Pozdrav!

Ne ne, Dani … moja reakcija je bila na knjigo Eksploziven otrok … in na njej podobne teorije. Všeč mi je vaše razmišljanje o mejah. Kar se pa izbruhov jeze tiče, pa sem se spomnila na Glasserja in Teorijo izbire. Ta pogled je meni veliko bližji. Naj vam ga opišem:

Teorijo izbire ali Kontrolno teorijo ali Realitetno terapijo je “izumil” William Glasser. Pri na je bila nekaj časa nazaj zelo popularna in kar nekaj šolnikov je končalo vsaj kakšen seminar ali pa celo izobraževanje iz realitetne terapije (RT). Obstaja tudi kar nekaj knjig (bom na koncu napisala še seznam). O vedenju pa ta teorija pravi tole:

Človekovo celostno vedenje je kot avto, ki ima štiri kolesa in pogon na prednji dve. Zadnji dve kolesi nista na pogon, torej nanju nimamo direktnega vpliva. To sta

Naše telesne reakcije: da zardimo, se potimo, se nam trese glas, tresejo roke, hitro bije srce…
Naša čustva: jeza, žalost, strah, veselje …

To sta zadnji dve kolesi, na kateri nimamo vpliva. ne moremo vplivati na to, da se nam trese glas ali da zardevamo in ne moremo vplivati direktno na to, da smo jezni in da smo veseli. To se zgodi. Lahko pa vplivamo na prvi dve kolesi. To je avto na prednji pogon. Ti dve kolesi pa sta:

Naše misli: ti si bedak, nevzgojeni mulc, izzivaš meje, jaz sem slaba mama, ne znam vzgajat…
Naše vedenje v ožjem smislu: kaj naredimo, kaj rečemo, kako pogledamo …

Torej lahko se ustavimo, pomislimo, kakšne misli se nam podijo po glavi in jih zavestno spreminjamo v bolj pozitivne, bolj realne, bolj prijazne: ne, ne, ni bedak, samo ne zna povedati drugače … ne nisem slaba mama, samo ne vem ta hip, kaj naj naredim … ne izziva, kliče na pomoč …

Teorija sicer pravi, da na misli nimamo 100% vpliva, prav gotovo pa z nekaj truda lahko tok misli vsaj preusmerimo v bolj pozitivno smer. In edino”kolo” na katerega imamo 100% vpliv, to so naša dejanja.

Torej ko besnimo: ne moremo vplivati na to, da občutimo močna čusta in da se kar tresemo od tega … lahko pa se ustavimo in izbiramo, kaj bomo rekli, naredili in kakšen film se nam bo rolal po glavi…

To, da v močni jezi nimamo kontrole nad svojimi dejanji torej ne drži. Res pa je, da dejanja, ki jih ponovimo večkrat, postanejo vzorec in avtomatizem … vložiti moramo kar nekaj napora, da to prekinemo in vzpostavimo novo povezavo: jeza-udarim … ali jeza-povem z besedami. … Ali pa spremenimo svoje prepričanje in vzorec izgine v trenutku. Zato imamo ljudi, ki nehajo kaditi čez noč (sprememba v glavi) in ljudi, ki prenehajo postopoma in z nekoliko več truda (sprememba vedenja v ožjem smislu).

Moja osebna izkušnja in strokovno prepričanje je, da tudi otroci lahko kontrolirajo svoje vedenje. Samo pomislite: otrok tuli in besni … potem pa (na primer) nenadoma zasliši, da se je k hiši pripeljal avto in v hipu preneha in gre pogledat, kdo je prišel … Torej lahko zavestno ustavi svoje vedenje. Tudi moja osebna izkušnja je, da se otrok ustavi, če dobi dovolj razumevanja. Moja triletnica recimo zmeraj preneha z izbruhom, če ji povem, da smo zdaj zunaj in da zdaj ne, da jo bom tolažila doma in poslušala … in ne boste verjeli, ko pridemo domov, reče: no zdaj me pa potolaži.

Vedenjska terapija temelji na spreminjanju vzorcev vedenj in spreminjanju prepričanj. Meni je sicer veliko bližji pristop, ki temelji na razumevanju človekovih potreb, ampak to je že druga zgodba. Kar pa se vedenja tiče, pa mi je tale avto na sprednji pogon zelo dobra teorija, ki jo podpišem.

V praksi pa to izgleda tako, da otroke učite, kaj lahko naredijo kadar so jezni in ne tega, da ne smejo biti jezni. Čustva so … ne morete jih pregnati, samo razumeti ali pa zatreti. Lahko pa izbirate, kako jih boste izražali.

Pa še nekaj bolj poljudnih knjig o teoriji izbire:

W. Glasser: Teorija izbire
Perry Good: …In mulc so bo pomagal
Perry Good: Pravica do sreče

Alenka O.

Pozdravljena škorpijonka1
Točno enako se dogaja z mojo vnukinjo, prav tako staro nekaj več kot 3 leta. Ker se mi je danes drla uro in pol, sem seveda šla na google. Moram reč, da so mi starševka poročila o ekstremni trmi in histeriji pri otrocih prav v uteho, saj sem že pomislila, da je z vnukinjo kaj narobe.

