Primoz, lepo, da imamo zdaj celo forum Ljubezenski nasveti. Tudi jaz potrebujem en nasvet. Lahko me tudi lopnes po buci, ker se sama sebi zdim trapasta in naivna. Prav tako bom vesela drugih nasvetov.

Pred 5 meseci sem spoznala moskega. Spremenil mi je pogled na svet. Na zivljenje. V vsem sva se cudovito ujela. Imava skupne interese, zanimajo naju iste stvari.

Pogovarjala sva se lahko ure dolgo. Ce ne drugace pa po telefonu. Veckrat me je presenetil in prisel kar tako, zvecer, za 5 minut pred vrata. Samo po poljub. Ker si me je zelel pred spanjem videti in objeti.

Zdaj po 5 mesecih pa so se stvari spremenile. Na slabse. Ne poklice vec tako pogosto. Ze 2 meseca ne poslje SMS. Niti ce ga jaz posljem mi nanj ne odgovori. Vidiva se poredko. Vmes minejo 3 ali 4 dnevi.

Vprasala sem ga zakaj. Ze na zacetku sva se dogovorila, da bova postena in iskrena. Da si bova povedala, ce bo zaljubljenost ali ljubezen zvodenela… Rekla sem mu, ce je to. Zanikal je. Pravi da sem zanj edina in najdrazja. Jaz pa ne verjamem vec. Nikoli nima casa. Pravi da bo sporocil ce bo lahko prisel. Potem poklice sele zvecer in pove, da ne more.

Ve, da me tak odnos moti. Da sem zalostna. On pa pravi, da nama gre na bolje. Da se stvari urejajo. Meni se ne zdi tako.

Pozna tudi moje znance. Za nekatere od njih pravi, da se niso slisali ze vec tednov. Oni pa mi pravijo drugace. Da jih klice. Jih vabi na pijaco. Pravi, da se kar tako vozi naokoli, ker nima kaj poceti. Meni pa pravi, da nima casa, da dela.

Kaj mislis, Primoz (in ostali), sem naivna?

Vsak nasvet ali mnenje bo dobrodoslo.

Hvala vsem.

zalostna

Ko takole berem in razmišljam o vaših problemih, sem se odločil, da poiskusim, najti formulo, kaako priti do kvalitetnega partnerstva in kakšna je formula za uspešen zakon ali partnerski odnos.

Ni nujno, da imata dva popolnoma enake želje in iste hobije, lahko so tudi interesi drugačni. Važno je da vsak počne tisto, kar ga zapolnjuje in razveseljuje, prav tako pa morata drug drugega podpirati v tistem kar počneta in vsak izmed njiju mora paziti, da pri tem kar počne nikogar ne prizadene, še posebej pa ne partnerja.

Recimo, da sem to izluščil iz vsega tega kar ste napisali in sem prebral.

Ni nujno, da se v vsem ujemeta, da lahko praviš kako čudovit odnos imata. Bistvo je, da se imata rada in če se imata res rada, je popolnoma vseeno kaj kdo počne, saj vse sprejmeta ker se imata rada. In čeprav kaj počneta brez partnerja, se imata tako rada da se trudita, da drug drugega ne bi prizadela.

No in kaj mi je še všeč pri tvojem sporočila, upam, da ga bo prebralo čimveč tistih parov, ki tako vestno zagovarjajo, kako je čarobno, ko so zaljubljeni v nekoga drugega, čeprav imajo doma družino. Kajti to kar si mi opisala, se mi zdi zelo tipično človeško, toliko vznemirjenja, toliko metuljčkov po trebuhu, ….toliko…..potem pa kar naenkrat nič več……zakaj? Zakaj vse to izgine, se morda nimamo več radi, ali je mogoče prišla kakšna druga oseba vmes, kjer se je to začelo zopet od samega začetka. V ljubezni je tako, da ni nikoli konca, čeprav marsikatera zadeva izgine, jih pride toliko novih in še lepših, samo če znamo gledati s srcem.

