Emigracija v katero državo?

jokll ja, ker sem res jokl, da sem šel toliko denarja investirat v ta biznis.Ampak sem si rekel, da bom še nekaj časa vstrajal in ne bom cvrl dunajskih in karješetesvinjarije.Marsikdo ki pride k nam od drugod, npr. Ljubljane reče, če bi imel ta lokal v Lajubljani s tako hrano, bi imel prometa kot nor.
Praviš odkritju možnosti drugje, ampak moral bi najprej tole prodat.
Tudi tebi vse najlepše !!
JOKL-hehe

jokl,
vsak zakaj ima svoj zato.
Seveda, tudi midva z možem se pogosto sekirava, ker sva toliko investirala v svoj posel.
Sicer pa je to dejstvo z Ljubljano – si upam trditi – žal res. Vendar je treba biti tudi v tem primeru previden. Da, morda bi uspelo tudi tebi. Vendar, morda pa je tovrstne ponudbe v Ljubljani ravno dovolj. Tako da ni mogoče preprosto slediti nasvetu s “če …”. Midva z možem sva vsa ta leta opazovala in tudi sedaj opazujeva svojo konkurenco. Pogosto se jezim, ne iz nevošljivosti, kot bi rekla večina Slovencev, temveč iz preprostega razloga, ker vidim, da sicer manj sposobni in manj delavni z določenimi – zame žal balkanskimi prijemi – v tej ljubi Sloveniji uspevajo.
S poslom sva začela ca. 16 km iz Ljubljane in sva vztrajala iz leta v leto, pa je šlo iz leta v leto na slabše, dokler nisva (10 let po ustanovitvi) skoraj propadla. Po 8 letih od ustanovitve sva se preselila na sedanjo lokacijo, nekje na poti vmes, ca. 10 od Ljubljane, ker se nisva upala iti v Ljubljano (če bi človek takrat vedel, …, ampak le če, …). Takrat nama se je zdelo, da bi izgubila preveč takratnih strank. Najin prvi moto je bil in je še vedno kakovost. To je sicer lastnost, s katero v tujini uspeš.
Še vedno sicer misliva, da se slabo obdobje prvih 10 let nikoli ne bi zgodilo v Ljubljani. Danes se ukvarjava z drugo (čeprav sorodno) dejavnostjo, ki ni neposredno vezana na dostopnost za stranke. Vendar pa vsaka selitev (tj. najprej prodaja nepremičnine, nato nakup nove, davščine vmes, sitnosti s selitvijo, ipd.) stane preveč časa in denarja. Zato Ljubljana ob trenutnih cenah nepremičnin za naju ne pride v poštev. Prej bi šla v tujino, kjer bi za isti denar dobila ugodnejšo nepremičnino. Pa smo spet pri stari tematiki “tujina”. Vendar je sedaj tu otrok. Najin otrok (star 14 let) seveda izredno uživa v tujini (v času počitnic), vidi prijaznost ljudi, sproščenost. Vidi cene, novosti, možnosti. Celo šolo smo že našli. Njegov horizont je seveda bistveno drugačen od horizonta njegovih sošolcev. Če jim pove, kaj je doživel oz. videl v tujini, ga preprosto zatrejo (tipična slovenska lastnost), da tega pač ni! (toliko o evropski sedanjosti v Sloveniji). Pa vendarle zaenkrat ne želi v tujino oditi “zares”.
V tujini – po mojem – ne glede na gospodarski upad, človek, ki gara, tudi nekaj doseže. Zdaj pri 46 letih seveda ne govorim več o porschejih in zadnji modi. Govorim o kakovosti življenja. O času z družino, s prijatelji. O času za branje, za hobije. O času za ohranitev svojega zdravja. Tega časa pa imajo vsi moji prijatelji in znanci iz tujine – ne glede na siceršnjo “slabo” gospodarsko stanje v državi, dovolj.
Še en argument za življenje v tujini: Moj oče je v enem letu po vrnitvi v Slovenijo osivel. Mislim, da ne slučajno.