Očitno je to faza, ki jo moramo prenesti pri nekaterih otrocih – in vedenje, da imajo tudi drugi podobne probleme, kar pomaga, da se človek v sebi umiri in prenaša dretje. Ne oglašam se velikokrat na spletnih forumih, ampak zdaj mi je pa res prišel prav ta starševski čvek…

Srečno vsem, staršem in starim staršem, pa seveda našim ta malim tudi

skorpijonka…meni se mala dere 3x po uro in pol…ker je bolna sva doma,in sem, priznam, na koncu z zivci.danes je imel pregled pri zdravnici…tam se mi je v cakalnici drla, da ne naj jo pustim na miru, pred tem je z rokami mahala proti meni, da bi me udarla…v jezi to pocne…poc kokr lahko, se dere name, pluva, grize, scipa…stara je 4.

poskusla sm z objemanjem, poljubcki, tud po riti jih je dobila, dala sem jo sedet, prepovedala tv, vzela igraco…ne pomaga nc…dere se, ko jo prime…ko to mine, je angel…k da se nc ni zgodl..
ne vem ,a sm tok pogrnla pr vzgoji al kaj…al je krivo to,da se je njen oce zacel zdej zanimat zanjo, k je stvar na sodiscu?

ne vem…res sm izmucena..
je se kak nacin da jo pomirim, ko je vsa iz sebe…vcas se je tok drla, pa bla ihtava da je bruhala…

naj obiscem kaksnega svetovalca???

Pozdravljeni!

Situacija, ki jo opisujete ni lahka in je predvsem sestavljena iz večih med seboj povezanih problemov.

Če ste sami »na koncu z živci« … potem naj bo v to usmerjen vaš prvi korak. Ne morete pomiriti otroka, če ste sami vznemirjeni in nemirni. Najprej morate pomiriti sebe. Kadar je otrok takole vznemirjen, kot opisujete je ključnega pomena, da se najprej umirite sami in da potem pomirjate otroka dokler se ne pomiri.

Vedenje, ki ga opisujete, je predvsem simptom, znak težav in ne težava sama po sebi. Da pojasnim: ni otrokovo vedenje vaš problem, to je posledica … pravi problemi so drugje in te rabite odkriti in jih rešiti. In potem se bo tudi otrokovo vedenje uredilo.

Otrok se grdo vede, kadar ste vi sami preplavljeni s stresom, imate vi težave … otroka zelo spravijo v stisko težave staršev. Glejte za otroka je najbolje, če živi z obema staršema, malce slabše, če živi z (mirno) ločenima staršema, še slabše, če živi ob prepirih staršev in zelo slabo, če ima ločena starša, ki se še vedno prepirata.

Naslednji možni vzrok težavam pa je vaš odnos do otroka, kako z njo komunicirate, kako je s prepoznavanjem otrokovih potreb in koliko čustvene opore dobi otrok od vas, ko sama doživlja stiske.

Kaj je osnovni problem pri vas, boste prepoznali sami. Ko boste tega rešili, se bo spremenilo tudi otrokovo vedenje. S pomočjo svetovanja boste lahko to dosegli veliko hitreje in učinkoviteje.

Alenka O.

Pozdravljeni,

ma sej berem tele članke in vse, ampak dejansko še nisem zasledila nekega konkretnega odgovora, KAKO POMAGAT OTROKU PRI TRMI. mene ne zanima kako jo zatret, se ji izognit… ker se to pač ne da, zanima me kako pomagat. Ja ok objem, pa time out v sobi, ampak sej pravte da ne deluje. Kaj pol deluje. Moja bo čez 2 tedna stara 2 leti, pa ima že 4ti dan zapored nore izpade. Že ti štirje dnevi so mi nočna mora, ne znam si predstavlat da bi tole trajal par let. KAKO POMAGAT. Pišete postavite meje! Nej ena k to očitno zna napiše kako, naj postavimo meje. Kako naj pa vem da to kar delam niso meje? moja hodi od 6meseca naprej spat ob 7ih zvečer in spi celi noč do 7ih. Je sama, smo tik pred tem da se dokončno rešimo pleničk, super rada hodi v vrtec, jo nagrajujema za pridno vedenje in kaznujeva za poredno vedenje (pred spanjem ni risanke, po kosilu ni toboganov…) Vse do sedaj se mi je zdelo da ima jasno postavljene meje, in da jo s partnerjem vzgajava tako da je zares super deklica, a v zadnjih pa se mi zdi da sma pogrnila po celi črti. KAJ TOREJ POMAGA??? Vsi odgovori so bledo ponavljanje prejšnjega, berem članke strokovnjakov, vse zapisano v meglicah da bi mogu met slovar da bi dešifriru njihove predloge. Če je katera to že premegala potem NA POMOČ!!!

Pozdravljeni!

Morda bo kaj bolj v pomoč tale prispevek: http://iskreni.net/druzina/starsevstvo/141-vzgojni-izzivi/vedenjski-problemi/629-izbruhi-trme-trma-pri-otrocih.html

Otrok , kadar ga preplavijo močni občutki (izbruh, trma), potrebuje predvsem, da mu pomagate, da se pomiri. Otroka boste najhitreje pomirili, če boste tudi samo mirni in odločni. Ne pogovarjajte se o stvareh, ki jih otrok zahteva, kar ni dobil … Samo pomagajte mu, da se pomiri: najprej se pomiriva.