In res je, ne znamo opisati ljubezni, tiste začetne in najbolj se krepijo občutki, takrat ko je ta ljubezen nedostopna ali pa vsaj zelo težko. Ja takrat se nam po glavi pletejo samo lepe in čarobne misli, čeprav ne moremo do ljubezni, nikoli ne pomislimo na nič slabega. In tako se nam vsaka misel, vsak trenutek z ljubljeno osebo zdi čaroben, vendar če preveč razmišljamo in podoživljamo samo ta trenutek, se bo mehurček prej ali slej razblinil in zopet bomo iskali tisto čudovitost ljubezni in nihče ne verjame, da jo lahko najde v tej ljubljeni osebi s katero se je vse skupaj začelo. Postanemo pasivni, češ smo že opravili kar smo imeli ne vidimo, da smo prešli prvo stopnjo in da je čas da gremo na drugo. In tako se vse skupaj ohladi, eden pričakuje, drugemu se ne zdi več vredno. Eden je s to pozornostjo zasvojen, drugemu ta droga ni več pogodu in išče novo. In tako pride do razlogov, kjer se tudi ti sprašuješ ali sem naivna.

Tvoje srce je najbolj pravičen sodnik alid elaš prav ali narobe, zato boš sama najbolje vedela, kako se počutiš ob njegovih izjavah in njegovih dejanjih. Vendar če so tvoje misli in pričakovanja napačna, ravno tako prekašaš srce. ZAto pozabi na vse kaj je bilo in bodi zato vesela, važen je ta trenutek, ki ga občutiš.

Primož
Lahko ti pritrdim ali pa rečem ne nisi naivna. Lepo je, če lahko obdržiš nivo zaljubljenosti in pozornosti do parrtneja, zato ker tako čutiš. Če bi ti postavili diagnozo neozdravljivi romantik, potem nisi naivna. Če pa misliš, da bi se morala še vedno v vsem strinjati in imeti iste interese, potem pa si naivna in še ne razumeš popolnoma čudovitega razmerja. Zato si še enkrat preberi formulo čudovitega zakona. Vedno dajaj in nikoli ne pričakuj vračila, vendar ne dajaj toliko časa, da se boš istrošila, nekaj obdrži tudi zase. Kdor bo razumel to darovanja, bo tudi vračal, takrat si dobila tisto kar vsi iščemo.

Jaz razmišljam takole, (sama se vprašaj, kaj bi lahko takšna dejanja sprožilo pri tebi, kaj bi v takih primeru čutila, kako bi razmišljala)… jaz pravim takole, če hočeš z nekom res biti, potem si. Seveda če ni ovir z druge strani.

Premisli.

N.

Hvala, Primoz… ko sem to prebrala, mi je marsikaj malo bolj jasno. Verjetno je problem v meni, ker se prevec obremenjujem in pozabljam, da pravzaprav ni nekih otipljivih dokazov, da mi ne more dokazati, kaj cuti… Da se pac moram odlociti ali mu verjamem ali ne…
Ne vem… vse skupaj bom se nekajkrat prebrala in potem razmisljala. Mogoce bom dala prebrati tudi njemu in se bova skupaj pogovorila o tem…
Hvala se enkrat!

zalostna

Morda je razdvojen. Nekaj ga matra, neki problemi v njemu samem mu ne dajo miru. Zato vožnje naokoli, občutek, da se te izogiba…

Res, da pozornosti po nekaj mesecih upadejo, ampak osnovno zadovoljstvo, da smo skupaj pa bi moralo ostati. Ti sicer z njegovimi boji neposredno nimaš nič, ampak njegovo ravnanje pa te prizadeva. Ve, da nisi zadovoljna, pa kljub temu ne naredi veliko za izboljšanje situacije.

