dvom v partnersko razmerje
Primož,
stara sem 24 let, končujem univerzitetni študij in od svojega 20 leta živim z v izvenzakonskem stanu. S partnerjem sva se spoznala konec 3.letnika gimnazije. Pobudnik je bil izključno on. Vanj nisem bila “zaljubljena”, a sem v zvezo z njim, vseeno stopila. Iz prepričanja, da se se ljubezen ne razvije iz bioloških nagnjen, ampak iz družboslovnih. Torej, njegov karakter, njegova ljubezen do mene, njegove vrednote in prepričanja so bila tista, s katerimi me je osvojil. Od takrat sva “non stop” skupaj. Ne morem reči, da sva ne-družabna. Sva dokaj komunikativna in okolica naju relativno hitro vzljubi. Vendar, se v družabno življenje (sklešanje prijateljstev, diskoteke, kavice, …) do sedaj nisva vključevala. Bila sva sama sebi dovolj. Problem se je začel pred vsaj dvema letoma. Spolnemu življenju sem se začela izogibati. Sprva po malem in mislim, da nezavedno. Lahko rečem, da je bilo najino partnerstvo dokaj kritično. Veliko sva se prepirala. Potem, sva kmalu doživela hudo prometno nesrečo. Hudo poškodovna sem bila samo jaz in partner se je zelo izkazal. Vendar sem se, kjub temu, da sem skoraj izgubila življenje in mi je partner v težkih trenutkih stal ob strani, še vedno izogibala spolnemu življenju. Sedaj sem se resno začela posvečati temu problemu. Svojo prihodnost, svoje nadalnje življenje, družino, svojo starost, vidim z njim. Moje življenje želim preživeti z njim. Ljubim ga, ampak spolnega življenja ne morem imeti. Ne morem se vzburiti. Že dve leti. Niti z njim, niti kako drugače. Kakorkoli, opazila sem spremembo. Zadnje leto se je partner začel intenzivneje udeleževati t.i. družabnega življenja. Spoznal je svoje šudentske kolege, s katerimi se do sedaj (ker je bil z menoj) ni imel interes ukvarjati. Med njimi je več kolegic kot kolegov. Seveda so iz tega logično sledila telefonska oveščanja in dogovarjanja, imenjave zapiskov iz predavanj itd. Z njim sem začela preživljati manj časa. Spolnega življenja še vedno ni. Partner je pred kratkim s svojmi študentskimi kolegi odšel na več dnevni izlet. IN prišlo je do tega, česar sem se bala. Zaupal mi je, da mu je študentska kolegica izpovedala “ljubezen”, da se z njim ukvarja že več kot pol leta. Ne vem, vedno sem prisegala na metodo “povej vse svojemu partnerju kar te teži”. Ne morem, ker bi mu morla zaupati. To je vendar moja vrednota. Zaupati ljudem, še posebej partnerju. Bojim se, da se bo začel spraševati, ali ga jaz sploh ljubim? Ali je z menoj sploh vredno živeti? Ali ni morda ta študentska kolegica tista prava partnerica? Saj mu je izpovedala ljubezen na zelo prepričljiv način. Sklepam, ker mi je partner zaupal, da ga je spominjala na njega, ko je on osvajal mene. Absurdno, ampak mislim, da res. Ne morem objektivno razmišljati. Ne upam se ga uprašati ali je morda tudi ona njemu všeč. Zagotovil mi je, da on ni vedel o njeni ljubezni do njega. Ampak, ali ni morda iskal ljubezen in dajal znake, da si želi ljubezni? In, je ona to začutila? Ne vem … ali izgleda konec najinega partnerstva? Kaj naj storim?
Najlepša hvala za ukvarjanje z mojim, zame velikim, problemom. Vsakršna ideja, prepričanje bo pripomogel k mojmu soočenju z problemom. Hvala, Nina.
ustavil se bom kar na začetku tovjega pisma z vprašanjem: Pa si sedaj že zaljubljena vanj ali še vedno čakaš, da boš? Kajti v nasprotnem primeru se sprašujem, kako to, da ga tako težko vpraša, ali je tudi on zaljubljen v kolegico ali ne.