Šele ko se pomiri, lahko skupaj pogledata, kaj je bilo in če se morda lahko dogovorita kako drugače. Če je nekaj, kar se ne da spremeniti, pa bo tako ali tako otrok po taki ljubeči tolažbi sam lahko šel dalje, pomirjen.

Alenka O.

Absolutno si preberite knjigo Celostni razvoj otroških možganov. Daleč od tega, da bi pustil otroka uro in pol se dreti v napadu ihte in trme… Zares deluje (sem mama deklici in dečku…) Evo link: http://www.pogled.si/index.php?id=32

Pozdravljeni,

je malo lažje, ko vidiš, koliko si nas razbija glavo s tem, doživlja občutke, da bi se najraje razpočil, grdo kaznoval otroka … in to le zaradi svoje popolne nemoči. Pri našem prvem otroku tega nismo doživeli, OK, imel je obdobje, ko je kar malo udaril/zamahnil proti osebi, ko mu kaj ni bilo všeč, a je zadeva po vztrajnem dopovedovanju, da se to ne dela, nekako minila.
Drugi otrok – dobri dve leti in pol – pa mi je popolnoma zrasel čez glavo – možu malo manj, ker si pred avtoriteto vendarle ne upa tolikokrat izbruhniti, ko pa, pa v vsej intenzivnosti in ‘izgubi zavesti’ – in se počutim povsem nesposobno, pravo identiteto krizo mame imam.

Otrok se namreč za vsako najmanjšo stvar ustavi in ne želi naprej, pogosto se celo uleže. Kamorkoli. Gremo peš v trgovino, lepo hodi, nato se spomni, da je pozabil vzeti avtomobilček, da bi šel po drugi poti, da bi … konec hoje, sede na tla in ‘ne! ne!’. Razložim, da smo zdaj tukaj, predaleč za vračanje, da nas drugi čakajo … on sedi in ‘ne, ne!’ Grem naprej, da bi morebiti pritekel za mano, kar je počel, ko je bil manjši, a ne. Tuli za mano, naj mu dam rokico, naj ga pridem iskat. Smotana, to seveda naredim, mali me zgolj odžene z roko, ‘ne, ne bom!’ Še ne vidno užaljena spet grem, nato spet kliče, tuli, joka za mano, a če se vrnem, dobim isto. Potem, jezna, sklenem, da se tega ne bom več šla, grem. Otrok je videti kot najbolj nesrečno in zapuščeno bitje, pa naj bo to na stopnišču bloka, v kampu, na gozdi poti … Prej ali slej se pojavi nekdo, ki pride k njemu ‘ja, bogi, bošček …’ in srepo gleda proti meni in ko pridem tja, mi mali, smrkav in objokan, ponižno da rokico in nadaljujeva pot, kot da se prej ni nič zgodilo. To je sposoben narediti po 10-krat na dan, jaz pa nimam nobene rešitve …

Še huje, da sem res besna, je na primer ponoči – še vedno se zbuja, doslej je prespal zgolj nekaj celih noči in sem od kronične neprespanosti in padanja skup ponoči popustila, ter ga vzela k sebi v posteljo, a ni nič bolje. Zbudi se, želi piti. Mu ponudim kozarec, on pa ‘ne! ne!’, še odrine mi roko pogosto stran. Odložim kozarec nazaj, nato se mu ‘zmeša’. Kriči, da je žejen, začne brcati, kloftati vsenaokrog … Ponoči nimam potrpljenja. Žal. Potem, ko lepo ponudim še enkrat in me udari, ne morem več. Ga odrinem, mu rečem, da je tega dovolj in takrat se začne drugo rjovenje, neznosna potreba, da bi se stisnil k meni, da bi bil moj, kot neka njegova slaba vest, ker je mami huda. A tega preprosto ne morem narediti. Preveč sem jezna zaradi njegovih klofut, napadov … ki sem jih deležna, ker pravzaprav poskušam ugoditi njegovi želji (žeja, igračka …). Vidim ga, kako strahotno si takrat želi, da bi ga objela, mu dala vedeti, da ga imam kljub temu, da ga je lomil, še vedno rada, pa ne morem prek sebe. Ker je tega že toliko in že toliko časa traja … Običajno potem pride mož (in obratno, če to počne njemu, jaz), otrok se precej hitro pomiri, potem se pomenimo, da tako obnašanje enostavno ni primerno, da ga imava rada, ampak da sva huda, ker to počne …

Do naslednjega izpada … ki se lahko zgodi mimogrede, ker le ena sama samcata stvar ne gre tako, kot si jo je zamislil … Pa ne bi rekla, da sva koga pretirano razvajala, niti nisva popustljiva, pri stvareh, ki se nama zdijo pomembne, sva res odločna oz. ne odstopava.

Pa vseeno, meni se vsak dan bolj zdi, da sem popolnoma nesposobna, da je moja vzgoja, če se temu sploh lahko tako reče, povsem mimo, je pa res, da me je vse tole skupaj dejansko spremenilo v že vnaprej živčno mamo, ki se ‘trese’ že vnaprej, kako bo, če se bo nekam šlo … To seveda zelo verjetno prenašam nanju in se tako vrtimo v začaranem krogu.

