Dvom
No me veseli, da ne bom še jaz kak razlog za ločitev zaradi najinih pisarij…. 😛
Zakaj avtorica ne more prebrat tistega kar si on dopisuje? Zakaj ji on ne želi pokazat?
Kako prit do tega, da partnerju brez strahu lahko daš prebrat kar si dopisuješ z nekom?
Mogoče ima tip slabe izkušnje, ko je ona popolnoma napačno interpretirala kako besedo/stavek in ji sedaj raje kaj prikrije kot, da bi njej razlagal in jo je odpravil z besedami, da naj ne dreza vanj.
Torej zahtevat, da se on spremeni, naj si ne pisari z nikomer, je ravno tako agresija, če ne že kar posesivnost, zato jaz ne bi njega čisto okrivil ali ga označil za agresivca.
Kar lahko ona stori je, da spremeni svoj odnos do njega in posledično lahko pričakuje spremembe.
Ampak to je najtežje še sploh, če ni interesa.
Ti se s partnerjem pogovarjaš o svojih pisarijah, poudarek na pogovarjaš, vajina komunikacija ni obtožujoča, ker če bi bila mu svojega pisanja ne bi kazala… torej zadeva ni črnobela.
Dvomim, da lahko naše pisanje komurkoli odpre oči, lahko je samo snov za razmišljanje, če obstajajo kapacitete za tovrstno početje. 😛
[/quote]
Ne gre za to, da avtorica zahteva, da se on spremeni tako, da si več z nikomer, ki je ž.spola ne dopisuje. Takšna zahteva bi bila itak nerealna.
Njegov odziv na njena vprašanja o tem dopisovanju je negativen.
In če partnerju ne znaš ali pa nočeš odgovorit, zakaj nekaj počneš, ne moreš ravno dajat občutka iskrenosti in poštenosti.
Ja, drži, če nekoga obsojaš, zavračaš, v nekaterih njegovih dejanjih, bo ta začel ta dejanja izvajat sam, ali pa naskrivaj.
Ampak za moje pojme je to začetek konca enega odnosa.
Kje se to začne in pri kom, je precej zakomplicirano. Pomoje že v malenkostih v začetku veze. Očitanja, obsojanja, zavračanja, neinteres v malih stvareh že na začetku.
Skratka gre za odnos kjer je nadzor in omejevanje drug drugega bolj pomemben kot skupna svoboda in sodelovanje.
No me veseli, da ne bom še jaz kak razlog za ločitev zaradi najinih pisarij…. 😛
Zakaj avtorica ne more prebrat tistega kar si on dopisuje? Zakaj ji on ne želi pokazat?
Kako prit do tega, da partnerju brez strahu lahko daš prebrat kar si dopisuješ z nekom?
Mogoče ima tip slabe izkušnje, ko je ona popolnoma napačno interpretirala kako besedo/stavek in ji sedaj raje kaj prikrije kot, da bi njej razlagal in jo je odpravil z besedami, da naj ne dreza vanj.
Torej zahtevat, da se on spremeni, naj si ne pisari z nikomer, je ravno tako agresija, če ne že kar posesivnost, zato jaz ne bi njega čisto okrivil ali ga označil za agresivca.
Kar lahko ona stori je, da spremeni svoj odnos do njega in posledično lahko pričakuje spremembe.
Ampak to je najtežje še sploh, če ni interesa.
Ti se s partnerjem pogovarjaš o svojih pisarijah, poudarek na pogovarjaš, vajina komunikacija ni obtožujoča, ker če bi bila mu svojega pisanja ne bi kazala… torej zadeva ni črnobela.
Dvomim, da lahko naše pisanje komurkoli odpre oči, lahko je samo snov za razmišljanje, če obstajajo kapacitete za tovrstno početje. 😛
[/quote]
Joj, kakšno sprenevedanje. Očitno si iste baže kot tale Gabrijelin gospod. Je dopisovanje in je dopisovanje. Tole tukaj gor ni dopisovanje ena na ena in pri Lei tudi ne opazim nekih elementov prilizovanja, sladkanja in izzivanja, da bi zbudila pozornost pri moških in bi ji nato zafilali poštni predal.
