Pozdravljeni!
Moja štiriletna hčerkica zelo burno in eksplozivno odreagira na določene situacije, kot je ricimo to, da jo (primer) vzgojiteljica zmoti med tem, ko ona “bere” slikanico, v primeru, če ne dobi željene vloge, če nekdo zelo avtoritativno in z ukazovalno nastopi do nje, če sama preceni, da se nekomu godi krivica….. Naštevala bi vam lahko nešteto situacij in dogodkov, katerih pa bo v življenju še ogromno. Žal pa se je zgodilo to, da so jo (po besedah vzgojiteljice) otroci zaradi tega preprosto izločili iz svoje sredine. Sama sem to zaznala, ko otrok kar naenkrat ni več hotel v vrtec! Vzgojiteljica mi je povedala, da ji drugi otroci v skupini povedo, da se lahko z njimi igra, če jim ne bo nagajala, brcala…. Torej, pod določenimi pogoji je lahko z njimi sicer se jim ne sme pridružiti. Doma se trudimo, da ji na lep način razložimo, zakaj ni dobro, da nekoga porine, da je veliko bolje, če pove, tudi otrokom, kaj je tisto kar ji ni všeč.
Zanimivo pri vsej stvari se mi zdi to, da so takšne reakcije prisotne samo v vrtcu in nikjer drugje.
Priznam, da mi je hudo vedno, ko jo pridem iskat v vrtec in se sama igra v kakšnem kotu. Ne vem pa, kaj bi bilo smiselno in predvsem dobro zanjo, da v tem trenutku storim?
Hvala za vaš odgovor!

Naj ostaja sama doma! Če noče v vrtec, naj bo doma z vami. Bo prišlo ceneje za vas, pa še ona bo verjetno bolj zadovoljna. Mogoče pa v vrtec ni nikoli marala hoditi. Dokler vrtec ni obvezen, je lahko doma. Pustite ji, da se sama odloči, saj ima vendar pravico do svojega življenja!

Verjetno je vaša hči edinka in se v vrtcu obnaša egoistično (to tudi opisujete). Ostali otroci so jo zato izločili, trenutna situacija zanjo je torej dejansko zelo slaba (povsem razumem da noče več v vrtec). Vloga vzgojiteljic je v dani situaciji precej meglena (podale so samo opis stanja)

Nujno se odpravite na pogovor v vrtec. Vzgojiteljice morajo najti način kako pomagati vaši deklici. Ne smejo jo puščati v kotu. Hčerka potrebuje samo malo več časa, da spozna razmerja odnosov v skupini in vzgojiteljice ji morajo pri tem pomagati. Naj vas opomnim, da so za to delo izobražene in plačane.

Če ne bo učinka, menjajte vrtec. Varstvo doma ni dobra rešitev – je samo odlog problema do vstopa v šolo.

Zamenjajte vrtec ali skupino in vzgojiteljico, s tako, ki ima več izkušenj s tem. Mora se naučiti, na primeren način, izraziti svoje želje ali da je prizadeta, če jo vzgojiteljica prekine med branjem. Vsekakor se pogovorite o tem doma, naučite jo, da mora biti strpna in da s svojimi reakcijami nehote prizadene tudi druge in zato se je bodo ljudje izogibali. Sicer pa poiščite pomoč strokovanjaka ali pa jo vključite v kakšno interesno skupno dejavnost, kjer bo prisiljena se prilagajati drugim, šport je recimo eden od takih primerov, kjer v kolektivnem delu vsak po svoje prispeva in kjer je velika soodgovornost. Vsekakor začnite čimprej.

Meti,
dobili ste že nekaj mnenj drugih mam. nekaterim se pridružujem, drugim ne.

Dom in vrtec sta dva zelo različna socialna okolja. Doma je deklica (predpostavljam) edinka in ima vso vašo, očetovo pozornost, kadar si to zaželi. Menim, da se ji veliko posvečate (ko napišete “ji razložimo”).
V vrtcu je ena od …. otrok v skupini in seveda ne more takoj pridobiti pozornosti. Zato jo poskuša pritegniti na načine, ki seveda niso najbolj zaželeni. S tem se začnejo težave njene in vaše. In ker govorite o izločanju pomeni, da to traja že kar nekaj časa.