Tudi kolegi-starši, ki opazujejo, kaj dela mali, nimajo niti najmanjše ideje, kaj bi naredili, večina jih reče le, da vsaka čast, da se nama ne zmeša oz. da mu kaj ne narediva … Grozno.

Če ima kdo kako idejo …

Pozdravljeni!

Sem vesela, da ste tako nazorno opisali vedenje, ki je po mojem občutki veliko bolj pogosto kot si to večina misli. Mogoče ni vedno tako ekstremno, je pa v taki ali drugačni različici prisotno v mnogih ljubečih družinah.

To je permisivna vzgoja. Permisivna vzgoja pomeni, da starši predamo odgovornost, ki je v resnici naša, otroku. To je tako, kot bi spustili otroka za volan. Otrok tej odgovornosti ni kos, zato lahko naredi le to, kar otrok zna: se vede še bolj grdo in s tem kliče na pomoč: Mami, ati, primita že enkrat za volan!!!

Vi govorite otroku, da se grdo vede in se mora spremeniti. …. V resnici otrok ni težava, le simptom. V resnici se rabite spremeniti vi in prevzeti odgovornost, ki je vaša.

Torej otrok gre po cesti in se spomni, da je pozabil avtomobilček. Se zgodi, to je del življenja. Če sedaj otrok pade v histerični izbruh, pojdite k njemu in ga primite in mirite tako dolgo, da se pomiri. To je vse in pojdite dalje. Nikar sedaj ne zgubljajte časa sredi ceste več kot nekaj sekund. Če se otrok ne pomiri, ga primite v naročje in pojdite dalje in ga imejte pri sebi tako dolgo, da se pomiri. Vse kar od vas potrebuje je to, da ostanete mirni in razumete: Ja pozabil si avtomobilček. Ja vem da si jezen in žalosten … Pridi, da se potolaživa…. Ne ne moreva sedaj nazaj …. Ja vem, da si hud …

Kaj naredite vi: Mu razlagate … nato greste dalje … Otrok ne potrebuje razlage … še manj to, da ga ignorirate in greste dalje ter pričakujete, da bo pritekel … Otrok potrebuje to, da slišite, ostanete mirni in ne dovolite, da vas otrokova poplava občutkov vrže iz tira … in da pomagate otroku, da se pomiri. Otrok se življenja šele uči in potrebuje odraslega, da ga naučimo delati z občutki. Tako kot učimo otroka plavati: ali ga postavite pred vodo in se jezite, ker ne začne plavati? Ali greste stran in pridete čez čas pogledati, če še zna plavati? Ne, ampak stopite z njim v vodo in mu pokažete, kako se to dela. No vidite, tako ga naučite tudi obvladati občutke. Bodite z njim in ob njem in mu pomagajte, da se pomiri.

To kar delate vi pa je pravzaprav to, da pričakujete od njega, da bo razumel (ne more, zato je otrok) in obvladal sebe (ne more, zato potrebuje vas, da mu pomagate). Zato je to permisivna vzgoja. Otrok ne dobi to, kar potrebuje in vi mu ne dajete tega, kar od vas potrebuje: mirno odraslo osebo, ki ga bo naučila obvladati svoje občutke.

Kadar se otroku trga, ga preplavijo občutki, potrebuje najprej da se pomiri … šele nato se lahko pogovarjate o tem, kaj želi in kaj lahko naredite. Torej tudi ponoči, ko se zbudi, hoče sok, noče sok … najprej mu pomagajte, da se pomiri. Šele nato ga vprašajte, če kaj želi in potrebuje.

Če se z otrokom »dogovarjate« ko je preplavljen z občutki, ne samo da bo to neproduktiven pogovor, ampak ga tudi učite nekaj zelo nevarnega: da bo verjel in sledil svojim željam, ko bo preplavljen z občutki. Tako vzgajate malega tirana, ki bo kasneje v nadlogo vam in okolici, predvsem pa samemu sebi. Permisivno vzgajani otroci nimajo stika s sabo in so v sebi globoko osamljeni in depresivni … navzven pa delajo škodo sebi in drugim.

Sedaj ni še nič izgubljenega in nič ni prepozno … je pa čas, da začnete postopati drugače. Kasneje bo veliko težje in še prekmalu tudi prepozno.

Alenka O.

Pozdravljeni,

hvala vam za obširen odgovor, ki vam je moral vzeti res veliko časa … Še preden ste mi odgovorili, sem dokaj natančno prebrala vse vaše dotedanje odgovore in že poskušala na način, kakršnega priporočate. Dejansko je videti zelo dober, otroku podporen, hkrati pa še trening za starša, da se na silo umiri, če se že drugače ne more. Žal pa imam občutek, da bolj permisivna, kot sem s to metodo, ne morem biti. Ko otrok ‘pade ven’ na cesti, noče naprej, pristopim, vprašam, kaj ga teži, ga poskušam navdušiti ali motivirati za hojo dalje, ne gre. Nasprotuje, udarja z roko proti meni, da ni moj, mi pravi. Potem ga vzamem k sebi, povem, da jaz ga pa imam rada, morebiti poskuša še malo kloftati, nato se res pomiri. Podebatirava, v čem je problem, zakaj se mu ne hodi, nič pametnega. Nato, pomirjenega, odložim na tla. In otrok spet pade ven … skratka, verjamem, da če bi ga nosila, ne bi bilo prav nekih konfliktov, a pri skoraj treh letih in z lahkoto osvojenih bližnjih hribčkih (pri hoji tam običajno nimamo težav, zelo rad pohajkuje in celo prepeva zraven) se mi to res ne zdi prav, pa četudi je videti, da je to zunaj edini način, da ga pomirim.