Ključen je njegov odziv: po njegovem je tako, če ona ne bi praskala, ne bi nikogar srbelo. On torej ne vidi problema v sebi, temveč izključno v njej. (Če odštejemo prikriti agresivni ton v taki izjavi, ker mene precej spominja na tisto, če bi skuhala dobro kosilo, jih ne bi fasala.)
Mogoče je avtorica dejansko preveč posesivna, ampak tega iz njenega pisanja jaz osebno ne razberem.
Joj, kakšno sprenevedanje. Očitno si iste baže kot tale Gabrijelin gospod. Je dopisovanje in je dopisovanje. Tole tukaj gor ni dopisovanje ena na ena in pri Lei tudi ne opazim nekih elementov prilizovanja, sladkanja in izzivanja, da bi zbudila pozornost pri moških in bi ji nato zafilali poštni predal.
Ključen je njegov odziv: po njegovem je tako, če ona ne bi praskala, ne bi nikogar srbelo. On torej ne vidi problema v sebi, temveč izključno v njej. (Če odštejemo prikriti agresivni ton v taki izjavi, ker mene precej spominja na tisto, če bi skuhala dobro kosilo, jih ne bi fasala.)
Mogoče je avtorica dejansko preveč posesivna, ampak tega iz njenega pisanja jaz osebno ne razberem.
[/quote]
Kako si pa ti brihtno….
Seveda sem isti, vsi deci so isti, to ni sprenevedanje to je tvoja resnica in čez njo nima kdo karkoli da pisne, je tako?
Avtorica je postavila neko trditev od katere ne poznamo nobenih drugih okoliščin, kaj je pisal, komu, zakaj, kako….niti tega ne vemo kako je potekal pogovor med njima in v kakšnih okoliščinah je bila podana izjava, ki je tako sporna in potem gre večina odgovorov v smeri, da se tega pisca pribije na križ, ker ne obupen.
Skratka podpihuje se prepir, ne išče se razumevanja, rešitve s katero bi se pomirilo strasti.
Žal se nekateri nismo že rodili pametni vseznalci in se moramo še marsičesa naučit. Vprašanje je na kak način in od koga.
Kako si pa ti brihtno….
Seveda sem isti, vsi deci so isti, to ni sprenevedanje to je tvoja resnica in čez njo nima kdo karkoli da pisne, je tako?
Avtorica je postavila neko trditev od katere ne poznamo nobenih drugih okoliščin, kaj je pisal, komu, zakaj, kako….niti tega ne vemo kako je potekal pogovor med njima in v kakšnih okoliščinah je bila podana izjava, ki je tako sporna in potem gre večina odgovorov v smeri, da se tega pisca pribije na križ, ker ne obupen.
Skratka podpihuje se prepir, ne išče se razumevanja, rešitve s katero bi se pomirilo strasti.
Žal se nekateri nismo že rodili pametni vseznalci in se moramo še marsičesa naučit. Vprašanje je na kak način in od koga.
[/quote]
Glej, res je, da pravzaprav vemo samo enostransko napisano s strani avtorice, kaj in kako naj bi njun odnos in komunikacija potekala.
In mi je jasno, da želiš pomirit zadeve in jih ne še bolj napihovat, na škodo obeh vpletenih.
Ampak glede na osebne izkušnje obstajajo določene meje (verjemi, tudi jaz sem bila takole celo 18let in ne 11let in delala vse, da bi se stvari mirile, uredile).
A sem se naučila, da je enkrat dovolj in da je treba postavit mejo, do kam lahko nekdo posega v tvoj osebni prostor, tako fizično kot verbalno, do kam lahko ruši tvojo osebno integriteto, dostojanstvo, spoštovanje.
