilo potrebno.
Poleg vsega pa bi te mame/babice tudi lahko svoje hčerke opozorile, da ima otrok dve babici.

Bolj, ko vas berem, bolj vidim kakšno čudovito svakinjo imam. Tudi če mojega brata/njenega moža po več nesecev ni, pride z otroci k tašči na obisk. Njeni starši pridejo k nam na obisk, četudi nje ni pri nas…
Včasih ima skupaj svoje otroke, moje otroke/otroke njegove sestre in otroke svojih bratov in sester. Z njemimi otrocmi so si vsi bratranci, med sabo pa nič, pa ni nobenega kompliciranja.

Zgleda, da je odvisno kako so naš že naši starši vzgajali.

Vse, o čemer pišete sem doživela sama, ponižana, izločena, v naši hiši sem vsak dan gledala njene, sama pa nisem smela videti vnuka, ga popaziti, nisem videla kdaj je shodil, dobil zobke, skratka samo njeni in to v naši hiši.
Bolečina je bila tako huda, trpljenje neizmerno, ko sem prišla do dna sem se začela dvigati, dopovedala sem si, da so konec koncev to njihovi otroci in iz teh ljubkih sončkov bodo kmalu zrasli odraščajoči pubertetniki, ki ne bodo prav nič drugačni, kot vsi ostali.
S tem spoznanjem mi je postalo lažje in življenje je šlo dalje.
Sedaj imajo drugega otroka in niti na misel mi ne pride, da bi šla otroka pogledat. Sprehajajo se okoli hiše, prevažajo ga z vozičkom, meni pred nosom, a me ne gane.
Otrok ima pametne starše in, ko se jima bo zdelo primerne naj pripeljeta otroka pokazat. Pa četudi odraslega, jaz ga zaghotovo ne pridem pogledat. In verjemite mi niti ne vleče me, sem bila prvič preveč prizadeta.
Sin je za ljubi mir moral dati svoji ženi prav.

No bom še tole napisala. Starša partnerja moje hčerke nista nikoli vprašala, kako se počuti v nosečnosti, ali kaj rabi za dojenčka, ne. Vse kar je bilo omenjeno, je bilo, da nimata denarja ( so privatniki )!? Ko je hčerka rodila sta rekla, da v bolnico ne bosta hodila, ker otroka itak ni zraven nje( bil je v inkubatorju) in, da naj potem pridejo oni na obisk.Kot sem že včeraj napisala, sta se odločila, da obiskov ne bo mesec dni, ker je punčka imela kasneje še močno zlatenco.
Minil je mesec dni, pa sta imela izgovore, da se slabo počutita, potem drugič, da počivata…Ko sta prišla prvič, so bile besede druge babice…mala samo žre, …in še hujše besede, ki jih ne bom napisala.Vse kar sta dala za vnukinjo so bile ene pleničke.Dedek je zunaj pokadil šest cigaret, potem sta šla.To sta ta druga babica in dedek.
Sedaj ju zet kliče in vabi k nam na kosila vsako nedeljo, vedno se potrudimo, da smo prijazni…interesa pa ni.Nikoli ga ni bilo, tudi takrat ne, ko hčerka še ni bila noseča, ko sta si urejala svoje gnezdece.Midva babica in dedek po hčerkini strani sva jima omogočila lepo stanovanje z vso opremo za dojenčka in še zdaj, ko ima vnukinja že nekaj mesecev skrbiva, da imajo vse.Pa nisva privatnika.
To sem jaz babica, ki je lahko prišla v bolnico k hčerki,babica ki je lahko skozi steklo gledala vnukinjo, babica, ki je tolažila oba mlada starša, ki je skupaj z njima jokala in babica, ki vnukinji reče, da papa.
Toliko o babicah in dedkih in razlikah med njimi

Prav je, da se tamladee tudi malce za sebe potegnemo.

Meni so že ob prihodu domov, obakrat, en kup žlahte pripeljali na vrata.

Uboga hčerkica, ki je pa obakrat bila v domačem razvajanju pri mamici, pa je še svoji babici, tetam in stricem prepovedala, da bi jih prišli prvi mesec pogledat. Samo prijateljice so se pa lahko oglasile, to pa ja.