Nič sicer niste omenili kaznovanja, verjamem, da ga sploh ne predvidevate, pa vas vendarle vprašam: kako otroku na pravi – podporni, da razume – način dopovedati, da je nekaj neprimerno
obnašanje, ki se ga ne sme ponavljati? Na primer, da meče igrače v svojega sorojenca? Da meče hrano po tleh med obroki? Da iz postelje zvečer prileti vsaj desetkrat, čeprav je ura že …? Da v smehu pobegne na kavč z umazanimi rokami in usti ter se vanj obriše, čeprav zelo pogosto povsem avtomatsko pride k umivalniku od mize in sam prosi, naj ga umijem. Takrat ga seveda pohvalimo …

No, doma se poslužujemo ‘odmora’, da se mora usesti na ‘poredni stolček’, a od tega ni nič, ker se mu od tega popolnoma zmeša, joka, kot bi ga dajali iz kože, ne
obsedi niti za sekundo in potem čepimo tam pri njem in ga mirimo. Neuspešno. Iz tega potem tako ali tako ni nič, hkrati ga pošlješ na odmor, obenem ga miriš, in pri njem je ponavadi tako, kot bi odrezal, pritisnil gumb: iz popolnega obupa v nasmeh, rokici okoli mojega vratu, poziv bratcu k igri … za par minut, ko spet pride do konflikta, igra ni po njegovem scenariju, in nato napade z ugrizi, igračami … Če mu jo vzameš – s pojasnilom, zakaj, seveda – začne še tuliti, nato ga spet
mirimo, da ko se pomiri, povemo, da je to neprimerno obnašanje, da to boli …

Žal se mi že zdaj zdi, da je mali tiran … a je tako simpatičen, da ga preprosto moraš nenehno stiskati in crkljati, tako da dvomim, da ne bi imel občutka ljubljenosti …

Se opravičujem, ker sem tako dolga … In da, hvala vam za vse!

Pozdravljeni, pozdravljene.

Na ta forum sem prišel po idejo ali nasvet. Trmarjenje naših otrok se pojavlja vsakodnevno od kakega poldrugega leta naprej, podobno kot drugim, za vsako najmanjšo stvar. S samo trmo (in posledicami) se dokaj uspešno spopadamo, kar bom naštel spodaj, če bo morda komu prav prišlo. Vendar pa nas te vsakodnevne bitke do onemoglosti izčrpavajo. Čeprav rešitve “proti” trmi nisem dobil, niti se ne strinjam z večino tukaj napisanih metod utišanja le-te, pa sem s pomočjo tega foruma, dobil odlično “zrcalo” naše družine, ter uvidel, kje delamo generalno napako, da do trme prihaja.

Ko berem tuje težave se takoj počutim bolje, ker vidim, da pri tem nisem sam, da naj je veliko s podobnimi ali identičnimi problemi glede trme. Nadaljujem z branjem in pri večini primerov si rečem, jaz tega ne bi nikoli pustil, da mi moj otrok dela. Bi mu že pokazal… seveda, na drugem primeru je enostavno “videti” in “biti pameten”. Potem pa pride neka samo nam unikatna situacija in že delamo isto napako tudi v naši družini, samo na drugačen način. To je problem današnjega “znanja”, ki temelji na nasvetih s forumov in ne na konkretnem strokovnem znanju (trdim lahko v polnosti za svojo stroko). Znamo le to, kar nekdo napiše, ne znano pa izluščiti pravila za svoj specifičen primer.

Forumi zato praviloma premlevajo “jaz delam tako”, “jaz delam pa čisto drugače in nič tako”… Toliko kot je prispevkov, toliko je različnih mnenj. Ampak v prvem delu te teme prevladuje miselnost, da je treba otroka odstaviti, da se pomiri/navadi/razmisli. Čeprav ne vem rešitve kaj ob trmi narediti (oz. nisem vedel), mi logika govori, da otrok nima kaj razmisliti, razen tega, da je doživel stres. sorodniki imajo davnovčka. Zanj nam je jasno, da ne bo nič razmislil na “porednem” stolčku. Čemu menimo, da bo naš 4-letnik kaj razmislil? Spomnim se nekega soseda, ki ima sila nadležnega hišnega psa (resnično nadležnega). Neprestano ga brca stran in krega naj gre v kot. pes pa več tresoč in z mahajočim repkom pride ponovno poizkusit zaželenost. Če sem se ga hotel znebiti s svojih hlač, sem se enkrat moral “umazati” in mu dati izdatno dozo čohanja in se mu pustiti prelizati po dolgem in počez. Zdaj ni več nadležen (do mene). Res to ni moj problem ampak se mi smili, da bo pes vsakič tepen, ker bo meni mazal hlače. Sem uredil. KAJ MOJ OTROK? A morda on ne išče istega, kot sosedov kuža. 3-letni otrok in odrasel pudelj (ena najintelegentnejših pasem) imata približno enak IQ. Torej lahko smatram, da otrok doživlja zapuščenost in stisko, če ga zaprem v sobo. Te metode nikoli več nismo uporabili po tem pomisleku.

