Pozdravljeni!
Na podlagi meritve nuhalne svetline ste mi svetovali ehokardiografijo. Splosno priznano je, da “obicajni” pregledi z ultrazvokom ne skodujejo otroku. Kar ni presenetljivo glede na majhno gostoto energijskega toka zvoka, ki se pri tem uporablja. Zanima me, kako je z ehokardiografijo. Pri brskanju po Internetu sem nasla mnozico bolj ali manj zmedenih informacij, od tega kaksna UZ metoda se pri ehokardiografiji uporablja in koliko to vpliva na razvoj otroka (npr. Dopplerjeve meritve z UZ naj bi se uporabljale “previdneje”, ker je gostota energijskega toka zvocnega valovanja pri tem visja.) Zanima me, katera metoda se za ehokardiografijo pri nas uporablja, kako pregled sploh izgleda, i.e., koliko casa je otrok izpostavljen UZ, in koliko se ve o morebitnih skodljivih vplivih.
Vnaprej hvala za odgovor.
Lep pozdrav
Alenka

Draga Alenka,

za laika postavljate kar zahtevna vprašanja, kar bomo morali v bodoče očitno vse bolj pogosto pričakovati. Na vsa ne vem odgovora lahko pa vam pomagam “uporabiti podatke”, ki ste jih gotovo brali s “široko odprtimi očmi”.
Vedno boljša ultrazvočna slika zahteva svoj “davek”, ki se imenuje višji energijski tok v obliki zvoka frekvence 3-9 MHz, ki ga uho ne sliši, vendar ga je mogoče s pomočjo odbojev pretvoriti v sliko. Ta energija se “resorbira” tudi v tkivih in ta tkiva se v fizikalnem smislu “segrevajo”. Vendar je pri diagnostičnih metodah ultrazvoka to segrevanje “zanemarljivo”, takorekoč obstoji le na teoretični ravni, gibajče telo s krvnim obtokom se namreč temperaturno prilagaja in če hočete s krvjo segreva ali hladi povsod tam, kamor žile pridejo in to je do nekaj deset mikronov od vsake celice. Tako se tudi najmanjše segrevanje takorekoč takoj nevtralizira in do danes nimamo nikakršnega znanstvenega dokaza, da bi prišlo kje do znane škode na plodu. To pa ne pomeni da smo lahko brzbrižni, zato veljajo priporočila o uporabi čimmanjše možne energije čimmanj časa, torej le toliko, kolikor je potrebno za odgovore na vprašanja, ki si jih pred pregledom postavimo. Ko vemo ali je kaj narobe in kaj oziroma ko vemo, da je vse v redu ni več etično opravičljivo še naprej “svetiti v maternico”. In to je tudi vse.
Seveda pri nas uporabljamo vse oblike ultrazvočnega preiskovanja, B-mode, M-mode, kontinuirani in pulzni doppler, barvni doppler, harmonic imaging, itd. itd. vendar kot sem napisal, do odgovora na vprašanje ali je vse v redu in kaj in koliko ne, če ni vse v redu.

Pozdravljeni,

najprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor. Samo delovanje ultrazvoka mi je kot fiziku jasno in me njegova uporaba v medicini tudi zanima. Po drugi strani pa se mi seveda poraja mnogo vprasanj in tudi skrbi. Nekaj odgovorov o varnosti uporabe razlicnih metod sem nasla na domaci strani Evropske komisije za ultrazvok v medicini (http://www.efsumb.org/links.htm) in moram reci, da sem bila presenecena nad tem, do koliksnega segrevanja lahko pride, predvsem v kosteh. V obkostnem tkivu (mozganih) so namrec pri poskusnih zivalicah (zivih) namerili za vec kot 4 stopinje visjo temperaturo po dveh minutah ekspozicije, in pri tem je do polovico tega povisnja prislo ze v 10 sekundah. Meritve so bile opravljene pri pogojih, da citiram “exposure conditions at the upper end of the diagnostic range” v pulznem rezimu delovanja. Prebrala sem samo povzetek vsebine dveh clankov, tako da detajlov ne vem. Ocitno pa je, da UZ aparature, ki se uporabljajo v medicini, zmorejo moci, ki znatno segrejejo kosti in tkiva. Tako da zagotovilom, da je segrevanje zanemarljivo, ne morem slepo verjeti. Seveda se strinjam, da je v rokah strokovnjaka, ki ve kaj dela, tudi specializiran UZ pregled varen. Gre pa tu seveda za zaupanje in pa korist, ki si jo od takega pregleda obetamo. Mislim, da si lahko predstavljate, da se sprasujem, ce je ehokardiografija v mojem primeru res potrebna. Prebrala sem tudi clanek, v katerem je opisana studija korelacij med velikostjo nuhalne svetline in srcnimi napakami. Na medicino se ne spoznam, nekoliko bolj na stevilke. Nekako mi je uspelo razvozlati, da naj bi pri meni verjetnost, da ima otrok srcno napako namesto povprecnega 1 promila bila priblizno petkrat vecja (clanek sem prebrala povrsno, tako da sem lahko narobe razumela). Prosim vas za komentar.

Najlepsa hvala in lep pozdrav
Alenka

Draga Alenka,

kaj naj dodam? Odločitev je vaša in nihče vam ne more naprtiti nobenega pregleda, če ga nočete. Za nekoga je tveganje 1/1000 velikansko, za drugega 1/100 majhno. Zavedati se moramo tudi tega, da nas zdravnike po rojstvu prizadetega otroka vedno sprašujejo, če se tega ali onega ni dalo odkriti že v maternici z ultrazvokom. Odkriti pa se da veliko vendar v glavnem ciljano, kar pomeni le v primeru, če prej naprimer pomislimo na povečano možnost srčne napake in tako napako ciljano iščemo, imamo 95% možnosti, da jo res odkrijemo, sicer ta možnost pade pod 30%. Sicer bi bil natančen pregled srca pri vsakem plodu preveč zamuden in morda, kot trdite celo v skupnem smislu tvegan bolj kot možnost napake. Vseh 2000 znanih sindromov, ki so potencijalno dostopni ultrazvočni diagnozi ni mogoče izključiti, lahko pa izključimo vsakega posebej, če zanj obstaja povečano tveganje. Vse kar počnemo, nosi s seboj neko tveganje in če sem malo piker: življenje je pravzaprav smrtno nevarno stanje! In kar naprej smo pred nekakšnimi odločitvami med večjim in manjšim zlom. Pravih podatkov o tem, komu lahko koliko zaupamo v življenju nam ne dajo niti nazivi kot so magister, doktor ali primarij ali karkoli že……osebno pa si želim le, da bi bilo z vašim plodom in kasneje z otrokom vse v redu, otrok bo pa vaš z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Če zaupate v usodo je pravzaprav kakršenkoli ultrazvok popolnoma odveč, saj bo po rojstvu itak vse jasno.