Dragi jokl, seveda bi moral svojo nepremičnino najprej prodati.S tem bi pridobil kapital, ki bi ga koristno lahko uporabil za začetek drugje. Vendar ne, preden ne vidiš konkretne, realne in obetajoče možnosti. Ne glede na sedanjo situacijo (in željo po tujini), ne smeš svojega posla zadnjih 18 let kar zavreči. Nisi star 20 let in opcija “letalska karta in pogum” zate pač ne pride v poštev. Tudi zame ne. Tudi nasvetov, kot si zapisal, “če bi imel ta lokal, …”, da, morda, če bi, ampak saj veš, “če …”. Tega ti zagotovo ni rekel nekdo s podobno izkušnjo, kot jo imaš sam, ampak oseba, ki mu je v življenju do sedaj bilo postlano kar lepo. Domnevam, da si je ta oseba trkala po prsih in kar letelo je nasvetov …
Midva z možem trenutno pač svojo željo po tujini “kompenzirava” s potovanji oz. dopusti v tujini (na zahodu). Ali drugače rečeno, po svetu hodiva z odprtimi očmi in ušesi. Da bova morebitno priložnost tudi dejansko zaznala. Do takrat pa bova vztrajala v Sloveniji, ne glede na vse …
Od svoje vrnitve iz tujine (ko sem tam živela s starši) sem imela 2x konkretno priložnost oditi oziroma se “vrniti” v tujino. Pred odhodom za prvo priložnost mi je umrla mama in ta priložnost tujine je žal padla v vodo. Nisem mogla zapustiti svoje bistveno mlajše (takrat še mladoletne) sestre. Nato se mi je druga priložnost ponudila le nekaj let kasneje in sem poslušala napačne ljudi. Ostala sem v Sloveniji. Danes pa se mi vsake toliko časa pojavi takšno “tujinotožje”, da me mora mož definitivno odpeljati čez mejo, ker sicer postanem nevzdržna.
Sedaj pa moram končati še neko delo … kot rečeno, dragi jokl, hodi po svetu z odprtimi očmi in ušesi ter zelo kritično preglej svoje sedanje poklicno življenje oz. posel, kje bi se ga dalo izboljšati, ne poslabšati z “zrezki”. Nikakor pa ne naredi hitre poteze. Kljub želji po tujini.
Še vedno sem absolutni zagovornik tujine, vendar pa je treba upoštevati več dejavnikov.
Lep pozdrav
H23

H23: Osvezujoce branje. 😉

Pred 10 leti sem bil v naslednji dilemi:
1. V Sloveniji poskusati priti do dobrega zivljenja kot zaposleni; tudi, ce bi postal nek srednji manager bi v Ljubljani zivel sila povprecno zivljenje. Odplaceval kredit za majhno stanovanje, vozil povprecen avto, potoval na relativno povprecne destinacije in prevsem dosti delal, imel malo casa zase. Vec ko sem spoznal idolov s taksnim zivljenjem, manj sem bil navdusen nad to potjo.
2. V Sloveniji odpreti svoje podjetje; po tehtnem premisleku in se cem sem prisel do spoznanj, ki sta jih H23 in Jokll lepo opisala. Za veliko vecino relativno uspesnih manjsih/srednjih “podjetnikov” bi se lahko reklo, da je njihovo podjetje njihovo zivljenje in tega se ne da kar tako spremeniti, unovciti, itd. Tudi ce bi financo solidno uspel, v kar nisem dvomil, in namesto v malem stanovanju zivel v 100m2, se vozil z nekoliko boljsim avtomobilom srednjega razreda, itd bi se se kako nadelal in na nek nacin zapravil (relativno) mladost. To pa me res ni mikalo.
3. Tretja moznost je bila podati se na pot v bolj razvito tujino, delo v svoji stroki, za bistveno visji dohodek kot sem ga imel v Sloveniji. Za to moznost sem se na koncu tudi odlocil in izkazalo se je, da sem uspel zdruziti materijalno prosperiteto s splosno kvaliteto zivljenja, ki mi ga prosti cas omogoca.

Moja pot ni nujno prava pot za koga drugega. Vsak ima svoje prioritete. Morda je vrednost tega pisanja bolj v tem, da se vidi nacin razmisljanja.