To je sicer moje predvidevanje, lahko je tudi nekaj drugega. Ampak moja izkušnja je podobna, fant je imel toliko svojih problemov, da nama ni šlo skupaj. Pa vedno sem krivila samo sebe, želela več bližine ustvariti med nama, učinek pa je bil ravno naproten. Bal se je intimnosti, z drugimi hodil ven, se veliko vozil sam naokrog… Po drugi strani pa želel biti z mano. In tega razkola ni uspel premagati.

Sedaj z drugim fantom pa je situacija čisto drugačna. Faza osvajanja je že mimo, ampak ne čutim, da bi se mi oddaljil, ker mi na tisoč in en način pokaže, da je rad z mano.

Tebe zanima, če si ti prezahtevna do njega, sprašuješ se, če je to normalno, da fant nima časa… Morda je res v fazi, ko mora veliko delati. Če je to prehodno, potem potrpi še malo, tudi sama se čim bolj zaposli in uživaj trenutke, ko bo s tabo. Premisli pa, kako bi se počutila, če bi se njegova odsotnost kar naprej nadaljevala. Bi lahko živela tako?

Kot bi brala mojo zgodbo. Pri meni se je zadeva pred nekaj dnevi zaključila, čeprav še vedno nimam odgovora, zakaj.
Začetek čudovit, polno smeha, štosov, mailov, smsov, vedno dovolj časa zame, ni bil problem ura, dan, potem pa je bilo tega vedno manj. Ni odgovarjal na moje klice, češ, da on nikoli ne pokliče nazaj, če ga kdo želi najti, bo že še enkrat poklical.
Spoznavati sem začela, da se dobiva in slišiva le takrat, ko to njemu odgovarja. Odgovor: da pač imava vsak svoje življenje in on se ne bo vtikal v to, kaj počnem jaz, ko nisem z njim in prav tako naj to ne bi zanimalo mene. Vikende je preživljal s sinom in čeprav na začetku ni bilo nobenega problema, če sem se jima priključila, kasneje to pač ni prišlo v poštev, čeprav je bil sin veliko pri prijateljih, on pa sam doma.
Pred tremi tedni sem se uspela spraviti v red in se odločila, da ga ne pokličem in naj bo on tisti, ki me bo moral najti, če me bo seveda želel.
Na žalost klica tudi do danes ni bilo in preprosto nimam pojma, kaj je bilo pravzaprav narobe.
Razmerje je tako končano in kar me najbolj boli je to, da nisem bila niti toliko vredna, po vseh mesecih, ki sva jih preživela skupaj, da bi prišel do mene ali vsaj poklical in mi povedal, da mu pač ni več do mene ali karkoli že je …
Počutim se resnično ogoljufano, razočarano nad takim obnašanjem.
Nasveta zate pravzaprav nimam, rekla bi ti mogoče le to, da ne sili vanj, počakaj, da te poišče, poskusi se zamotiti z drugimi stvarmi in ne bodi vedno na razpolago. Naj se potrudi zate, seveda če mu je kaj mar.
Želim ti, da ne bi bila tako razočarana, ker to tako boli….

Ko tole prebiram,se mi zastavljajo vedno ista vprašanja.Kako to,da so(skoraj)vedno moški tisti ki potrebujejo čas za razmislek,kaj bojo storili.Kako to,da so (skoraj)vedno moški tisti,ki nehajo klicati,pošiljati sms sporočila,jih kar naenkrat ni za dobiti,ker so prezaposleni,delajo bla bla bla…Kako to ,da nam ženskam pa (skoraj)vedno “znese” ????

Caty…

posploševanje je slabo, zagotovo se bo našel nekdo, ki ga bo tvoja izjava prizadela. Kar ti trdiš za moške, bi lahko moški trdili za ženske. seveda spet samo nekateri. Potem bomo pa rekli, izjeme potrjujejo pravilo. Res je ampak to velja za oba spola.

Komentiramo pa pač tisto kar preberemo in ne tistega kar vemo o sebi.

primož

Glede na mojo izkušnjo… zadeva nima prihodnosti… če te že sedaj moti, bo samo še hujše… vsaj pri meni je bilo.