Hvala Alenki Orešnik, ki je spremenila smer te debate in mi z nekaj prispevki v odgovor bralkam pokazala, da smo tudi pri nas (nehote!) v permisivni vzgoji. Nehote zato, ker smo se imeli kvečjemu za prevel avtoritativne in sva se z ženo pregovarjala glede tega, da nisva morda preveč stroga do najinih otrok.

***
Kako mi ublažimo posledice trm. Čeprav so naši otroci ena velika trma, pa so načini “izvajanja” le-te vselej drugi, zato od naju terja nenehno izumljanje novih načinov spopadanja z njo. Napisal bom različne tipične primere ob različnih starostih otroka, kot so bile:

Sin 2 leti: Primeš ga v naročje in pobesni; začne divje brcati, če se le da tako, da brca mene in tuli. Odmaknem ga od sebe in ga “razumem da je jezen”, mu prigovarjam, da dava to jezo ven in ga vzpodbujam, da brca kolikor lahko, da bo stresel jezo.
REŠITEV: Držim ga toliko od sebe, da me ne more brcnit. Kmalu se začne smejat in reče “ati, dej še”. Ko je mimo se pogovorimo. Način je kmalu zamenjal s čim drugim.

Sin 3 leta: Hoče na večer ven se igrat in mu poveš, da je večer… Se iz zraka vrže na tla, kot bi dobil epileptični napad. Zelo pristno izgleda, da se bo potolkel. Prigovarjanje vzpodbudi igro. Da je igra vem ravno zaradi tega, ker najina pozornost da smisel te igre, ter zaradi dejstva, kako pade na tla. Gleda kdo ga vidi, sicer se ne bo metal. Ob padanju pa kot karatejec pazi, da bo izgledalo smrtonosno, hkrati pa se ne bo nikjer nič udaril. Ko med besnilom in “nekontroliranim” otepanjem in vrtenjem pride do ovire, se z roko popravi, da ne udari ob zid (kot tisti samovozeči avtomobilčki na baterije, ki se umikajo oviram) in nato naprej besni. Če se slučajno zares udari zatuli in naju očitajoče pogleda: “Zaradi vaju sem se”.
REŠITEV:
– Zakličem “Boš bonbon”. Takoj se ustavi in reče da ga bo. Nato se zmeniva, kaj je treba narediti in kdaj ga bo dobil. Morda naslednje jutro… potem ni ni problema.
– Mu povem, da si bom vzel čas in bom počakal, da si da duška, ter da se bomo potem zmenili. Odneha in se zmenimo.
– Če je to bilo v trgovini, smo pač vrnili še grše poglede grdogledajočim in enako rešili. Povedal sem mu, da naju ni sram kaj dela, saj vsi odrasli v trgovini vemo, da je otrok… Ko je videl, da naju ne moti, da nama dela “štalo”, je minilo. Zgodilo se je le enkrat (morda še drugič v blažji obliki). Glede igrač je sicer velik problem še vedno ampak z dobro predpripravo ni (velikih) izpadov. Kvečjemu nagajanje mlajši sorojenki.
– Besnenje brez metanja po tleh: Močan objem, brez besed. Ko reče spusti me in zmerja, povem, da ga želim zaščiti pred njegovim izpadom, da ne bo delal stvari za katere se mu bo treba potem opravičiti (grizenje, brcanje, pljuvanje), ter da bom počakal. Da sem močan in se nima česa bati, da lahko nadaljuje. Kmalu se začneva meniti, kdaj bo on toliko močan in kako bo takrat. Tema spremenjena in gremo dalje.
– Grem po piškot ali bonbonček ali košček čokolade (če je primerna prilika ali ura dneva za to) in mu ga brez besed porinem v usta. Vstane in se pomenimo.

Torej menim, da odvzamemo pozornost (gorivo) trmi ali pa preusmerimo pozornost ali pa oboje. Težko pa je to delati vedno znova in najti vedno nove zvijače.

Metanje hrane, ker ni ravno tisto, kar on/ona želi. Pove, da bom vzel krožnik in ga vzamem, ko se ponovi. Če bi bilo po moje bi bil enkrat ali dvakrat lačen. Ker ni po moje, se mu ob obljubi, da bo jedel, hrano vrne, zato menim, da je to permisivno in zato imamo isto že leta. Res, da z odraščanjem vse te reči izginjajo in da je že praktično vse in ni več problemov pri hranjenju. Ampak ko pride neznana hrana je še vedno tu in tam kak mali izpad. Vendar danes zadošča, da rečeš to je danes na jedilniku. Včasih se poheca, še “uf mami, tole je pa res zanič”. Pa me sin popravi “hecaš se, lej jest pa bom vse pojedel”. S kontra poveljem se da kar dosti narediti. Spet samo v določeni starostni dobi.

itd.

Hvala forum in Alenka.

MIHAEL
http://www.snemanjeporoke.eu

Pozdravljena!