v partnerskem zakonu je vse zelo enostavno, karkoli te muči, karkoli razmišljaš in imaš vprašanje, je najlažje, da pristopiš k partneju in ga vprašaš, tako vedno sproti rešuješ vse svoje pomisleke in dvome. In prav z lahkoto ze da živeti naprej, ker nobeno tegobo, noben dvom ne puščaš za sabo. V primeru, da pa se ne moremo zaupati partnerju, ali pa da nekatera vprašanje ne mroemo rešiti z njim, bo prej ali slej prišlo do tega, da bomo za ta vprašanja in probleme našli nekoga drugega. Drugi so pa prav tako ranljivi in se jim ta poteza, da jim nekdo zaupa, zdi zelo lepa in ne zgodi se malogdaj, da si druga dva zaupnika ne postaneta všeč in navsezadnje tudi pristaneta skupaj. Žal jih je skupaj pritegnila ravna ta lastnost, ki jo pri sedanjem partnerju ni bilo, zaupanje. za pravo razmerje je potrebnih še veliko razlogov, vendar o tem kdaj drugič.
Ja na tak, način se razvijajo razmerja in varanja. Vedno je tako, da sta za zaljubljenost potrebna dva, malo kdaj se zgodi, da nekdo očitno kaže znake, da ne bo nič, pa se nekdo vendarle zaljubi na noro. Če ne drugega, je moral tvoj fant, vračati ali zavestno ali nezavestno.
Ampak v celotnem pismu mislim, da ni problem on in njegova dejanja temveč ti. Ma kaj sem pa povedal, saj vedno govorim, da edini ki smo pomembni, smo mi sami. Mislil sem v drugem smislu, glede na prvo postavljeno vprašanje. Pa ga ti ljubiš, si predsatvljaš z njim celo življenje, ga želiš vsako jutro in večer videti ob sebi, si ga predstavljaš kot očeta svojih otrok…….??????
In sedaj k spolnosti, o tem sem danes že 3 x pisal, saj vedno o tem pišemo, če ne tako pa drugače. Zakaj si ne želiš, je pri tebi povezano najverjetneje z preteklostjo, saj drugače ne more biti. No ampak marsičesa ne vemo, prav tako pa to razmerje ni temeljilo na strasti in ljubezni, kot smo ugotovili. Seveda me zanima ali si si ga sploh kdaj res želela, si uživala, si imela brezpogojno spolnost, nobenih ovir, sta vse preiskusila, nikoli nobene tabu teme in položaja’??’ ogromno vprašanj, tukaj pa je tudi tvoja nesreča, če je bilo res tako hudo kot praviš, potem je tudi tukaj mogoče razlog zakaj imaš tako pozitiven odnos do fanta, pa čeprav ničesar ne čutiš. Dolžnost po vračilu, ker ti je stal ob strani, ko ti je bilo najhuje. Ampak najhuje vama bo, če bosta zaradi enkaterih človeški norm ostajala skupaj in živela kot v kletki, privezana drug na drugega, ker mislita, da sta si to dolžna. Najbolj bosta naredila drug drugemu, če si bosta izpovedala vse kar si imata in poskušala najti razloge, za to monotonost ter se skupaj odločila kako naprej, pa čeprav nič več skupaj. Škoda samo zato ostati skupaj, ker sta se navadila in navezala na takšno življenje. Ugotovila bosta, kako nista nič živela.
Prepričan sem, da vsak pogovor rešuje vse težave. Seveda moramo biti vstrajni in si za ta pogovor vzeti čas, biti drug do drugega iskreni in si povedati vse kar nam leži na duši. Ko premeljemo res vse situacije in probleme ter rešitve, bomo videli kaj nam je ostalo in to potem izpolnjujmo. Nikar pa se bati rezultata, ker ne bomo nikoli prišli do zaključka.
Nikar pa iz tega pisma razbrati, da morata narazen, še zdaleč ne, samo potruditi e morata in drug v drugeu najti tisto lastnost zaradi katere mislita, da sta ustvarjena drug za drugega in ta naj bo vajina zelo pomembna lastnost v življenju. potrudi se zanj in rešuj svojo težavo spolnosti z njim. Mogoče je tudi to razlog, njegove oddtujitve. Vendar ne moreš vedeti, če ga ne vprašaš. Tako ne boš puščala nobenega dvoma za samo.