Očitno raje potrpijo za mir v hiši kot da bi gledali ženin tečen ksiht še par mesecev potem. Žal je tako, da se možje danes raje podredijo kot pa da bi že ob rojstvu otroka kasirali ženino slabo voljo. Saj veste:” A še sedaj, ko gre za moj prvi porod in prvega otroka in sem vsa izčrpana in uboga in si želim miru, ne morem imeti besede pri tem???? Če hočeš poklicat svojo mater in očeta, jih kar daj, jaz bom šla stran, pa vi pedenajte otroka! ” in tako dalje v tem stilu, seveda moški raje klecne in izbere manjše zlo. boji se, da bi že tako nervozna žena še bolj “znorela” in rezultat je tu.[/quote]

Se podpišem. Prijatelj je povedal točno te stvari, zdaj ko je šel narazen z ženo in je priznal kako je zahrbtno “poniževala” njegovo družino. Njemu se je nalagalo in je bil to eden izmed pomembnejših razlogov, da jo je pustil. Pa ni bil nikakršen mamin sinko, ampak je delala prevelike razlike med starši.

Meni se tvoje vedenje ne zdi fer. Saj se lahko mož pogovori s svojo mamo, da dolgi obiski niso zaželjeni. Boš videla, kako se boš počutila, ko bo tvoja snaha isto naredila s tabo.

če me ne bi zraven spustili, bi zahtevala vsaj eno slikco na dan ali video posnetek!

Potem pa pazi, da se ti zgodi, da ne rodiš nedonošenčka, se nad inkubatorjem treseš za njegovo življenje in dobiš ob odpustu z intenzivne navodila, da ne sprejemaj obiskov. Ja, nekateri obiske zavračamo z dobrim razlogom.

HIJENA!!!

Hvala lepa za takšno hči za vse življenje, ki tašči ne bo pustila videti vnučka ves mesec, iz mene bo pa delala služkinjo in me šetkala sem in tja, kot se ji bo sprdnilo.

Saj mogoče pa hči ne bo tako globoko verjela v rek, da je mamina za vse življenje :))

Karma is a bitch, “ena taka in kaj?” piše, kako je otrok njen in bo vse ona odločala. Hči ji bo pa kaj hitro začela kontrirat, vsaj ponavadi je tako. Najbolj posesivne mame ostanejo same, ker otrokom ne dajo dihat.

Pri obeh porodih sta moja starša, ker sta si tako želela, otroka videla že v šok sobi. In obema z možem se nama je zdelo lepo. Njegova starša, ki nista tako “leteča”, sta prišla prvi dan na obisk v porodnišnico. V porodnišnici smo obiske smiselno porazdelili po dnevih, doma so bili vedno vsi dobrodošli od prvega dne.

Ta mlajši otrok je še premajhen, da bi ocenjevala kako in kaj. Prvi otrok je kljub vsem obiskom in cartanju in razvajanju odrasel popolnoma normalno, brez psihičnih ali zdravstvenih posledic, in ima zelo rad ljudi (in obratno). Po obeh porodih sem bila vesela, če je kdo za kakšno urico razvajal otroka, da sem si lahko privoščila kako nekaj minut za sebe. Vesela sem bila tudi vsakega obiska, ker takrat nisem bila samo previjalec umazane riti, mleko na dveh nogah ali tolažilne roke, ampak spet čisto normalen človek, ki se v živo pogovarja z več odraslimi in ne le z možem. Vesela sem bila tudi vsakega skuhanega kosila ali zlikanega perila, ker je to za mene pomenilo, da sem lahko uro dlje spala ali počivala. Mama, ki živi v sosednji hiši, je vedno rada skočila na pomoč, njegovi starši živijo malo dlje, zato so bili na obisku (kar je popolnoma ok).

Vsem sem hvaležna za pomoč in obiske, ker tako ne izgubljaš stike z že ustaljenim življenjem. Najbrž bi ob upoštevanju teorije, da se družinic z novorojenčki vsaj en mesec ne obiskuje, hitro padla v kakšno poporodno depresijo zaradi enoličnosti vsakdanjika, zato sploh ne morem razumeti mamic, ki si take samote želijo. Samo upam, da me bodo moji otroci nekoč v enaki situaciji imeli za dobrodošlo in ne za nekoga, ki ga ne potrebujejo več.

Prav pasalo je prebrat tvoj prispevek. Tudi jaz sem po obeh porodih tako preživljala dneve in ob branju zgornjih postov se sprašujem, ali po naši deželi sploh še zivi kaj neobremenjenih, odprtih in veselih mladih žensk. Iz postov veje sama zateglost, zoprnija, sebičnost in maščevalnost. Brrrr… človeka kar zmrazi. Čeprav moram reči, da iz svojega življenja poznam več veselih, odprtih mamic in en sam tak zadrgnjen primerek, kot se zgoraj oglašajo.