Dragi skopušnik,

odgovarjam pozno, vendar upam, da ne prepozno. Saj sem ta forum odkrila komaj sedaj. Kar nekaj dobrih nasvetov je že napisanih. Jaz bi ti rada sporočila le nekaj misli, ki ti bodo pomagali pri odločitvi, odločiti pa se moraš v življenju itak vedno sam, saj boš le sam nosil tudi posledice.

Stara sem 46 let, živela sem v tujini (ZRN) (in na osnovi tega dejstva, izkušenj, znanja) danes lahko preživim v Sloveniji, čeprav garam od jutra do večera. Nisem pa srečna. Še vedno bi raje živela v tujini, ne v Sloveniji. Vendar so moje okoliščine (poklica, družina, …) odločilni (trenutni) faktor, da ne morem vsega zavreči in oditi. No, pa vsaj to sedaj niti ni pomembno, saj sem sicer absolutni zagovornik odhoda v tujino, predvsem če si mlad. V Sloveniji ne poznam nikogar, ki je tak korak (odhoda v tujino) obžaloval.

Vsak je svoje sreče kovač (zato sicer poslušaj nasvete soljudi, ni pa treba, da vse vzameš za sveto).

Na nemški televizij je veliko oddaj o nemških emigrantih (torej o Nemcih, ki zapuščajo oz. so zapustili “turobno” Nemčijo). Nekateri so v tujini uspeli, drugi pa ne. Ker še nihče ni napisal tega vidika, ti ga želim napisati jaz:
Pojdi v državo, katere jezik ti je všeč in ki ga tudi že govoriš. (to ti bo bistveno olajšalo najti dobro službo, dobro stanovanje, …). “Smolniki”, ki jih je prikazovala ta oddaja, niso znali niti najbolj osnovnih stavkov v tujem jeziku in so tja odšli s celotno družino in pohištvom (in skoraj brez denarja)! Seveda so bili obsojeni na propad. (Vrnili so se lahko le s finančno pomočjo dobrodelnikov!). Sem pa se ves čas spraševala, kako neumen pa mora človek biti, da naredi takšno neumnost. Jezika se boš naučil dobro, če ti bo všeč. To so dokazana dejstva, govorim pa tudi iz lastnih izkušenj.

Živi skopuško, vendar ne na račun svojih soljudi in ne na račun, da o svoji izbrani deželi ne boš videl in vedel ničesar.

Ker si naštel toliko različnih držav z različno oddaljenostjo, domnevam, da si še zelo mlad (to ni kritika, tudi jaz v tej situaciji ne bi vedela, kam oditi, zato raje ostanem v Sloveniji; to sem se naučila od moža, ki vedno pravi, če ne veš kaj narediti, ne naredi nič.)

Poklic in izobrazba niti nista pomembna, kot ti nekdo zveličavno sporoča. Sama imam fakultetno izobrazbo in meni primerno mesto je v tujini težko najti, ker imam zelo ozko špecializacijo. Torej moja izobrazba mi sedaj pri 46 letih v tujini ne pomaga popolnoma nič; pomembno je, da si pripravljen delat, da si “outgoing”, …

V oddajah, ki ti jih omenjam, v tujino odhajajo predvsem rokodelci. Dobre rokodelce po svetu torej iščejo. Resnica je, da dobre rokodelce iščemo tudi v Sloveniji. Ampak to je druga zgodba.
Dobri rokodelci tudi uspejo, vendar morajo za svoj denar trdo delati. Je pa res, kar je že nekdo napisal na forumu, da – če si dober in priden, v tujini definitivno hitro napreduješ, kar ne velja za Slovenijo.

Biti boš moral torej priden, marljiv, oh in sploh. In uspelo ti bo.

Si že kdaj razmislil o ladji? Garal boš od jutra do večera, vendar boš spoznal veliko ljudi in ne boš le na enem mestu. In se ti bo ideja o svoji “sanjski” državi porodila slej ko prej.

Vsaka država ima svoje prednosti in tudi slabosti. Zato svoj odhod v tujino obravnavaj kot obdobje v svojem življenju, v katerem boš življenjske izkušnje pač pridobival v tujini. Če boš pri tem slučajno (no nič v življenju pravzaprav ni slučajno, …) še obogatel, toliko boljše. Materialno mislim. Notranje boš itak.

