Dvom v knjigo “Z otrokom lahko sodelujete”
Ker sem slišala veliko pohvalnih besed, sem jo tudi jaz kupila. Vendar se mi zdi, da je pri teh Američanih malo pretiravanja. Sem jo razočarana odložila, ko sem prebrala zgodbico, ko je njen 2 letni sine baje izjavil” Potrebujem plašč in škornje”. V našem vrtcu otroci, ki so dopolnili dve leti (kot piše avtorica) še ne delajo tako lepih stavkov. A tile v knjigi majčkeno pretiravajo ali pa so naši otroci bolj zadaj. Saj vem, da je bistvo pomen zgodbe in nauk, ampak vseeno mi je malo padla verodostojnost v te zgodbice.
Mene je malo pogrel uvod, tisti test. Sploh 4. vprašanje. Vaš otrok mečka, pozabi na čas in zamudi šolski avtobus. Kaj naredite? Odgovor C: Kaj takega se ne bi moglo zgoditi. Halo?! Čemu potem vprašanje?
Sicer pa nekatere stvari kar držijo. Sploh tisto o avtokratski vzgoji na primer. Lepo je opisala vzgojo mojega očeta. Zdržala je točno do pubertete, potem sem se uprla. In imela sem se maaaarsičemu upirati.
Na knjige, sploh o vzgoji, prehrani ipd., ki so polne nasvetov, gledam takole: vzemi, kar ti ustreza, ostalo “spreglej”. Ima kar nekaj dobrih nasvetov, že zdaj vidim nekatere svoje napake.
LP!
Matilda
No ja … zaradi tega dvomiti v knjigo …
Naša pikica je pri 2 letih tudi že tvorila cele stavke, pa ni kakšen nadpovprečen otrok, ampak ima očitno dar govora po mami (hehe).
Za primer naj povem, da je šla ravno z dvemi leti v vrtec in takrat so jo hodile gledat vzgojiteljice iz drugih skupin, ker menda pri njih niso 3-4 letniki govorili tako lepo in razločno.
Ker sem si sproti zapisovala njene stavke, ti lahko povem, da je pri 2 letih (prepisujem za mesec september, mesec v katerem je dopolnila 2 leti) rekla: “Greva domov” … “Mami pojdi ti k atiju” … “Ati pusti Nevo” (op. Neva ji je ime) … “Ti si nor” (hehe, tega ji res takrat še ne bi bilo treba znati) … “Vstani mami, ati prišel je domov” … (eno jutro me je tako klicala s postelje) …
Tale je bil pa najboljši (hehe), ki ga je povedala enkrat možu, ki si je pivo prinesel v dnevno: “Ati, pojdi ti pivo pit v kuhinjo.”
…pa lep dan …
Jaz vse knjige “z recepti” berem z distanco… Sprejmem tisto, kar se ujema z mojim prepricanjem in izkusnjami… kaj vzamem v premislek… Nikoli pa ne verjemem stoprocentno v napisane besede… Vsak otrok je nekaj posebnega, vsaka druzina drugacna…in ni ga univerzalnega recepta… In seveda se “nasa” miselnost in kultura razlikuje od npr ameriske… Zato mi njihova pateticnost in superiornost vcasih ne potegne…:)))
Bekica, ce ti ne pase…pac ne beri… Vzemi kaj drugega v roke…:))) Lp! S.
… zakričiš na otroka SAMO še dvakrat do trikrat na teden….????!!!! Se ti zdi to malo? Kaj pa je bilo, preden si brala knjigo?
Jaz knjige nisem brala, pa vseeno ne zakričim na otroka niti dvakrat na mesec. Saj ne rečem, da me ne spravi ob živce, ampak raje se vsedem, mu povem, da me je razjezil in da se moram pomiriti, preden se bom spet lahko pogovarjala z njim. Kričim pa res ne, ker je potem samo še slabše.