… Imate prav. Še vedno ste permisivni. V vzgoji namreč ni pravih receptov. Oba se morata počutiti ok, potem je ok. Če se vi ne počutite ok, a se podredite, potem ste permisivni. Glejte ob vašem otroku se rabite naučiti, da vedno, VEDNO obstaja način, da je obema ok. Vi se začnete takoj bojevati z otrokom: ali bo po moje, ali po tvoje. In tako zgubljata oba. Otrok v resnici ne želi »uveljavljati svoje volje«, samo sporoča vam, kako se počuti. To je vse. Nima moči, da naredi, da se bo spet ok počutil (in zopet hodil sam ob vas). Potrebuje vašo pomoč: ne da ga nosite, ampak da mu pomagate, da se zopet počuti ok … in otrok bo sodeloval.

Kazen ne vzgaja, ne deluje tako kot si odrasli želijo, da bi delovala: ne povzroča dobrega vedenja. Če bi kazen delovala, potem zapori ne bi bili polni povratnikov in potem ljudje ne bi vedno znova dobivali listke za prehitro vožnjo.

Lepo vedenje ni stvar vzgoje, ampak posledica dobre vzgoje. Otroci in odrasli se vedemo ok, ko se počutimo ok in vedemo grdo, ko se počutimo slabo. Da tudi odrasli. Kričimo, žalimo, kritiziramo, ali pa sabotiramo, govorimo za hrbtom, kadar se v sebi ne počutimo ok. Če se, tega ne delamo. Lepo vedenje ni stvar navade, ampak stvar notranjega počutja. Vsi se tako ali drugače grdo vedemo, če se znotraj sebe res slabo počutimo. Če ste »lepo vzgojeni«, pa grdo vedenje obrnemo proti sebi in zbolimo.

Občutek ljubljenosti ni posledica crkljanja in lubčkanja … občutek ljubljenosti je posledica razumevanja in spoštovanja. Permisivno vzgojeni otroci, ki jih mame zasipavajo s crkljanjem, so znotraj sebe globoko osamljeni in lačni ljubezni.

Vzgoja po principu korenček in palica (pohvala in odmor ali poredni stolček), močno odtujujejo in rušijo dobre odnose. Dober odnos spoštovanja in zdrave meje odgovornosti pa je edina stvar, ki zares vzgaja dobre ljudi.

… in hvala tudi bralcu za vaše izkušnje. Vam moram povedati, da sem se prav nasmejala. V resnici ni pravih receptov: je le princip in ta je da se ob svojih otrocih učimo in rastemo tudi sami in pri tem ne pozabimo uživati in se imeti fino. In ob nas bodo rasli v odrasle, ki nam bodo v ponos. Srečno.

Alenka O.

http://iskreni.net/vzgoja-in-starsevstvo/vzgoja/621-vzroki-za-grdo-vedenje.html

krasen članek, morate ga prebrati

še boljši pa je ta

http://iskreni.net/druzina/starsevstvo/141-vzgojni-izzivi/vedenjski-problemi/629-izbruhi-trme-trma-pri-otrocih.html

LP Jelka

Spoštovana gospa Alenka,
vaši prispevki so res poučni in hvala vam zanje.
Lepo pa bi vas prosila za nasvet glede ravnanja z najino skoraj 3 letnico. Po odhodu v vrtec letos septembra pri 2,5 letih se stopnjuje obnašanje, da vse hoče sama, kar pozdravljam, predstavlja pa včasih problem predvsem pri oblačenju, ko ji pač kljub trudu in vztrajnosti ne uspe, npr spraviti palček v rokavičko. Takrat izbruhne v obupan jok in jo razumem, da je vsa zafrustrirana, vendar nikakor ne dovoli, da bi ji pomagala, vsaj tako, da ji še enkrat pokažem kako, ali ji npr. naravnam rokavičko v pravilen položaj. Sama še poskuša, ko ji ne uspe, jo stisnem k sebi, tolažim, da razumem, da je razočarana, da se je zelo potrudila, kar je pohvalno in da pač vsega še ne zmore sama, bo pa prav kmalu. Nekako se že izpletemo iz tega položaja.
Bolj pa me bega obratno vedenje, ko večkrat na vsak način zahteva, da ji dava roko, da gre v avto, v posteljo, po stopnicah, ali da ji jaz obujem copatke, podam igračko, s katero hodi spat, tudi če je na dosegu njene roke.
Kaj je po vašem mnenju vzrok takšnega obnašanja in kako naj ravnava pri tem? Vztrajava, da so to vse dejanja, ki jih zmore sama (in povzročiva izbruh histeričnega joka) ali ji ustreževa? Priznam, da sva s partnerjem neusklajena, ker vsak vztraja na svojem, jaz, da izraža neko svojo potrebo, morda potrebuje le zagotovilo, da bova vedno tam zanjo, če bo želela pomoč, morda jo to njeno osamosvajanje plaši in se na nek način želi oklepati svojega varnega odvisnega načina funkcioniranja; hkrati pa tudi sama podvomim v to in pomislim, da me le “vrti okrog prsta”, kar trdi moj partner, ki ravna obratno in ji ne popušča.
Za vsak nasvet vam bom zelo hvaležna.

Prijazen pozdrav,
Sabina

Pozdravljeni!