Jaz sem npr. super srečna v Nemčiji (kadar tja odhajamo na dopust ali obisk svojih znancev in prijateljev). V Nemčiji so stvari urejene. Državljani praviloma upoštevajo zakonodajo, pravila in red. Vendar sami Nemci trenutno zelo “jamrajo”, čež, da ni več tako, kot je nekoč bilo. Še vedno sta ostala red in blaginja pri tistih, ki so si jo seveda s pridnim delom ustvarili. Kakovost življenja je pri marljivih Nemcih bistveno boljša od kakovosti življenja v Sloveniji.

Za Veliko Britanijo (ki jo sicer poznam le po nekaj obiskih kot turist) je presenetljivo, da je standard “povprečnega” Britanca kar bistveno nižji od slovenskega. Da je VB zelo draga, so ti napisali že drugi. Ima pa čudovit jezik, čudovite zanimivosti, glasbo, ples, …

Moja izkušnja z Irske (tam sem bila poslovno): Irci so izredno prijazni, hrana je za razliko od britanske – čudovita. Sem pa tudi jaz prebrala, da tam uspevajo računalniški strokovnjaki.

Kanado poznam le iz oddaje, ki sem jo omenila že prej; prikazan standard je bil katastrofalen, nemški emigranti so garali od jutra do večera. (seveda, televizija rabi senzacije; vendar pa me je prikaz Kanade v tej oddaji kar krepko odvrnil.) Razdalje od kraja bivanja do kraja službe so bile za Slovenca “gromozanske”. Vendar tudi to dejstvo je v tujini pravzaprav kar normalno, Slovenec pa ga mora sprejeti ali pa znori. V tujini se pač voziš eno uro v službo in eno uro nazaj. Ni nujno. Vendar je normalno.

ZDA – o tej deželi sanja tudi že moj 14-letni sin. Še vedno slišimo zgodbe o bivših pomivalcih posode, ki so danes milijonarji. Menda tudi v tej deželi uspeš, če si priden. V ZDA živi veliko nemških estradnikov, ki so tam našli svoj mir pred paparaci. Mene sicer od ZDA odvračajo naslednji elementi: Ni mi všeč amerikanščina, naravne katastrofe, nasilje, … (kar slišim in vidim iz medijev).

Navrgla sem le nekaj misli, lahko bi pisala še in še.
Dobro premisli svoj odhod, predhodno se dobro pozanimaj o deželi, ki si jo izbereš (internet danes vse to omogoča). Delaj pridno. Živi skromno. Po svetu pa hodi z odprtimi očmi in ušesi. In uspelo ti bo. Živeti svoje sanjsko življenje. Razširil se ti bo horizont. Morda si boš v tujini celo ustvaril družino. Čudovito. Otroci staršev različnih kultur imajo odlično izhodiščno točko za svoje življenje. Morda se boš vrnil v Slovenijo, ker te je zagrabilo domotožje. Nič hudega. Tudi moja družina se je vrnila v Slovenijo zaradi domotožja (danes sicer obžalujem ta korak). Morda boš srečal ljudi, ki ti bodo kar ponujali priložnosti – in jih zagrabi! (tudi take zgodbe poznam). Ne poznam pa zgodb Slovencev, ki so svoj odhod v tujino obžalovali (če izvzamem naivneže iz nemške oddaje).
Ko sem še živela v ZRN, v Slovenijo pa so se pred nami že vrnili neki naši znanci, je gospa te družine rekla: “Če bi lahko, bi se vrnila po kolenih!” Takrat je nisem razumela, danes – skoraj 30 let kasneje – jo razumem zelo dobro.

Veliko priložnosti v življenju ti želim!

H23

Dragi booo,

odlično si napisal.

Ni kaj dodati. Kar kurjo polt dobivam. Vse je res. No, pravzaprav si me spravil v jok. Vendar moj mož je tega že navajen in ve, kaj je treba narediti. Me odpeljati vsaj na krajši dopust v zahodno civilizacijo.

Slovenija bi lahko bila tako lepa!

Do naslednje misli!

