Emetofobija
Pozdravljeni Najas,
Obstaja veliko razlag zakaj prihaja do te fobije, zato je pomembno ozadje, individualna zgodba vsakega posameznika. Bi bili pripravljeni povedati kaj več?
Lep pozdrav,
Seveda. Ta strah sem dobila po trebušni gripi, ki je bila kakšno leto nazaj. Prisotno je bilo hudo bruhanje – vsega skupaj okoli 30 ur. Strah me je, da se mi to ponovi v tolikšni meri, da mi onemogoča normalno dnevno funkcioniranje. Groza me je, če se moram kam z avtom peljati, ali biti na kakšnem javnem mestu, iti na dopust za dlje časa sploh ni opcija. Vedno razmišljam o tem, kaj narediti če mi bo postalo slabo toliko, da mi na koncu dejansko postane slabo od sekiranja in razmišljanja o tem. To se mi pojavlja tudi po vsakem obroku..začnem opazovati dogajanje v trebuhu in stalno mislim, da mi bo postalo slabo. Nočem razmišljati o tem, se mi pa te misli nekako silijo v ospredje.
Bila sem pri psihiatrinji, ki je z roko in razložila, da slabost in bruhanje itak nista nobenemu prijetna in naj poskušam ignorirati te misli. Kar pa se ni izkazalo za preveč učinkovito.
Zanima me predvsem, kako lahko rešim to zadevo?
Pozdravljeni Najas,
Kot pravite, ste imeli slabo izkušnjo s hudim bruhanjem in zdaj vam misli uhajajo na morebitno ponovitev te neprijetne izkušnje. To zdaj vpliva tudi na kvaliteto vašega življenja. Do določene mere je lahko ta strah upravičen, ker se vam je to že enkrat zgodilo, vendar je lahko takšen strah pred prihodnostjo in njeno negotovostjo tudi eden od znakov anksioznosti.
Spustiti kontrolo nad življenjem, sprejeti dejstvo, da se lahko nam zgodijo tudi neprijetne stvari, da bomo nekoč tudi umrli,… – vse to je del sprejemanja življenja in obremenjevanje s tem, nam prav nič ne pomaga pri kvaliteti našega življenja.
Kot ste že sama omenila, vam nasvet psihiatrinje ni nič kaj preveč pomagal. Prav tako vam verjetno ne bi kakršenkoli moj direkten nasvet!? Razmislite ali bi poizkusili s psihoterapijo. Veliko bolj pomembna od simptomov je dinamika v ozadju. Z samoraziskovanjem se lahko lotite tistih konfliktov, ki ležijo v nezavednem – z razrešitvijo le-teh pa lahko pričakujete tudi olajšanje/odpravo simptomatike. Vsekakor obstaja veliko načinov kako lotiti vaših težav. Pomembno je, da boste našla način, ki vam bo ustrezal in kar je najbolj pomembno, da si boste pomagali do boljšega počutja.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni!
Tudi sama se bojujem z emetofobijo že krepko iz zgodnjih otroških let in mi je slabo po vsem kaj pojem, saj vedno razmišljam o tem če mi bo slabo…Zelo malo hodim kam in sem se začela izogibat vsemu kar sem prej normalno lahko počela…
Tako da @Najas če si za to da si izmenjava izkušnje mi piši na [email protected].
Upam da moderatorji objavijo moj post in objavo maila 😀
Hvala
LP
pozdravljeni!
ko sem bila stara 10 let in vse do tedaj sem bila brezskrbna.hodila sem kamorkoli sem hotela,kadarkoli sem hotela.okoli mojega 11. rojstnega dne pa sem bruhala.res grozno bolj natančno špagete.pred letom pa v trgovini(vsi so me videli.od takrat naprej če me kdo vpraša npr. ali grem na pijačo vedno pomislim.kaj če mi bo slabo kaj če bom bruhala??? groza!nikamor si ne upam več!ko pomislim na bruhanje ali ko mislim da mi je slabo se začnem zelo zelo tresti ,srce pa mi začne zelo hitro biti!ne morem se nehati tresti! tudi zabave predčasno zapustim,saj imam občutek da m je slabo.če se z avtomobilom peljem po ovinkih me takoj začne grabit strah pred bruhanjem.sicer pa je to zelo čudno saj sem zelo odporna na ovinke in še nikoli nisem bruhala zaradi njih.ne vem kaj naj naredim.želela bi si živeti spet brezskrbno.
res upam da mi boste pomagali saj sem obupana!
hvala že v naprej!
l.p.
Pozdravljeni,
če sem vas prav razumel ta strah pred bruhanjem obstaja od približno 11. leta? Ali morda pred letom dni, ko je bil dogodek v trgovini? Glede na to, da se tako zelo obremenjujete, si predstavljam, da vam je bilo takrat težko? Morda je v vašem primeru tako kot pravi pregovor: “Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi.”
Dobro bi bilo, da bi se lahko o tem s kom pogovorili, če je to možno (tudi) s strokovnjakom – psihoterapevtom/psihoterapevtko. Razlogi za takšna občutja so lahko različni in bi bilo smiselno to raziskati in predelati skupaj s strokovnjakom.
S prijaznimi pozdravi,
Pozdravljeni!