Nikar pa se ne boj življenja, še toliko ga imaš pred seboj in toliko čudovitih stvari lahko narediš. Si se morda kdaj vprašala, kaj je tvoja usoda, tvoje poslanstvo. No sedaj je čas, da se vprašaš, kajti nekaj mi pravi, da je tvoj cilj in poslanstvo veliko večje, kot si upaš priznati.
primož
Partnerstva si se lotila kot nekega eksperimenta, ki si ga hotela zaključiti s potrditvijo teze, da se ljubezen razvije zaradi družboslovnih in ne bioloških nagnjenj. Vendar ti je eksperiment “ušel” iz nadzorovanega okolja, se mi zdi. Oz. tvoja hipoteza, da bi morala nekaj “začutit” zgolj zaradi družboslovnih nagnjenj, se ni potrdila kot veljavna. Ne vem, zakaj se čudiš. To ni noben znanstveni pristop. In zakaj te je strah rezultata. Saj nisi nič vložila, da bi bila lahko zgrožena. Šalo na stran….
Praviš:”Bojim se, da se bo začel spraševati, ali ga jaz sploh ljubim? Ali je z menoj sploh vredno živeti? Ali ni morda ta študentska kolegica tista prava partnerica?”
Torej si začela cvikat, da je spregledal tvoje sleparstvo, kajne? Kajti težko boš še enkrat dobila toliko za nič.
Jaz navijam za “tvojega” cimra. Upam, da te bo le spregledal in ti zbežal iz laboratorija. Upam, da bo sledil svojim biološkim nagnjenjem. Tebi pa želim veliko uspeha pri izpopolnjevanju metodologije za nadaljnja družboslovna raziskovanja.
NINA!
Naj ti povem iz svojih izkušenj, realno pa vendar malo bolj mehko kot Kunigunda!
Po vsem kar si napisala, ti očitno ni vseeno za dolgoletnega prijatelja, še več boli te spoznanje, da ga morda izgubljaš!
Želim te opozoriti, da čimprej kristaliziraš svoje želje, hotenja okrog vaju, in če odkrito pristaneš na istem mnenju kot ga opisuješ, rešuj, bori se, dokaži, morda še ni prepozno, morda je še vedno tvoj………………………iz mojih popolnoma nasprotnih izkušenj ti povem, da je vreden veliko, očitno je iskren in ti zaupa in to je vse, kar potrebuješ pri moškem!!
Jaz pa ti rečem: če ne čutiš, da je pravi – ni. Samo to. Vedno s srcem – je že Mali princ rekel in drži se tega! Don’t go for second best! Res je, da je krasen, fejst, fajn – problem je v tebi, ker ga ne dojemaš kot moškega. Vem, ker sem bila na istem in za odločitev, ki sem jo sicer s težka sprejela, mi nikoli ni bilo žal. Bodi iskrena, odprta – takšna, kakršna si!
Ne futraj svojega ega!
Ali pa ga sprejmi, ljubi in bodi srečna in osreči njega!
Srečno!
Nina
Primož, zelo, zelo si mi pomagal. Tako zelo, da sva skupaj s partnerjem odkrila ključni problem.
Tudi sama sem prepričana, da je najbolje vse težave in dvome tako v partnerski zvezi kot na sploh reševati sproti. Pa vendar, tega nisem počela. Zakj ne, še sedaj zares ne vem. Zelo težko se zberem in zelo težko odkrivam svoje večje probleme. Mislim, da pred svojimi problemi bežim in upam, da se bodo rešili sami od sebe ali, da jih bo rešil kdo drug namesto mene. Naredila sem si obupen položaj. Najbrž ne samo v partnerski zvezi, ampak v svojem življenju na sploh. Kadar me kaj muči, to tako težko povem, da največkrat sploh ne povem. Še več, dopovem si, da me sploh nič ne muči in življenje gre dalje, kot da je vse v redu. In sedaj sem prišla v situacijo, za katero se nočem in ne morem več delati, da je vse v redu. Bom prešla k bistvu. Partner me ljubi, daje mi vse kar je potrebujem: strastno ljubezen, varnost, prijateljstvo, nežnost, dom. Pomirja me. Tolaži me. Z njim imam edinstvene pogovore, diskusije, veselje, radost. Ko ga ni doma, komaj čakam, da pride domov in samo to razmišljam kje je, kaj počne, kako se ima. Brez njega si svojega življenja ne predstavljam. Tako, kot si me vprašal. Da, želim si imeti z njim družino in otroke. Želim se z njim postarati. O tem sva se tudi pogovarjala. Ustvarjala sva si skupno prihodnost. O tem ne dvomim. Problem, ki me muči, je bistven za najino