H23

Draga mmojca5,

nekaj misli še zate.
Očitno ti je uspelo. Čestitam ti. Odšla si v pravem obdobju svojega življenja. Spoznala si slovensko poklicno življenje in ugotovila, da to ne pelje nikamor. Verjetno si še nisi ustvarila svoje družine. In to je idealen timing.
Žal, nad tem dejstvom bi se morali zamisliti vodilni politiki.
Kdo pa odhaja iz Slovenije? Sposobni, marljivi, pošteni, … strokovnjaki, …
Za svoje delo si bila očitno tudi že ustrezno nagrajena. Zelo dobro izkoriščaš prednosti čudovitega mesta in očitno si zelo dobro organizirana.
V spodbudo vsem, ki razmišljajo o odhodu v tujino, ali pa zgolj kot zanimivost:
Na začetku najinega podjetništva sva imela honorarno zaposleno osebo, čudovito strokovnjakinjo (takrat tvojih let), poleg tega je bila še prava “mačka”, da o obnašanju sploh ne govorim. Skratka, oseba na mestu. Zelo je bila nesrečna s svojo redno zaposlitvijo. Pravzaprav le mimogrede sem ji omenila, če bom kdaj videla kakšno službo zanjo (mi takrat namreč nismo zaposlovali redne delovne sile – glejte obremenitve, dajatve, davki, stroški, odgovornost, ….), ji bom povedala. Tako se je tudi zgodilo. V Delu sem videla oglas, ne spomnim se več vsebine, vendar se mi je takoj zazdelo, da je ta oseba absolutno prava. Ne boš verjela, oklevala je, ali naj se sploh prijavi, saj takrat še ni imela zahtevanih 5 let delovnih izkušenj (imela je zaključeno fakultetno izobrazbo in tudi strokovni izpit)! Le na moje nadaljnje spodbujanje se je prijavila. Prijavilo se jih je – če se pravilno spominjam – prek 200, raje več. Kaj želim izpostaviti, ona, ki je bila res prava oseba za to delovno mesto, je oklevala. Kaj je torej narobe s slovenskim sistemom, da pravi ljudje nimajo dovolj samozavesti?
Kaj misliš, kako se je končala ta zgodba? Točno ta oseba je bila izbrana. Odšla je v svoje sanjsko mesto London, tam je preživela – na podoben način kot ti – nekaj čudovitih let. Danes je v diplomatski službi, če sem pravilno razbrala iz spleta. Za svoje delo je bila nagrajena. No, jaz sem sicer ostala brez odličnega kadra. A to je druga zgodba.

Uživaj tako naprej – sadove svojega dela in svoje življenje.

Lp
H23

ja BOOO imel si jajca in si odšel, dobro se ti je izšlo.Jaz sem začel ravno okoli osamosvojitve Slovenije in sem bil prepričan, da bomo Slovenci počasi napredovali, plače bodo višje, standard bo rasel, ljudje si bodo vedno več in vedno boljše privoščili.V tem sem jaz videl tržno nišo-vedno boljše, tako kot na zahodu.Saj tudi na zahodu ljudje ne hodijo (v povprečju) vsaki dan ven jest nekaj ne samo dobrega ampak tudi kvalitetnega.Morda si to privoščijo enkrat na teden, na 14 dni, nekateri na 1 mesec.Vidiš, pri nas je standard bistveno višji, ljudje pa si vedno manj privoščijo.Vse kar je nevidno lahko počaka.Avto, ta ne more počakat, svet naj vidi, da imam drag avto-saj ne vidi, koliko denarja imam za bencin.Torej, opažam da Slovenci jedo vsak dan slabše.Poglejte koliko avtomobilov ima npr. kakšen gostinski lokal.Tam kjer nudijo, ocvrt krompir, mastne-ampak velike zrezke in mesa romunskih prašičev in ceneno (tudi če toplo) poceni vino, tam ne moreš parkirat.Ljudje gredo ven jest, ampak tam kjer je zelo poceni, še bolje -tam kjer je samopostrežna varianta, ko plača kosilo in si lahko nabaše kolikor hoče.Nam pa ostanejo firme, poslovni partnerji, njih pač ne morejo peljat na takšno hrano.
Moj kolega ima restavracijo v Nemčiji-solidno, s solidno ponudbo.En teden do 10 dni naprej ima vse rezervirano.Kupil je že tretji lokal s prenočišči.Toliko o moji pravi odločitvi.
Lepo se imejte vsi skupaj.

