EN SAM STRAH NA 2 NOGAH SEM

Pred 9 leti sem trpela fizično nasilje neprestano 3 leta (oš). Bila sem otrok, popolnoma sama, brez kakršnekoli pomoči, ki bi bila koristna. svetovali so mi (starši) samo naj se branim, vendar se nisem mogla, in da bo minilo, vendar vse sem samo tiho požirala, podnevi bila tarča in sama, ponoči sem jokala-vse to 3 leta nonstop (res je nekak minilo vendar je cena previsoka). Nihče mi ni pomagal, nihče se ni zavzel zame, pa čeprav so vsi vedeli!!!! učitelj, starši,…

Sedaj, ko sem mladenka, tik pred zaposlitvijo, sem dobila rezultat tistega takratnega tihega požiranja zbadljivk in spotikanj-da se ne maram! Takratno otroško zlobno dejanje me je uničilo, počasi se vendar z velikim naporom pobiram; ali pa ne. Ne prenesem pogledov drugih name!!!!!

Ne najdem duhovnega mira. Največja ironija je, da vse prijateljice okrog mene govorijo o težavah (jaz bi tudi rada govorila o težavah), kako bi naredile samomor (sem takoj zraven), kako jim je pomagal psihiater (o blagor, jaz bi tudi rabla nekoga za pogovor), in sem jim praktično oporni steber, ker sem “vedra” predvsem jih razumem in pravilno svetujem. Resnica, ki je tokrat drugi ne vidijo: ena velika solza!! mislim, da sem ravno na meji!!
Pa bi mi psihiater kaj novega povedal? Dvomim. Sedaj doživljam drugo krizo:družinsko!

Najhuje je, da se VSEGA BOJIM: življenja, smisla, smrti, bolezni, izzivov, samomora, vožnje, ceste, nesreč, osamljenosti, sreče, miru… VSEGA! Verjetno pa se najbolj od vsega bojim, da se ne zmorem več spopasti z ničemer. Sicer vztrajam ampak strah zvečer ne pojenja, depresija v postelji ne gre drugam, krčevita trema pred novimi ljudmi,…kar je bilo nekoč veselo družabno bitje, je sedaj zakompleksano in depresivno. Ne vem kaj potrebuje moj lajf ampak kar sem po eni strani skrbna,vestna,delovna in natančna+redoljubna+pametna, sem po drugi strani en kup nesreče dobesedno! Moje misli so večkrat na temni kot na svetli strani.

Kaj naj naredim? Ubit se itak ne morem, ker me je strah, živeti pa prav tako ne, družabništvo odpade ker imam občutek da me vsi obsojajo, ko pa sem sama, me je strah da bom sama na tem svetu-osamljenosti. The best

Po mojem bo malo odgovorov, ker ljudje neradi prevzemamo odgovornost ob stiskah drugih.
Vendar bi ti rada čisto ‘po kmečko’ dopovedala, da se VEDNO da pomagati. Nikoli ni brezupno, pri tebi pa še sploh ne, saj se poleg svojega strahu zavedaš tudi svoje lastne vrednosti (kar je super) in se zavedaš, da ti je
mogoče pomagati. Dolgotrajno ustrahovanje gotovo pušča posledice, sama nisem strokovnjak, da bi vedela, kako ti pomagati.
Ti pa zaenkrat svetujem, da prebereš vso literaturo, ki je ni malo – jaz sem v knjižničnem katalogu našla preko 250 člankov, knjig, prispevkov…
Bojim se, da bo nekaj časa trajalo, preden boš zgradila svojo novo samopodobo, močno in pogumno in odrinila svoje strahove, ki so samo posledica tega, da si ne zaupaš.

Za začetek odpusti sama sebi…odpusti si, da si dopustila nasilje nad sabo, razumi, da nisi mogla drugače (kot tisoče drugih ne). Bila si samo otrok. Potem boš sprevidela, da nisi sama kriva za to, ker se ti je dogajali in da za preostanek svojega življenja LAHKO poskrbiš, da bo srečnejše in uspešnejše.

