Vem,da ste tukaj punce,ki ste posvojile otročke iz drugih držav,zato upam na vaše odgovore.
Za nama je že kar nekaj IVF postopkov,rezultati vedno negativni. Počasi začenjava razmišljati o posvojitvi (predvsem Rusija),ker očitno drugače ne bo šlo.user posted image
Predvsem me zanima,če vas kdaj “skrbi” kako bo,ko bodo otroci večji,ko ga bo zanimalo kdo je njihova biološka mama,kdo so in takšne stvari.
Vas je strah kako boste doživljali takšno stvar?
Vas je mogoče strah,da bo kdaj na vrata potrkala biološka mama? Se to lahko zgodi? Kako zaupni so dokumenti?

Jaz sem posvojila iz Rusije.
V začetku samo to, da ko se odločiš za posvojitev, ne smeš več dvomiti, ali je prav ali ne. Posvojitev je dokončna. Vmesne poti ni.

Verjetno se bo moja hči čez leta spraševala, kakšna je bila njena mama, kdo je bil njen oče … Starši so jo zapustili kot dojenčico, njihovi podatki niso znani, ni niti najmanjše možnosti, da jih kdaj najde ali celo, da bi jo našli oni. V Rusiji je tako, da dajo v posvojitev otroke, ki jih v času, ko je otrok živel v domu, ni nihče obiskal, jih ni nihče obiskal … Če bi se zgodilo, da bi kdaj srečala njeno mamo (nikoli ne reci nikoli), bi se ji zahvalila, ker jo je rodila … Ker sicer jaz ne bi imela hčerkice.

Če bo moja hči, kdaj želela obiskati svojo prvo domovino, jo bomo pač obiskali. To bo takrat, ko bo toliko stara, da bo razumela, da bo lahko sprejela dejstvo, da ji lahko v Moskvi pokaževa samo dom, kjer je živela do svojega 20. meseca.

Vem tudi, da bo kdaj jezna na naju in nama bo očitala, da nisva njena prava starša. OK, ne bo lahko, a bomo preboleli, ker se že zdaj pogovarjava o tem, kako ji bova odgovorila.
Ko posvojiš, veš, da lahko pride do težkih trenutkov, vendar to sprejmeš v zakup. Ker je to tvoj otrok in tvoja dolžnost je, da živi v srečnem, zdravem in ljubečem okolju. Sicer pa, moja petletnica ve, da je posvojena, ve, da jo je rodila druga mamica, da ji je verjetno podobna … To sprejema povsem normalno.