V zvezi z restavracijami:
Najbrz zaradi posledic socijalisticne enakosti vecina Slovencev se vedno ne najbolje prepoznava razlike v kvaliteti ponudbe. Predvsem se gleda na ceno, malo manj pa ne karkoli drugega.

booo,
točno.

Socializem je pokvaril toliko odnosov in ljudi.

Včasih, ko se poslovno odpravim v Ljubljano, doživim toliko nesramnosti, izsiljevanj v prometu, …, da imam možu veliko povedati o svojih “dogodivščinah” … Možev komentar je praviloma: “Moja žena je bila v Ljubljani …”

Še več pa imam za povedati, če naletim na prijazne ljudi. Čeprav sem tega seveda zelo vesela, pa kar ne morem verjeti, da so v Sloveniji tudi še prijazni.

Pred časom se mi je zgodilo naslednje:
K enemu od slovenskih bogatašev sem bila poklicana na termin, skupaj z notarjem. Ob prvem (PRVEM!) srečanju sem opravila svoj običajen postopek: Človeka sem pozdravila (glede na čas – z Dober dan), povedala svoje ime in priimek ter svojo funkcijo, v kateri sem prišla. Njegov odgovor pa je bil: “Tamle se usedte, pa mir dajte!”

HALO? Notarju sem rekla, da nisem prostitutka in da grem.
Termin je nato – hvala bogu – odpadel, zaradi neorganiziranosti oziroma recimo temule raje zaradi arogantnosti enega posameznika. Saj je na en termin naročil kar dva notarja (za običajno nič kaj posebno težavno storitev).

Opomogla se nisem kar nekaj časa.

To je torej Slovenija.

H23, živjo!

Tkole berem te forume, pa sem videl, da si na tem kar zelo aktivna, se kar izpoveš, potožiš tdi., pa tud kaj koristnega poveš.

Se moram s tabo strinjat, čeprav nisem nikoli delal v tujini. Je pa čuden če se v rodni deželi počutiš tujec. Z ženo sva se preselila iz Ljubljane na čisto drug konc Slovenije, ker pač kot mlad človek s službo pa brez vsega ne moreš v okolici LJ kupiti hiše. No, kupila sva res idilično, z nekaj zemlje, tko da od tuki res ne bi šel stran.

Pa sem, preden sva šla, razmišljal ali ali: nekako v redu služba, pa vse življenje v najemu ali pa hiša in pa možno tudi najnižja dela. Pa sem si rekel, da sem pripravljen delat karkoli in sva šla.

Službo sem dobil, sam kar hočem povedat: sem bil na nekem razgovoru, pa mi je direktor rekel, da je zanimivo, kaj vse sem že delal (ob dokončanemu študiju še vse sorte neformalne izobrazbe in pa 4 leta študentskega dela). No, men je blo to čudno, kar pravi, saj se z leti študija pač vsega nabere.
Potem sem pošiljal ponudbe na razgovore, pa je blo vse v stilu: imate univ. izobrazbo, bote šli sigurno kmalu stran! Sicer ne vem od kod ta logika, ampak namesto, da bi videli v tem prednost!

So se vsi čudil, da se vozim 60 km daleč v službo: a se ne da bližje!

So se vsi čudil, da sva kupila hišo.
So se vsi čudil, da sva dala tolk za hišo (čeprav v LJ bi primerjalno dal 3x tolk).
So mi potem na začetku v spet novi službi prisluškoval in se hihital: glej, ka govori ljubljansko!
Skratka, ko da sem marsovc!

No, pa to je ena stvar. Druga stvar je, da itak v službi vsi kadijo, čeprav so table, da se ne sme, pa itak se šefi obnašajo kot da so Bogovi – tega v LJ nisem nikdar doživel.
Potem, ko imam eno zadevo glede zemljišča, ki bi jo morala zrihtat komunala, se nič ne reši – v Lj bi se 5x hitreje vse skupaj. Skratka sam jamram, ampak dejansko je, ko greš ven iz Ljublajne vse na vezah in lobijih.

