Pozdrav

Skupaj sva 4 leta, vzponi, padci, oba v poznih dvajsetih.
Jaz “povprečno” čustvena, on precej razumski. Se dopolnjujeva, jaz sem ga z leti nekoliko “uvedla” v čutni, čustveni svet in se mi je sčasoma bolj odprl. Njegova trdnost in stabilnost me je vedno privlačila, v zadnjem letu pa ugotavljam, da mi pri njem nekaj manjka. In ta primankljaj postaja, seveda, vedno večji, zgovornejši.
Nasploh se mi zdi, da mi pri njem manjka nekega čustvenega odziva, vedno je v ospredju razum. Saj v situacijah, ki so mu znane, zna reagirati tudi čustveno, sploh ko sva sama, mi čustva zna pokazati, a v kaki novi situaciji lahko prav otrpne, ne ve, kaj naj naredi, kaj naj misli, čuti.., rabi nekaj trenutkov zase, za razmislek. Tega ne razumem. Sicer sama reagiram takoj in pogosto tudi v čustvenem stanju (ki se kasneje izkaže za pretirano), a moti me njegov ne-odziv, ko pa je, je čisto hladen, analitičen, razumski. Ker vse skupaj premisli in pove šele, ko ima v glavi vse na svojem mestu.
Vem, on pač tak je. Mi preostane le to, da to sprejmem?
O tem sva se ogromno pogovarjala..

Naj dam primer, ki se je zgodil včeraj in ni bil tako “majhen”: Pri spolnem odnosu mu je “všlo” (pa ne bi o tem, kako (ne)odgovorna sva- jemljem kt, a o tem, zakaj nisem bila zaščitena, zdaj res ne bi..) in par minut po tem ni bilo od njega nikakršnega odziva. Dvignil se je in samo sedel na postelji, strmel v prazno. Jaz sem ga debelo gledala, češ, kaj se z njim dogaja, nisem 100% vedela, ali mu je prišlo v ali izven mene (mislila sem si), želela sem, da nekaj reče, naredi.., nato je vstal, jaz pa postajala vedno bolj jezna, da ne premore nikakršnega (četudi neprimernega!) odziva, izraza, odgovora…

Seveda sem mu vse to povedala rekel je, da je rabil čas, da premisli, češ, on ne reagira čustveno. Jaz pa bi, vsaj mislim, potrebovala nekaj, karkoli, vsaj kako besedo, vprašanje, kakršenkoli odziv! Zdi se, da ob takih trenutkih vedno bolj izgubljam potrpljenje in se sprašujem, če bom dolgoročno sploh lahko s takim človekom, začenjam resno dvomiti, če je to, kar imam z njim, res to-to..

Kako mnenje?

sta različna in če ne misliš s tem živeti še 39 ali 50 let, potem se nujno zaščiti. ali misliš, da se bo potem ko boš ti “po nesreči” zanosila in zadostila svoji potrebi po otroku, spremenil?
pa tudi svoje čustvene posesivnosti se poskusi rešiti.

Hvala za odg., čeprav mi čisto nič ne koristi. Ne gre za zaščito in niti najmanj ne nameravan “po nesreči” zanositi, še manj, da bi zadostila kaki potrebi po otroku, gre za njegov (ne)odziv, podala sem pač naključni, najbolj “sveži” primer, ki me je zares iztiril..

Draga Čičerika,

Zelo pogosto v partnerskih odnosih pride do tega, da nas lastnosti, ki se nam začetku pri partnerju zdijo zelo privlačne, kasneje nekako transformirajo v nekaj, kar v nas zbuja vedno večje frustracije.

Če podam banalen primer. Na začetku se nam način, kako partner stiska pasto za zobe zdi simpatičen, kasneje pa smo se pripravljeni zaradi iste zadeve skregati na smrt.

Dlje kot smo s partnerjem, bolj smo z njim povezani in v vedno večji meri prihajajo na plan frustracije, ki so se tako ali drugače formirale že v naši primarni družini. To je normalen proces, ki pa od obeh partnerjev zahteva visoko stopnjo pozornosti, zavedanja, prilagajanja in tudi znanja.

V partnerski zvezi je tako zelo pavšalno rečeno vse 50 – 50. Redko kdaj je samo ena oseba odgovorna za dogajanje v odnosu.

Želite, da je partner bolj čustven. Pogosto prihaja do nerazumevanja glede tega, kaj sploh čustva so. Še posebej ženske si pogosto domišljajo, da čustva obvladajo, medtem ko jih moški ne. Ne vem kako naj to povem lepo. Najpogosteje niti moški niti ženske čustev ne obvladajo. Zakaj? Ker so čustva samo neka v telesu sprožena energija, ki nas prisili v določeno več ali manj avtomatizirano vedenje. Vas ta energija prisili v hitro čustveno eskalacijo, vašega partnerja ta ista energija v umik in racionalizacijo. Težko je reči, kaj je tukaj bolje in kaj slabše. Vsekakor pa oboje pomeni nesposobnost pretočnosti v danem trenutku.

