Pozdravljeni!

Ko sem iskala sporočila na to temo, sem jih nekaj našla med tistimi iz lanskega leta in v enem ste svetovali vzgojiteljici, ki je bila v skrbeh za mlajšega otroka. Sama sem učiteljica in sem se znašla v podobni situaciji, zato prosim, če mi sporočite svoje mnenje.
Že drugo leto poučujem dečka (sedaj je star sedem let), pri katerem že od vsega začetka opažam težave, ki so naju s šolsko psihologinjo obe spomnile na podobnost z avtističnimi elementi obnašanja. Fantek sicer učne cilje večinoma dosega, nekatere s pomočjo in vodenjem (npr. razvrščanje, urejanje, povezava vzrok – posledica, napovedovanje dogodkov pri naravoslovju),, pri nekaterih (npr. pri branju) pa je celo že lani krepko prekašal vse vrstnike. Pri socialnih stikih, pri funkcioniranju pri pouku, spremljanju dogajanja okrog sebe pa včasih pokaže naslednje obnašanje:
– lani se je velikokrat kar umaknil v kopalnico (prvčki smo gostovali v prostorih vrtca) in se dolge minute gledal v ogledalo, si govoril…,
– pri urah likovnega pouka je bil sposoben obsedeti pri praznem listu in v rokah mencati kakšno tekoče lepilo ali košček papirja več časa (seveda sva mu z vzgojiteljico pri delu potem pomagali in ga usmerjali),
– velikokrat se za dejavnosti drugih otrok sploh ne zmeni, ampak se giblje po učilnici, s telesom (rokami, nogami) izvaja nenavadne gibe, čudno gleda (vrti oči),
– navodila, ki jih vsi ostali otroci razumejo, on enostavno “presliši”,
– v pogovorih velikokrat začne govoriti kar o čem drugem, tako da to opažajo in ga opozarjajo tudi drugi otroci,
– tudi najbolj zanimivih dogajanj (vsaj za druge otroke) v razredu včasih sploh ne opazi oz. ga ne zanimajo, včasih pa zaradi njih zažene vik in krik,
– težave ima pri ločevanju resničnosti in pravljičnosti (npr. pri obravnavi besedil), njemu se marsikaj iz pravljic zdi resnično,
– veliko se igra s svojim lulčkom, včasih ga tudi pokaže drugim,
– med poukom se dostikrat kar obrne stran od dogajanja ali se da z glavo na klop in si kaj govori,
– pravljic vačsih sploh ne sliši ali po poslušanju ne ve, o čem so govorile…

Še veliko je takih znakov, ki mi dajo misliti. Po drugi strani pa se mi včasih, ko je vesel in ima dobre trenutke in dneve zdi prav bistre fant in si mislim, da so mogoče le težave s slabšo pozornostjo.
Z mamo sodelujeva, vendar sama pravi, da doma takih težav ne opaža. Tudi sama ji povem, da ko individualno delam z njim, delo lažje teče, v skupini drugih pa ne funkcionira. Lani ga je peljala na pregled v Svetovalni center v Ljubljano, vendar pravi, da so jo na hitro odpravili s “Kaj bi pa radi” , saj je fant čisto v redu.

Jaz bi bila tega zelo vesela. Kaj menite vi?

Hvala za odgovor in lep pozdrav.

Jasna,
Sama imam sina z avtizmom oz. Aspergerjevim sindromom. Po vsem, kar ste nasteli, bi se strinjala s tem, da je kar nekaj avtisticnih simptomov. Jaz sem imela veliko sreco, ker smo sinu postavili diagnozo ze kar zgodaj, tako da je bil delezen nekaj posebnega pouka predno je zacel s solo, ker se zavedam, da je avtizem zapleten in pri vsakem otroku se pojavljajo razlicni simptomi (vsak otrok nima vseh simptomov).
Pri veliko otrocih z avtizmom je inteligencni kvocient normalen do genialen. Moj sin je tekoce bral predno je napolnil stiri leta, pisanje dalec prekasa tudi starejse otroke. Najvec tezav se pri avtisticnih otrocih pojavlja pri stikih z okolico, kjer so “nenavadni oz. nekonvencionalni” (kar opazate pri svojem ucencu). Verjamem, da vam je v tej situaciji neugodno. Ne vem, kje v Sloveniji je mozno dobiti diagnozo avtizma, ker zivim v tujini, bi vam pa svetovala, da morda poiscete s pomocjo googl-a cimvec podatkov oz. simptomov avtizma (morda tudi Aspergerjevega sindroma) in jih predlozite materi v branje, skupaj z vasimi opazanji o decku. Avtisticni otroci potrebujejo strokovno pomoc.
Upam, da je se veliko uciteljic kot ste vi!
Lep pozdrav.

Jasna,

Res je kot pravi Renc – diagnozo avtizma je težko postaviti. Vzrokov zato je več. Mogoče je osnovni ta, da v Sloveniji ni določene ustanove, ki bi se ukvarjala samo z avtisti (in jih diagnosticirala). V tujini namreč takšne ustanove obstajajo. Po drugi strani pa je sodobni trend raziskovanja avtizma takšen, da ne govorimo več o avtističnih elementih. Otrok je avtist ali ni, nima pa le avtističnih elementov. Po tretji strani mora biti diferencialna diagnostika zelo natančna, da avtizem loči od težjih – govorno jezikovnih težav, splošnega inteltualnega primankljaja ali vedenjskih težav itd.

Avtizem predstavlja spekter motenj, za katere so značilne 4 bistvena odstopanja:
v socialni interakciji, v verbalna in (ali) neverbalna komunikaciji, odsotnost simbolične igre in pogosti stereotipi – ponavljajoči vzorci. Vsi avtisti pa imajo te bistvene značilnosti, ki pa se pri različno manifestirajo, torej z večjimi ali manjšimi odkloni.. Poleg teh osnovnih značilnosti še pojavljajo še druge značilnosti, ki pa niso nujno prisotne pri vse avtistih. Za vašega učenca bi sicer težko rekla, da je avtist (ker ga nimam pred seboj), po vašem opisu pa bi lahko bil avtist.
Ali sedaj prijema kakšno individualno pomoč? Ima odločbo?

Avtisti se podobno obnašajo v vseh socialnih situacijah (torej se takšne oblike vedenja ne pojavljajo le v šoli). Včasih starši (nezavedno) vedo, da je z njihovim otrokom nekaj narobe, a si to zanikajo. Pogosto pa se staršem zdi otrokovo vedenje spremenljivo in ker so ga »navajeni« takšnega, težav ne uvidijo. Je mogoče tako tudi v vašem primeru?
Če vas zanima še kaj, vprašajte. Lahko mi tudi pustite e-mail in vam pošljem kaj o avtizmu.

Lep pozdrav, Petra