Je pa na drugi strani kvaliteta življenja na 100x višji ravni kot v Lj: lepa narava, mir, ni obcestnih reklam…

Ker sem enkrat že nekaj na svoje delal, sem že pred selitvijo razmišljal o odprtju zavoda ali pa s.p.-ja. No, sedaj sva pred uresničitvijo. Ker se ne mislim ukvarjat z enimi ponižujočimi odnosi, pa vem , da sem česa več sposoben kot pa le celo življenje jamrat nad situacijo!

Tako je, če si v lastni deželi tujec!

Y a t il quelqun en France?
Voudrais connaitre qqn de Slovenie.
Bon courage a tous!

Vprašanje o emigraciji v tujino je eno težjih… V moji familiji jih je kar nekaj šlo. Tudi sodelavcev jih je nekaj šlo. Gremo po vrsti:

1) Prvi stric – poln idej, fizično je bil vedno šibkejši, drugače pa glavca. Prišel v Avstralijo – in umrl. Zgodba je taka, da je v glavnem šel s trebuhom za kruhom – v AU se je lotil fizičnih del – čiščenja, zbolel in umrl. Nanj nas spominja prazen gfrob.

2) Drugi stric – bolj tak robusten. Fizično delal – se nadelal, bil priden. Danes ima verigo hotelov. Je velik gospod.

3) Sodelavec – leto mlajši od mene. Kanada. Mislim, da je bi precej časa v Vancouvru. Bilo je oh in sploh. Kanade ni mogel prehvaliti.

Potem se je ločil od žene – tudi Slovenke. Žena (bivša) ostala v Kanadi – našla drugega tipa – on prišel nazaj – rahlo zlomljen – in predvsem bistveno bolj tih.

4) Poslovni partner – šel najprej v Nemčijo, Belgijo, potem US, Kanado – nakar ga srečam v LJ. Kaj pa ti? Jebiga, tu se lepo živi.

5) Drugi poslovni partner – informatik. Pletel okrog po bližnjem vzhodu, preživljal težke čase – en malček so se streljali, hrane ravno ni bilo, hladilnik ni vedno delal, ker elektrike ni bilo. Sedaj v Dubaju – eleganten gospod. Slovenije ne povoha več.

6) Moj študent. Totalen flegmatik delal je samo, če so ga v to res prisilili. Potem šel v US, ker se mu je Slovenija zdela ‘zajebancija navadna’. Sedaj izvršni direktor pri Microsoftu (vsaj bil je eno dve leti nazaj)

7) En moj sosed. Šel na Nizozemsko. Tam je super. Prišel nazaj. Tu je bolj super. Ena soseda je rekla, da so ga šli enkrat gor obiskat. Res je prihranil precej €€€, ampak živel je v pasji uti – skoraj dobesedno. Živel življenje nevredno poštenega človeka in delal 16 ur, ne 12 – 16.

8) Moja bivša zaposlena. Bila na Danskem. Fino tam. Ljudje se družijo – odprta družba. Potem jo je nekaj usekalo – njen fant ji ni bi. všeč, ljudje ji niso bili všeč, zrak ji ni bil všeč. Kaj pa vem. Nikoli ni po pravici povedala, kaj se je zalomilo.

Tako da… Res različne usode. Generalno gledano – po moje je težko – in vedno postaviš na kocko svojo srečo. Lahko je vse OK.

Jaz bom verjeto sina poslal na kakšno študentsko izmenjavo, ko bo toliko star – recimo v London. Ko ima človek socialno mrežo nekje – verjemite mi, da je daleč lažje.

Halo Dummy moj sinko
Jaz sem tvoj tretji stric,tudi velik gospod, no ja tvoja mama je tako mislila me je vedno hvalila radi moje velikosti na kar sem res ponosen,sem slovel kot ta najvecji prick v familiji prickov. Ja ves,.sem moral emigrirat ker bi me tvoj oce ubil.
Se slisimo sin

ali je kaj v zvezi z gradbeništvom če se da dobit kakšno delo prosim..hvala za odgovor

mates ti ves kurac kaj sam nekaj pametujes