Kot bi poslušala svojo zgodbo v petem razredu. Naj na kratko opišem: v razred smo dobili novo sošolko in moja (do takrat) najboljša prijatelica se je spoprijateljila z njo. Po njuni teoriji je v prijateljstvu prostor samo za dve in je tretja odvečno kolo – to sem bila seveda jaz. Tako sta se prenehali družiti z mano in na svojo stran pridobile čisto vse sošolce (res čisto vse). Poleg tega sem imela še razredničarko, ki je veljala za največjega zmaja na celi šoli, pravzaprav daleč na okrog. Ker sem brihtna, mirna… so me izbrali za predsednika razreda, razredničarka pa je od mene zahtevala, da ‘tožarim’ sošolce. Veste kakšen učinek je to imelo na že itak negativno nastrojene sošolce. Tudi jaz sem teževe skrivala pred vsemi, tudi starši, dokler ni bilo tako hudo, da sem se tresla kot šiba na vodi. Takrat sem imela ogromno srečo – starši so mi stali ob strani in se pogovorili z razredničarko. To ni prineslo nobenega izboljšanja, samo še večjo težavo. Imeli smo razredno uro, na kateri so morale vse sošolke napisati zakaj me ne marajo. Razen teh dveh deklet so čisto vse napisale, da smo najboljše prijatelice in da me imajo rade. Kako sem se počutila, ko sem pri sebi vedela, da ni v tem niti kančka resnice in da sem popolnoma osamljena in obupana, razredničarka pa me je imela za bog vedi si kakšno si lahko mislite. Doma so mi stali ob strani, potrpela sem do konca šol. leta, nato pa sem zamenjala turnus.
V tistem času sem dobila fanta, ki je imel kar precej dela z mojo zelo načeto samopodobo in mi je stal ob stani. Kako so lahko po eni strani sovrstnice(ki naj bi bile bolj odrasle) tako nesramne in kako je sovrstnik tako zeeeellllllloooo dober? Kljub temu, da nisva več skupaj, sem mu še danes hvaležna za vso njegovo podporo, brez katere sigurno ne bi dogodkov tako prenesla. Kaj vse je prestal z mamo (tudi spolno zlorabo)!!!!! Starši so vedeli, v kakšno oporo mi je in niso delali problemov, še klub najini mladosti (14 let) so naju za nekaj dni pustili na morje. Šele danes vidim, kako so nama morali zaupati – tudi staršem hvala!!!

Takrat sem se prepričala. da me nihče ne mara, me nihče ne pogleda,… Še danes se mi včasih zdi, da je dobronameren poklon zbadljivka – tega se še nisem čisto otresla. Drugače pa sem se iz tega naučila, da težav NE SMEŠ obdražet zase in jih moraš MUJNO z nekom deliti, ki ti je pripravljen pomagati – pa naj si bo to prijatej, starši, psihiater, kdor koli, ki ti je v uteho (lahko tudi domača žival, če želiš). Nujno pa moraš SMA delati na dvigu svoje pozitivne samopodobe (jaz sem včesih še preveč samozavestna, kar pa tudi ni dobro). To dosežeš počasi, a se splača. Poskušaj si najti družbo, ki je vedra, živi življenje in ne razmišlja o samomoru (pa tudi če je to samo pogovor kar tako – malo v hecu). Ne bodi oporni steber za nikogar!!! BODI EGOIST – trenutno moraš poskrbeti samo zase!!! To da prenašaš svoje težave in nesrečo drugih ne ravno zdravo.
Sigurno je tudi oseba, ki ji lahko zaupaš, ti njene pohvale ne dajejo občutka, da so iz trte zvite,… Zelo dober način je tudi sprememba npr. frizure, načina oblačenja – poskusi se vedno tako obleči (tudi če greš v trgovino), da se boš sama zelo dobro počutila oz. da boš samozavestna.

JOJ kako sem se razpisala – upam, da se ti je dalo brati. Imam še nekaj nasvetov ampak raje drugič; če boš hotela. Želim ti veliko sreče in vem da ti lahko uspe, ampak le če si boš to želela in kaj naredila.

Oprosti napakam, pišen v naglici (uf, kakšen tempo je v današnjem času) in ne uspem ponovno prebrati!

HVALA!