zvezo. Namreč. V njega sem bila zaljubljena. Z njim sem imela strastno ljubezen. Vzburjal me je njegov dotik, pogled nanj. Sedaj, danes, in tako rekoč, že lep čas (nekje tri leta), mu strastne ljubezni ne morem več vračati. Ob njegovem dotiku ne čutim več strasti, se ne vzburim. Ugotovila sem, da me vzburjajo drugi moški. Zaljubila, če temu lahko tako rečem, sem se v drugega. V tem smislu, da sem ob pogledu, misli nanj zadrhtela. Da sem si z njim zaželea strastne ljubezni. Ne seksa. Ljubljenja, ko ti vsak dotik, pogled, dih (in nevem kaj še vse) daje posebne občutke. Strast. Ko sem prvič to začutila, sem si rekla, da to ni res. Bila sem vznemirjena, ampak tega nisem hotela. Želela sem si, da bi se tako vzburila ob svojem partnerju. Prepričala sem se, da to ni res. Zdržala sem nekaj časa, ampak potem sem se spet in spet ,tako rečeno, zaljubljala v drugega. In tega nisem hotela. In še sedaj nočem. Želim si, da bi to čutila do svojega partnerja. Kar sem ti razkrila, sem razkrila tudi svojemu partenrju. Pogovarjala sva se. On je to čutil. Pravzaprav je vedel. Z moje strani ni dobival strasti. Zato me je vstrajno spraševal, ali ga ljubim? Vztrajno. In jaz sem mu vztrajno govorila, da ga ljubim. In to je moj problem. Ali ga ljubim? Ali bom lahko do njega spet kdaj čutila strast? Jasno, povedal mi je, da partnerske zveze ne vidi brez strasti. Brez strastnega ljubljena. Seveda, povedal mi je, da prihaja v partnerski zvezi tudi do takšnih kriz, da ne moreš kdaj pa kdaj imeti spolnih odnosov, amapk vendarle, brez tega ne gre. Jasno. Tudi sama mislim tako. Tudi jaz si ne predstavljam partnerske zveze zgolj neke ekonomske skupnosti ali kaj podobnega. Skratka, partnerske zveze brez strasti do partnerja. Dal mi je vedeti, da bom v partnerski zvezi z njim dobila toliko kolikor bom dala. In, da se bo, če ne bo dobil strasti iz moje strani, njegov odnos do mene spremenil. Pravzaprav se je že začel spreminjati. Jasno. Logično. Vse je odvisno od mene. To mi je povedal in to vem tudi sama. Pomagal, zelo mi je pomagal, da sem to, kar me me muči dala iz sebe, da sem mu povedala. Zelo je razumen. Še vedno je pripravljen biti z menoj. Ampak jasno je, da odnos kakršnega sva imela ne bo več tak. Jasno je, da če mu ne bom vračala strasti, je tudi on meni ne bo več. Ne vem, kako naprej? Še vedno si z njim predstavljam starost. Ko bova dedek in babica. Skupaj. Sprašuje me in jaz se sprašujem, zakaj me ne vzburja? Zakaj, kam je šla moja strast do njega? Ne poznam odgovora, ne poznam vzroka. Pozno sem se začela to spraševati. Vse sem zajebala. Ko, sem ti prejšnič pisala, sem bila prestrašena, šokirana, kot, da je to nekaj novega. Kot, da nič ne vem, kot, da je vse v redu. Še vedno, na trenutke tako mislim. Želim se skupaj z njim postarati, a do njega ne čutim strasti. Ali jo bom kdaj čutila? Ali bi lahko? Hočem, želim, si do njega čutiti strast. Želim z njim prav z njim imeti strastno ljubezen. Kaj ne štima? Zakaj? Ali je možno, ali imam kakšne šanse, da bi do njega čutila strast?
Prosim, odpiši mi. Tvoj prvi odgovor mi je zelo pomagal. Spregovorila sem. In prav je bilo tako. Zelo mi je bilo težko. Še vedno mi je.
Vprašal si me, ali sem se že vprašala kakšno je moje poslanstvo. Ne, nisem se. To odločitev sem prepuščala in še vedno prepuščam ne vem komu. Vedela sem, da moram opraviti najprej gimnazijo, nato faks, magisterij. Redno. Da ne semem izgubljati časa. Spomnim se, da že od majhnega, ko te sprašujejo, kaj boš ko boš velik, nisem nikoli imela odgovora. Ali pa sem odgovorila, kar tako, samo, da sem nekaj odgovorila.
Nina,
malokdo ve, kaj je naše poslanstvo, naprimer moja spremljajoča misel , ki jo je izrekel Jezus je:
NE SKRBITE VNAPREJ , KAJ BOSTE REKLI, TEMVEČ GOVORITE TO, KAR VAM BO DANO TISTO URO.