In nekje se ta meja postavi oz.nekje določeni stavki, besede, to mejo prekoračijo in potem NI VEČ IZGOVOROV, zakaj in kako.
Gre za to, da se avtorica tega zave.
Da osbtaja meja, ki jo nima drug pravice zlorabljat, ne glede na noben izgovor (slab dan, tečen šef, glavobol, zato, ker je bila druga stran tečna, ker ga je sprovocirala, ker je to pa ono in cel kup žblj razlogov).
Tako se NE GOVORI IN PIKA.
Vse ostalo za naprej pa lahko rešujeta na terapiji, če bosta OBA imela ta interes.
Kako si pa ti brihtno….
Seveda sem isti, vsi deci so isti, to ni sprenevedanje to je tvoja resnica in čez njo nima kdo karkoli da pisne, je tako?
Avtorica je postavila neko trditev od katere ne poznamo nobenih drugih okoliščin, kaj je pisal, komu, zakaj, kako….niti tega ne vemo kako je potekal pogovor med njima in v kakšnih okoliščinah je bila podana izjava, ki je tako sporna in potem gre večina odgovorov v smeri, da se tega pisca pribije na križ, ker ne obupen.
Skratka podpihuje se prepir, ne išče se razumevanja, rešitve s katero bi se pomirilo strasti.
Žal se nekateri nismo že rodili pametni vseznalci in se moramo še marsičesa naučit. Vprašanje je na kak način in od koga.
[/quote]
Na tvojem nizkem nivoju se jaz ne mislim pogovarjat.
Glej, res je, da pravzaprav vemo samo enostransko napisano s strani avtorice, kaj in kako naj bi njun odnos in komunikacija potekala.
In mi je jasno, da želiš pomirit zadeve in jih ne še bolj napihovat, na škodo obeh vpletenih.
Ampak glede na osebne izkušnje obstajajo določene meje (verjemi, tudi jaz sem bila takole celo 18let in ne 11let in delala vse, da bi se stvari mirile, uredile).
A sem se naučila, da je enkrat dovolj in da je treba postavit mejo, do kam lahko nekdo posega v tvoj osebni prostor, tako fizično kot verbalno, do kam lahko ruši tvojo osebno integriteto, dostojanstvo, spoštovanje.
In nekje se ta meja postavi oz.nekje določeni stavki, besede, to mejo prekoračijo in potem NI VEČ IZGOVOROV, zakaj in kako.
Gre za to, da se avtorica tega zave.
Da osbtaja meja, ki jo nima drug pravice zlorabljat, ne glede na noben izgovor (slab dan, tečen šef, glavobol, zato, ker je bila druga stran tečna, ker ga je sprovocirala, ker je to pa ono in cel kup žblj razlogov).
Tako se NE GOVORI IN PIKA.
Vse ostalo za naprej pa lahko rešujeta na terapiji, če bosta OBA imela ta interes.
[/quote]
Ta reč ni od včeraj, vse to se nabira že ves čas, ko sta skupaj in sedaj to presekat s tem, da se njega obsodi, kot edinega krivca…. kaj pa vem. Upam si trdit, da ne bi bilo efekta.
Očitno v tej zvezi škripa več stvari že dalj časa in je njegovo dopisovanje zgolj vrh ledene gore zato obsodba kogarkoli od njiu ne bo rešila ničesar.
Verbalno nasilje je enako nesprejemljivo, kot fizično. Poved: “Če ne bi ti iskala sitnosti bi bilo vse v redu…..” napoveduje njegovo dejansko dojemanje sveta, kjer je on tisti, ki razsoja o tem, kaj je prav in kaj ni.
Patriarhalno, kot v Bibliji zapisano, da ženska nimaj kaj “podučevati” moškega. Mora biti lepo tiha in ubogljiva. Ista knjiga, ki podpira tudi suženjstvo, kjer moškemu pripadajo (tudi seksualno) ne samo vse sužnje, ki jih ima, temveč tudi konkubine, kot tudi bratova žena, če brat slučajno umre.