Pravzaprav se odgovor glasi, ne eno ne drugo. Kaj naredite v tistem trenutku ni bistveno. Če vztrajate pri svojem, bo deklica izbruhnila v jok in potem jo boste rabili tolažiti, a z vztrajanjem tega njenega vedenja ne boste preprečili, zopet se bo pojavilo. Če popustite, utrjujete vzorec in se bo vedenje prav tako zopet ponovilo.

Odgovor se skriva v tem, da razumete, da je to le sporočilo, klic na pomoč. Ko se to zgodi, zvozite tako, da bo čim manj hude krvi in takih ali drugačnih slabih posledic. To je šele pol dobre vzgoje.

Bistvo je, da razumete sporočilo in s tem nekaj naredite. Dekličino vedenje je znak, da je izgubila nekaj notranjega občutka varnosti. Najverjetneje so ti občutki povezani z vstopom v vrtec.

In zdaj najboljši del: strah se zdravi s smehom. Vnesite v vaš vsakdan nekaj načrtne igre polne fizičnega kontakta, smeha (toda brez žgečkanja – žgečkanje povzroča močne občutke nemoči … lahko pa otrok žgečka vas). Načrtno obrnite vloge in naj vas otrok premaga, ulovi, ustraši, podre na tla … tolaži, reši. To vrača otroku občutke moči … in tako bo manj potrebe po rigidnem uveljavljanju moči takrat ko to ni toliko na mestu.

Bodite pozorni na začetke dneva, na slovesa in na snidenja in večere. Če bodo ti trenutki mirni in prijetni, to otroka razelektri in pripravi na neizogiben stres, ki ga življenje prinese.

Pa saj smo odrasli enaki, kajne. Drobni a pomembni prijetni trenutki z našimi najbližjimi poskrbijo, da je vsakodnevni stres lažje prenesti.

Alenka O.

spostovani starsi,sama sem babi 3ltne vnukice.vse kar je mozno ,je tudi nasa pocela.najprej je maltretirala svojo mamico,potem ostale,nazadnje pa mene ,ki jo pazim.to je bilo tako hudo,da smo samo z odprtimi usti zijali kaj je to.ppotem pa sem poskusila ob napadu jo vzeti v narocje in jo stiskati in ljubkovati.problemi so se resili.mamica jo je kaznovala z sedenjem na stol ampak pogajale so se po uro pa brez uspeha.takrat otrok potrbuje neznost in toplino kajti z izpadi isce pozornost.srecno.babi

Spoštovana babi Magyritia,

hvala za vašo izkušnjo – vaša vnukica je lahko vesela, da ste vi njena babi, in ji v trenutkih, ko je v stiski, nudite ljubečo oporo in razumevanje. Prepričana sem, da se bo korak, ki ste ga zmogli narediti in verjamem, da ni bil lahek, obrestoval v prihodnjih letih, saj bosta z vnukinjo na ta način zgradili trden in ljubeč odnos, ki bo trajne narave.
Tudi midva z možem narediva podobno kot vi (sicer pa so izbruhi pri nas postali prej redkost kot pravilo) – hčerko mirno vzameva v naročje, stisneva k sebi (če dovoli, če ne, počakava, da se toliko umiri, da dovoli kontakt), ji prigovarjava, sva z njo in ji nudiva oporo dokler izbruh ne mine. Zaradi tega sva kritizirana s strani starih staršev, ki vidijo v hčerinih izbruhih grdo vedenje, ki ga je treba čimprej ustaviti, preusmeriti, ustaviti jok, ki temu sledi, saj le nasmejan otrok je po njihovem mnenju srečen otrok…

Če bo kaj pomagalo…., naš je bil lani star 4 leta in je prav tako že skoraj imel pod komando celo svojo garderobo, nosil bi natanko eno majico ves čas, hlače še niso bile tako pomembne. Stalen prepir zjutraj, jok, moji živci… neko jutro spet ista pesem, ga popokam v pižami, napol nagega v avto, vzela oblačila (seveda po moji izbiri) in mu dala ultimat: Če se v času, ko še drugega otroka spravim v avto in ko znosim v avto stvari za v službo, ne preoblečeš, greš v vrtec pač takšen kakršen si. Če greste na sprehod, boš verjetno ostal pri najmlajših, ker ne boš imel čevelj. Zelo ga je ganilo….bil res ekspresno oblečen, nato sva se po poti dogovorila, da mu dam vsako jutro na izbiro dve majici (izberem sama) in pa seveda pižamo….. Še danes drži ta najin dogovor…:)) z oblačenjem od takrat ni več problemov… veliko uspeha…

Popolnoma isto smo imeli tudi mi…odpiranje vrat, kdo bo sel prvi po stopnicah, kdo bo prizgal luc, kako bo narezan jabcek itd.
Mi smo se prav tako vse zmenili kdo bo kaj naredil…vcasih je pomagalo, da sem rekla recimo:” pridi hitro, se mudi, da pogledamo ali so se vse igrace v sobi” ali kaj podobnega…da sem preusmeril pozornost…

Vem tezko je a bo minilo, ceprav ta tolazba dosti ne pomaga! 🙁

Postavljaj meje, vstrajaj in ostani cim bolj mirna, ker drugace tvoja razdrazljivost situacijo samo poslabsa.