Eden preveč. Kaj sedaj?
Pozdravljeni.
Ker imam sledečo, očitno samo meni motečo situacijo, ki sem jo na več načinov že poskušala razrešiti, vendar neuspešno, se obračam na portal.
S partnerjem sva se dogovorila, da se preselim k njemu. Se pravi stanovanje je od njegovih staršev, ki živijo v dveh zgornjih nadstropnjih. Midva imava “svoj” kotiček oz. Stanovanje v kletnem prostoru.
Starši so super, z njimi se da marsikaj dogovoriti, so spoštljivi in nadvse super in fajn.
Problem nastane, ker je tukaj še njegov brat.
Kljub temu, da ima v zgornjih dveh stanovanjih svojo sobo, 2 kopalnici s tušem in kadjo, je konstantno pri nama.
Tukaj ima vse svoje stvari (od oblek, obutve, šolskih torb, zvezkov, 2 računalnika itd..).
Fant pride dol ko mu zapaše, po cele dneve igra igrice za računalnikom, se dere, nabija muziko, vabi v ta prostor svoje kolege, v prostoru kljub prošnjam, da tega naj ne počne, konstantno kadi.
Tušira se pri nama. Obleke mu perem jaz. Uporablja vse najine stvari od hrane, do paste, šamponov, fena, nosi moje nogavice, majice in jope.
Pospravlja ne, niti nasploh niti za seboj. Ko kura pusti kjer mu pade.
Če ga prosim, da kaj postori mu je to odveč. Stavri ne naredi.
Če pa jih že naredi, jih naredi tako, da vse skupaj ni nič ali pa še poslabša situacijo. Posledično moram potem jaz za njim popravljat in imam jaz 2x več dela. Denarno tudi ne prispeva k nobeni stavri.
Domov pridem iz službe in šole, utrujena. Skuham kosilo za celo družino.
Želim si kot vsak normalen človek, vsaj pol ure da se spravim skupaj. Malo počitka, miru, zasebnosti?
Vendar po težkem dnevu pridem v FANTOVSKO JAMO, ker se odvijajo maratoni igric. Po cele dneve je doma, konstantno pri nama v stanovanju, nikoli ne naredi nič.
Najin “dom” je konstantno zakajen, umazan, nič kar kupim ne ostane nepoškodovano, celo, uporabno.
Večkar sem partnerja že prosila, če bi se dalo, da imava midva malo več skupnega časa… Da ne preživimo vsakega dneva v tednu vsi trije skupaj. Dosegla sem samo to, da se fant umakne za 2 uri, ko partnerju pač zapaše.
Tudi spolno ne občujeva, saj so stene tako tanke, da slišiš normalno dihanje druge osebe v sosednji sobi. Kako boš se predajal nekim strastem, če te nekdo posluša v sosednji sobi? Meni to pač ne paše.
Mene občasno druženje seveda ne moti kajti fant je prijeten in zabaven, z določenega vidika tudi nekako na nivoju.
Ampak… 24/7 se počutim kot nek side kick služkinja, ki pač mora postoriti vse zanj in biti tiho. Pritožiti se ne smem.
Vsakič ko začnem to temo s partnerjem se skregava. Udarja po vratih, dela lunkje v zidu in vratih, udarja po pultu in se dere name in histerično joka. Poslušajo naju vsi, ne samo starši, cela vas.
Na koncu sem vedno jaz tista, ki obupa in prosi, on samo obljublja, napredka v 1letu odkar sem tu ni nobenega. Vsak dan je hujše.
Za češnjo na vrhu smetane pa sem še zanosila. Da ne bo nepotrebnih kometarjev – otročiček je pri meni zaželjen in bom šla čez vse, da bo priskrbljen in v varnem okolju. To je sedaj moja prioriteta, zato tudi postavljam moje vprašanje… Ker konec koncev sem v dilemi in v dvomih kaj pravzaprav storiti.
Tudi po pogovoru s partnerjem o zanositvi kaj zdaj in kako(dogovorjeno da se fant preseli v svoj štuk), se ni nič spremenilo. Fant ima vedno več stvari tu, vedno več časa je tu. Pride in gre ko mu zapaše, oz gre ko je potrebno kaj postoriti.
Jaz sem obupana. Povedala sem, da se bom preselila nazaj k mojim, ker druge reširve si trenutno ne morem privoščiti. Mojega partnerja pa ne zanima, da bi se skupaj nekam preselila.
V taki situaciji se počutim popolnoma nemočno, priklenjeno, živci mi popuščajo.. . Jok je prisoten vsakodnevno, ker je zame to enostavno preveč.