Zakaj mi je ta misel tako blizu ne vem, vem pa da stvari počnem ravno po tem stavku. Napišem, kar mi je položeno v misli in prste ko tipkam in ne glede na količino odgovorov nikoli ne vem, kaj bom napisal, napisem preprosto tiso kar čutim. In tako ti lahko povem, da malokdo ve kaj je naše poslanstvo, pravzaprav ne vemo do konca življenja, dokler ne naredimo bilance življenja, bilanco pa lahko naredimo samo za nazaj in ugotovimo ali je bila pozitivna ali negativna.
Vem nekaj osnovnih reči in teh se skušam držati. Partnerji se morajo med seboj pogovarjati in si med seboj zaupati. Zavedati pa se moramo, da živimo svoje življenje in ne življenje drugega. In vedno je tao, daj in dobila boš. NIč ni samo od sebe.
Kar se pa tiče strasti, ti bom pa takole povedal:
NA začetku so strasti drugačne kot kasneje, metuljčki po trebuhu, kocine po konci, razmišlkjanje o njegovem telesu, sanjarjenje in sanje o njemu, zamišljanje o vseh mogočih situacijah, želja po dotiku, po klicu, po pozornosti, po srečanju z njim in še vse ostalo. Predvsem si vedno strast predsatvljamo v obliki ljubezni ali bolje ljubljenja. Ko je ljubljenje idealno in vemo ali bolje čutimo, da je partner užival, bil skoraj izven svojega telesa, potem vemo, da je bila strast ogromna in je on prav tako užival kot mi. Ampak večina uživa ravno takrat in takrat najbolj ko vidi kako je zadovoljil-a svojega partnerja.
In skorajda ni človeka, kateremu ne bi ta strast upadla.
Strast nikoli ne upade, samo pojavi se v drugačni obliki. Strast kmalu preide v drugačno ljubezen, v ljubezen druženja, v ljubezen spoštovanja, v ljubezen skupnega življenja. Vendar poznamo pa samo tisto kar je bilo, ja jasno, lče kako naj poznamo tisto kar šele bo. Ne moremo, in ravno to je tisto kar nas nonstop vrača k začetku. Mislimo in se bojimo, da tega ne bo nikdar več in prepričani smo, da je bilo tisto pravo. JA seveda, če pa ne vemo kaj nas vse še čaka. NO to ti lahko pa povedo samo tisti, ki so šli skozi in na naslednjo stopnjo.
To je ravno tako kot bi igrala igrico, v vsaki stopni spoznaš nov ukaz in dobiš novo orožje, ki ga moraš spoznati. V naslednji stopnji ti je njegova uporaba samoumevna.
In ti si že v naslednji stopnji, samo od tebe pa je odvisno, ali boš igrala naprej, se pravi naslednjo stopnjo, ali pa boš začela novo igro od začetka. Če se odločiš za drugo varianto, bo vedno zanimivo in novo, vendar nikoli ne boš prišla naprej od tistih prvih nekaj stopenj.
Zapomni pa si, največji užitek je pa ravno takrat, ko lahko nekaj resnično končaš in življenje v dvoje in skupnost v dvoje se konča samo enkrat in ko takrat narediš blanco za nazaj, si rečeš samo eno. Nikoli ne bi več spreminjal te igre, takšna kot je bila je bila najbolj prava.
Strast se spremeni, verjemi, postane nekaj drugega, venndar nikar se ne zatekaj k tistemu kar poznaš in si en želi tistega kar je bilo, želi si tisto kar šele pride in tisto sprejmi z odprtimi rokami. Pa naj bo kakrkoli že je.
LAhko ti samo to povem, ko prideš čez tisto oviro, za katero misliš, da je neobhodna, šele ugotoviš kaj pridobiš s tem ko si garala.
Dobiš nove stvari, ki so drugačne, rpav tako je strast, vendar v drugačni obliki, namesto tiste začetniške norosti, si sedaj bolj zrel, bolj izkušenje in se drugače potrudiš, da presenetiš partnerja.
Problem je strah, da ne bo v redu. To je odveč, vse kar naredimo iz ljubezeni je v redu. In nikar ne razmišljaj preveč kaj mu narediti, če je iz ljubezni, ti bo tisto pravo dano ravno tisto uro, tisti trenutek.
Strast mine v takšni obliki kot jo poznamo, edino kar ostane je ljubezen. IN ljubezen je večna.