Ali ima vrtec svetovalno delavko, s katero bi vi in vzgojiteljica skupaj naredile nek načrt. Ta naj bi vključeval različne aktivnosti, ki bi vašo hčerko postopno vključeval v skupino.
Torej začeti z malo skupinico npr. treh deklic, ki nekaj skupaj ustvarjajo. pri tem je treba paziti, da se da vsaki na razpolago vsaj dve aktivnosti med katerima lahko izbirajo (ali bi raje to ali ono). S tem bo imela vaša hči možnost, da izbere svojo dejavnost, pri tem pa ne posega v dejavnosti drugih deklic.
Dogovorile bi se tudi, kaj in kako kadar vaša hči reagira burno (se jezi, joka, meče stvari ali kaj podobnega). Takrat naj bi bila z njo odrasla oseba, če je mogoče, da jo počasi pomiri in potem vrne k dejavnosti.

Izkušenj funkcioniranja vaša hči ne bo pridobila, če ostane doma. To se mi ne zdi preveč dobro. Ko se namreč vraščamo v socialno okolje se učimo socialnih spretnosti (asertivnosti, popuščanja, diplomacije, lojalnosti, sprejemanja drugačnosti, vendar ne na svoj račun, izbiranja v odnosih in še in še). Te pa se ne da naučiti “teoretično” pač pa le v različnih socialnih položajih, srečanjih z drugimi ljudmi, torej skozi življenje v skupini.To pa pomeni, da moramo nekatere vzorce vedenja vendarle spremeniti, če želimo biti z drugimi. Po drugi strani pa se seveda mora v okolju ustvariti pogoje, da otrok lahko sprejema, si želi, se trudi razumeti situacije in nanje ustrezno reagirati, pa četudi je to kdaj umik, popuščanje, iskanje drugih otrok, priključitev drugi dejavnosti … Tudi drugi imajo te iste potrebe. In kakovostni socialni odnosi (ki nam pomenijo vir zadovoljstva) so pravzaprav kompromisi, ki nam omogočajo, da do določene mere zadovoljimo svoje potrebe in da jih ob nas zadovoljijo v podobnem obsegu tudi drugi.

Prav tako se mi ne zdi preveč dobro menjati VVO, vsaj ne dokler niso v tem izkoriščene vse možnosti. Razlogov je več:
– tu vaša hči pozna otroke
– vam je najbrž najbližji
– deklica se lahko nauči (ugotovi, da se ji ni treba posebej truditi, saj se lahko okolje menja (bi rekla beg ali umik iz situacije). Ta izkušnja ni nikoli posebej dobra. Torej, če mi tu nagajajo lahko grem drugam.

Dogovorite se v vrtcu kaj lahko storijo oni in kako jim boste pri tem pomagali vi. Situacija kot je sedaj pa naj se nikakor ne nadaljuje. Osnovna naloga vrtca je namreč ravno ta, da se otrok vključi v širše socialno okolje in se uči različnih spretnosti v medsebojnih odnosih. Poglejte v njihovo Publikacijo – tam imajo naštete cilje svoje dejavnosti. Tudi za vašo hčerko. Samo najti je treba način, kako boste skupaj ustvarjali pogoje, da bo naštete cilje dosegala tudi vaša hči.

Veliko uspehov in lep pozdrav
Francka

Zahvaljujem se vam za vaše odgovore in tudi nasvete. Tako sem vsaj sami sebi priznala, da sem kar nekaj korakov naredila v pravo smer. Eden od teh korakov je bil gotovo pogovor z vzgojiteljico. Ampak, ne vem zakaj me ni prepričala v svojem odgovoru, pa tudi nobene spremembe še nisem opazila.
Vsekakor hvala za odgovor in lep pozdrav.