Največ te energije se ustvari, ko se telo pripravlja na napad, umik ali stanje zamrznjenosti (v splošnem) oz. ko smo izpostavljeni pozitivnim notranjim ali zunanjim stimulansom. To je nekaj kar je stvar preživetja in evolucije. In to je del vsakega od nas.

V primeru, da bi vi in vaš partner prišla na terapijo k meni bi me predvsem zanimalo kakšen notranji gon vaju prisili, da se v vama ustvari takšna čustvena reakcija in kako je ta vzorec sploh nastal. Kasneje bi vama pomagal poiskati ustreznejše reakcije na življenjske izzive. Predvsem pa bi verjetno oba morala veliko delati na prepuščanju in pretočnosti v odnosu.

Ne vem vam svetovati glede prihodnosti. Vsekakor lahko opisani odzivi postanejo moteči do te mere, da niso več vzdržni. Še posebej se lahko prepad poglobi (ali redkeje zmanjša), ko se rodijo otroci. Zaprite oči, dihajte nekaj časa, umirite se popolnoma in si v tem stanju zastavite vprašanje: “Ali ljubim tega človeka?”

Partnerjeva čustvena reakcija je morda za vas toliko moteča, kot je vaša reakcija za partnerja. V partnerskem odnosu se naj bi krepilo sposobnost ustvarjanja pogojev za sobivanje v katerem nikomur od partnerjev ni potrebno vstopati v stanje napada, obrambe ali zamrznitve. To je seveda idealno, v realnem življenju se opisano pogosteje ali redkeje dogaja vsem. In realno bistvo partnerskega odnosa je, da se naučimo iz negativnosti in togosti vedno znova in znova premikati v polje optimizma in pozitivnosti. V primeru, da vama to s partnerjem uspeva, imata skoraj že idealen odnos, v primeru da vama ne, bosta morala delati na tem (tako kot 99% parov).

Priporočam vam, da se oba udeležita kakšnega seminarja ali delavnice na temo medsebojnih odnosov.

pa kakšni seminarji in delavnice za medsebojne odnose. Če dva nista za skupaj, pač nista. Lahko naučiš človeka govoriti, misliti pa ne. Te zakonske posvetovalnice in delavnice so ja za luno.

Opis človeka, ki ga je podala, si lahko tako razlagamo: ona njega užali, on pa bolšči 5 minut nekam potem ji pa “razumsko” eno prilepi. opravilno nesposoben mamin sin. Najdi si desca in ne tolaži se da je “razumski”, ker vedno čaka. Človek ki je razvit v buči ima tekoče obnašanje, in ne izgovor za nesposobno obnašanje – jaz sem razumski.

ti boš imela probleme, tvoji otroci bojo imeli probleme (poznam en tak primer, oče bivše partnerice – teslo stoletja) pa še denarja bo primankovalo ko bosta hodila reševat spore.

lp

Užali ga pa zato, ker se “ne zna” pogovarjat in uporablja “napačne”, prehude besede, ki jih on napačno razume. Komunikacije se je potrebno naučiti, prav tako pa tudi pravilnega razumevanja. 😉

hej!

Bodi vesela, da je vsaj on razumski in ne odreagira čustveno temveč, da prej premisli. Tako kot se ti odzivaš to počnejo otroci, malo razmisli česa ga obtožuješ. Si res želiš, da v ključnih situacijah skupaj zapaničarita ali je bolje, da te s svojim premislekom povleče nazaj.

Iz napisanega lahko sklepam, da imate osebne izkušnje glede posvetovalnic in delavnic s področja medsebojnih odnosov. Prosim zaupajte nam to izkušnjo, da se bomo lahko glede nje jasneje opredelili.

Redko kdaj so partnerska svetovanja samo prijetna. Pogosto tudi so, včasih pa vse prej kot to. Najpogosteje se ljudje namreč ne želijo pogledati v ogledalo in najlažje je s prstom pokazati najprej na partnerja potem pa še na terapevta. Seveda pa ni vsaka stvar za vsakega.

Ljudje smo precej ležerna bitja. Priznajmo si to. Želimo si, da bi se vse okrog nas spremenilo, da se nam ne bi bilo treba. In iz istega razloga smo pogosto pripravljeni uničiti tudi odnose.

Z leti treninga in prakse se naučiš zelo hitro prepoznavati igro za maskami, ki jih nosijo ljudje (moški, ženske in otroci). In upam si trditi, da so pari, ki obvladajo veščine partnerstva v manjšini. Pa tudi tem se tu in tam zatakne. Tudi sam tukaj zagotovo nisem izjema.

Nihče ni imel idealnih staršev, zato tudi sami ne moremo biti idealni. Učenje skozi partnersko zvezo in odnose z otroci je neprecenljivo. Včasih skupna pot res ni več mogoča in je potrebna ločitev, toda najpogosteje so rešitve mogoče.