Zanimivo pa je, da moderator teme, ne uspe opaziti tega pomembnega detajla izsiljevanja in nasilništva. V besedi (in namenu).
Naivno verjetno misli, da se da “še vse popraviti”. Nevrolingvistično programirati.
Zelo verjetno se ne bo, saj ni na drugi strani nič interesa za kaj takšnega. Pri diktaturi enega nikoli ni tega interesa. V odnosu so takšni ljudje le, če dobivajo tisto, kar oni želijo. Torej poslušno žensko, ki se pusti ustrahovati, obvladovati.
Pri vsem skupaj ne gre za to ali vara ali ne-vara.. je čisto nepomembno. Gre za to, kakšno izrazoslovje si ŽE dopušča. Nespoštovanje, neljubezen dokazuje že zgolj s tem (varanje je samo nadgradnja, kot tudi stopnjujoče se verbalno in potencialno še fizično nasilje).
S tem kaže svoj pravi jaz: patriarhalni obraz. Po Bibličnem zgledu seveda.
Skupnost je to, kar beseda že sama pove: odkrito bivanje dveh ljudi. Ali kot že tolikokrat ponovljen citat Simone de Beauvoire, ki v Drugem spolu pravi: “Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”
Kjer je enemu dovoljeno več oz. sme skirvati, prikrivati.. in drugega odrivati, mu groziti (“če bi bila normalna, se ne bi v to vtikala”), gre bolj za George Orwellovo Živalsko farmo:
[img]http://orig01.deviantart.net/fecc/f/2012/231/5/4/some_animals_are_more_equal_than_others__by_gasketfuse-d5bq5r1.png[/img]
“Nekateri so bolj enaki”. V knjigi so to pujsi. Med ljudmi nasilneži.
Pozdravljeni.
Ko berem vse te prispevke in skušam vstopiti v čevlje avtorjev, lahko občutim predvsem veliko pasivne agresivnosti. In tudi na ta način je mogoče dobiti malce več vpogleda v Gabrijellin partnerski odnos. Vsaka tema na forumu na nek način reflektira dinamiko v življenju avtorja in pritegne točno tiste forumaše, ki temu ustreza.
Upam, da lahko opazite koliko je v teh prispevkih predvsem idealiziranja, moško – ženskega polariziranja in borbe za “kdo ima bolj prav”. Ustvarila se je situacija, kjer bo en pol zmagovalec in drugi poraženec.
In točno to počnemo v življenju. Ni pa to nekaj, kar bi lahko tukaj in zdaj pomagalo zaceliti rane v družbi, rane v odnosih med ženskami in moškimi.
Saj to je logično in razumljivo, da se ukvarjamo in nas pritegnejo teme, kjer tudi sami razrešujemo zadeve ali smo jih nekoč, podobne raz-reševali.
Velika verjetnost je, da nič od napisanega dejansko ne bo avtorici pomagalo toliko, da bi znala na podlagi prebranega od vseh nas, razrešiti situacijo ali pa njen dolgoletni odnos.
Če pa grem iz sebe, in moje podobne situacije pred leti (saj konec koncev ne morem pametovat za druge, lahko pišem kvečjemu iz lastnih izkušenj), pa bi bila prekleto hvaležna, da bi mi nekdo bolj odločno stopil naproti, ali večkrat napisal kaj bolj “brutalnega” glede odnosa, ki sem ga imela, me bolj odločno “streznil”, kaj počnem, počneva, kje sem ipd.
Sicer vem, da bi bila na koncu itak odločitev na meni in vprašanje je, koliko tega bi zares SLIŠALA.
Po drugi strani, pa poslušat, da bo boljš, pa da ni tako hudo ipd.kvazi tolažbe, so pa agonijo in končno odločitev samo podaljševale.