Če ti je to cilj, potem ne boš zgrešila.
Primož
Pozdravljeni!
Stara sem 33let in sem s partnerjem skupaj 14 let, skupaj živiva približno 4 leta.
Sedaj pa imava eno veliko krizo in sva se zelo odtujila. Jaz ga imam še vedno rada in on prav tako mene. Partener me je prevaral in to sem vse skupaj odkrila in mu dala še eno možnost, od takrat je bil še bolj pozoren in ljubeč do mene, mi nudil in se trudil, da bi nama uspelo. Vendar se jaz nisem počutila dobro vse skupaj me je dušilo in sem bila zelo depresivna, jokava, sumničeva,…
Sedaj sem se odločila, da to vezo prekinem tako, da se fizično raziideva, da ne živiva več skupaj.
Moram pa priznati da mi srce še vedno joka za njim, razum pa mi pravi da se sedaj ta trenutek morava raziti živeti ločeno. Želim pa si še vedno ohraniti stike z njim vsaj na prijateljskem nivoju.
Sedaj pa mi je še priznal, da je odvisen od klicanja na komercialne linije.
Želi, da mu pomagam kako se odvaditi od te odvisnosti, da bi kam hodil na terapijo, vendar želi da bi hodila jaz tudi z njim. Sem pripravljena narediti tudi to ampak sem postavlja pogoje da pač ne živiva skupaj in hodiva na terapijo.
Prosim če mi lahko svetujete kam se lahko obrnem in če mi svetujete tudi vi.
Lep pozdrav in najlepša hvala
Polona
Ne verjami mu, kdor te je varal, ti lagal, ti blefiral – mu je bilo VSEENO zate v tistem momentu, vse drugo je bilo pomembnejse od tebe – najbolj pa je poskrbel za svojo rit. Bi ti lahko nekomu ki ga resnicno ljubis, lagala v obraz zaradi drugih oseb, bila rajsi z drugimi osebami kot z njim in pocela stvari za katere ves da te lahko stanejo tistega ki ga imas rada? Ne. Nihce tega ne bi naredil !
Zdaj joce ker si mu spodnesla stol pod ritjo in ne verjami da mu je zal zate, zal mu je za njegovim finim zivljenjem, joce zase, za svoje udobje.
Moje mnenje je, kdor te je enkrat varal, te ne spostuje in te nikoli vec ne bo spostoval, sicer se bo boril da bi te pridobil nazaj, reda radi in da si dokaze da to varanje pac ni nobena katastrofa in ima moc nad teboj, ampak vedno znova bo poskusal, nikoli vec ne bos mirna in varna, prej kot slej se ti bo zmesalo ali pa bos otopela in si dopovedovala da te pa zares ljubi. Ah ja, larifari, ljubi taksen clovek le samega sebe!!! Ko bi ti sebe pol toliko ljubila kot se on ljubi, bi koncala in zaprla vsa vrata za njim.
Cec pravi in se z njim strinjam, da nobena zlomljena in zalepljena vasa ni vec kot nova.. Sicer se zna zgodit da se kje in kdaj zalepi vaza v skoraj prvotno stanje, ampak original pa ne bo nikoli vec. Ne splaca se. Razen ce se odlocita za odprto vezo, pa se to je nefer, ker on je ze varal in ti lagal – ti pa mu smes sedaj le sledit. Ja packi so nekateri ljudje, kaj ces…
No, to je pa bosa.
On si želi, da greš ti z njim na terapijo zaradi njegove odvisnosti. Če bi se on resno odločil, da se odvisnosti reši, bi že zdavnaj bil na terapiji. Sam. Ne pa da išče “podporo” pri tebi. Sami prazni izgovori. Če ti ne boš za, potem pa pač ne bo šel na terapijo.
Občutek imam, da vidva rabita terapijo, ampak vsak svojo in vsak sam. Da se morata naučiti predvsem živeti sama, samostojno življenje, vsak zase. Možnosti za terapijo so na družinskih inštitutih, ki so v vseh večjih mestih po Slo. Poglej na forum Partnerska in družinska posvetovalnica.
Stiki med vama ne bodo prinesli nič dobrega, partnerja nista več, prijatelj pa je z bivšim zelo težko biti, posebej če gre za dve precej odvisni in čustveno labilni osebi kot sta vidva. Toliko laži, izdajstva, prevar si doživela v tem odnosu, da je čas, da greš odločno in resno stran. Da prekineš stike popolnoma.