Si predstavljam, da ste imeli zelo težko preizkušnjo! Lahko napišete kako ste zdaj in če imate podporo in pomoč, ki jo potrebujete?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Seveda,
Moj strah se je začel že od kar se spomnim.Vedno ko je bilo komu slabo v družini sem se ga izogibala in veš čas sem jokala.Strah me je da bi jaz bruhala.Ta obcutek ko bruhal mi je hujsi kot kar koli.Strah me je vsega kar je povezani s bruhanjem.Tudi misel na to me zmrazi.Ucasih nisme mogla izgovoriti besede bruhanje.Vendar zdaj sem že toliko napredovala da se znam s tem skočiti.Torej prjsnje leto septembra se je moj strah začel stopnjevati.Ze od majhnega sem veliko bolna.Nekako me je bolela glava in bila sem res utrujena.Kot majhna me je zelo veliko bolel trebušček.Zdaj moji zdravniki nekako sklepajo da je vse to bilo od stress in tega.O bruhanja si nikoli nisem upala govoriti.Oci je nekako vedel da me je tega strah ker pozna anksijoznost in to vendar jaz se nikoli nisem hotela pogovarjati o tem.Tudi res redko mi je bilo slabo da pa bi bruhala pa se spomnim le enkrat par let nazaj.Spomnim se da od stress nisem šla v solo se en mesec.Torej ko sme šla eno leto nazaj v šolo mi je pri pouku postalo slabo.Jaz si nisem upala nikomur reči nic in sem trpela.Potem sem končno rekla uciteljici da me “boli glava”ker si nisem upala reči da mi je slabo.Strqh me je bilo tudi govoriti pred razredom.Sla sme domov.Vendar doma je vsa slabosti kar naenkrat izginila.Tako se je začel dogajati zelo pogosto.Zato sem za v šolo nehala jesti.In ni mi bilo slabo.To se je začel zelo stopnjevati.Nakoncu nisem jedla nic.Imela sem toliko panični napadov.Ponoci nisem nič spala.Ko sem imela gripo sem v paniki zbezala ven na 0 stopinj.Enkrat ko smo se z avtom nrkam vozili sme odprla vrata in od panike zelela skociti ven!Z ocijem sva ob devetih zvečer se sprehajala on me je miril in neko noč sva z ocijem celo noč preberete pri mojem zajčku.Ni sans da sem zaspala če sem bila Sita.In tudi zdaj sem se naučila da če ti dolgo časa ne ješ in potem nekaj Malega poješ naredi želodec burno reakcijo in ti je točno od tega lahko slabo.In meni je bilo tudi ce sem čisto malo pojedla ces pol ure slabo.Ker nisem nič jedla so me zaceli voziti na infuzije.Tam sem bila vsak dan.Bila sem čisto boga.Ko sem sla nekega dne spet na infuzijo so rekli da bom ostala tam ker je tako hudo da lahko pride do hujsih posledic.Tam so me vozili na preiskave.Potem pa so me 23 januarja sprejeli na oddelek za otroško psihijatrijo na pedijatrični klinika.Vozili so me na invalidskim vozičku sja nisem mogla hoditi.Bial sem na infuziji.Tam so me zaceli siliti jesti.Ce nisi vsega pojedel ti niso dovolila videti starse.Jaz nisem mogla jesti vendar sem morala.Tam sem bila tri mesece.Tam sem spoznala mojo najboljšo prijateljico ki se želi ubiti in ima anoreksijo.Skratka tam je bilo grozno.To obdobje sem ves cas jokala.Vendar veste kaj?Ce me nebi bilo tam bi umrla.Ali pa bi se vedno trpela.Tam sem se naučila da mores jesti da je to kljucno da je hrana zdravilo.Tam sem se naučila da ne smeš obupati naučila sem se pomiriti se spopasti s STRAHOM.Hodila sme na Cool kids ki je program za premagovanje anksijoznoati.Se vedno me ej grozno strah bruhanja vendar naučila sem se strah nadzorovati.Naucila sem se da ko ti postage slabo si mores resi:navarnem si ne boš bruhal to so le misli to si že dala skoči jesti je treba ker ti to pomaga!Redno iamm preglede pri zdravnico pri psihologinji.Zaradi tega ker sem bila v bolnici sem ponavljala razred.Ko sme šla po bolnici spet v šolo sem imela veliko panični napadov.Vendar zdaj je veliko boljše.Nisem več bolna imam lepe ocene normalno jem.Se vedno morem vse pojesti saj me starts veš čas nadzorujejo vendar mi je lažje.Svojo zgodbo sem bolj podrobno objavila na pilovi spletni strani.Torej če se kdo spopada s takimi tezavami naj ve da ni sam naj pove nekomu naj gre k psihologu in mu bo lažje in najpomembnejse NE NEHATI JESTI KER BO SE HUJE!
Pozdravljeni,
najprej naj vam izrazim zahvalo, ker ste z nami delili svojo zgodbo. Zelo pogumno je, da tako odkrito govorite o nečem, kar vas že dolgo spremlja in obremenjuje. Strahovi, še posebej tisti, ki so prisotni že od otroštva, lahko močno vplivajo na naše počutje in na način, kako se povezujemo sami s seboj.
Iz vašega zapisa je razvidno, koliko moči ste že vložili v soočanje s temi občutki, pa tudi, kako dragocene izkušnje ste pridobili v bolnišnici. Naučili ste se, da je skrb zase – tudi skozi prehrano – ključna za ohranjanje moči. Zelo je pomembno, da veste, da niste sami v tem procesu. Čeprav ste že dosegli veliko napredka, je v takšnih situacijah dragoceno, da imate še naprej oporo – tako pri bližnjih kot pri strokovnjakih.
Vsak korak na poti zdravljenja si zasluži priznanje, tudi če se zdi majhen. Verjamem, da bo vaš pogum lahko navdih tudi drugim, ki se srečujejo s podobnimi občutki. Še enkrat hvala, ker ste delili svojo zgodbo z nami.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj