oba z možem sva iz prekmurja, jaz sem pol madžarka. preden sem imela otroka, sem vedno govorila, da bom jaz govorila z otrokom madžarski, mož pa slovenski – ker ne govori dobro, razume pa. no, potem pa se je otrok rodil, meni pa nekako ni steklo. mislim, da je vzrok v tem, ker živim že 13 let v LJ, kjer prav dosti možnosti za govor v madžarščini nimam. zdaj je punčka stara 2 leti, ko gremo kak vikend v prekmurje, prababice govorijo z njo madžarski, njej se zdi to smešno. tudi če jaz kaj rečem po madž., me čudno gleda in mi potem pove “pravilno” v slovenščini.
kaj mislite, sam že zamudila?
zdaj sem zopet noseča, rodim oktobra. kaj pa če bi se z drugim otrokom pogovarjala madžarski, a bi se potem starejša punčka lažje naučila? moram pa reči, da ji izgovorjava ni tuja, saj ji že od rojstva pojem pesmice v madžarščini.

drugače sem germanistka, z otroci bi se prav tako z lahkoto pogovarjala nemški (morda še lažje kot madžarski), vendar se mi pa to zdi nekako prisiljeno. nemški in angleški se bo itak naučila v šoli, na potovanjih…
madžarski pa najbrž nikoli več.

kakšne so vaše izkušnje?

lp,
timi

Pozdravljena,
nimam osebnih izkušenj, mislim pa, da je zelo vredu, da se otrok nauči več jezikov. Moja sestrična živi v Švici in je od začetka živela v delu, kjer govorijo italijansko, sedaj pa v delu, kjer govorijo namško (knjižno nemško in pogovorno nekaj podobnega). Tako, da sedaj njeni otroci govorijo italijansko, nemško in slovensko.

Imam kar nekaj izkušenj dvojezičnih staršev.
oče Slovenec, mati Francozinja.
mati iz Holandije, oče Slovenec.
mati Slovenka, oče Indijec.
mati Slovenka, oče Iračan

V vseh primerih imajo po dva otroka. Vsak starš je govoril z otrokom v svojem jeziku. Starši se v vseh treh primerih pogovarjajo v angleščini, če seveda odmislim ženske hitre jezike. Takrat jezički ponorijo in najhitrjši so v materinem jeziku. Včasih je še bolje, da jih partnerji ne razumejo.

Vsi otroci imajo stare starše, ki prav tako govorijo v svojem jeziku.

Nihče od otrok nima težav z komunikacijo. Celo nasprotno, vsi obvladajo oba jezika staršev in angleščino.

Prepričana sem, da so otroci veliko večji mojstri v komunikaciji in razumevanju jezika kot odrasli. Lep dokaz za to je naša družina. Vsi govorimo slovensko, pa se velikokrat sploh ne razumemeo.

srečno

Mislim, da nista še nič zamudili. Imam prijateljico, ki živi v bližini Gradca (poročena z Avstrijcem) in njena hčerkica (stara 3 leta) govori oba jezika, slovenskega in nemškega. Sicer o podrobnostih nisem seznanjena, kdaj sta pravzaprav začeli, povedala mi pa je, da se z oba z njo pogovarjata čisto spontano. Pač kot običajne mešane družine.
Imam pa tudi sorodnico, ki pa živi v Nemčiji in čudno se mi zdi, da kot mati ni dala več poudarka, da bi se njena dva sinova naučila vsaj osnov slovenščine. Kadar pridejo v Slovenijo na dopust, se zdaj naši otroci potrudijo, da z njima komunicirajo v nemškem ali angleškem jeziku.
Ne poznam ša žal ozadja za to odločitev, čeprav se mi zdi, da sta otroka prikrajšana za marsikaj. Če ne za kaj drugega, za znanje še enega jezika, materinščine.

Pozdravljeni!

Naj še jaz pristavim svojo izkušnjo, oz. izkušnjo svoje sestre. Je poročena z Italijanom in živi v Italiji. Ima dva otroka (6 let in 2 leti). Z obema otrokoma sestra govori izključno slovensko, mož pa italijansko in oba otroka govorita oba jezika.Med sabo sestra in svak govorita italijansko, ker svak ne zna skoraj nič slovensko. Starejši otrok včasih, če hoče kaj na hitro povedati, ko je pri babici v Sloveniji, reče kakšno italijansko besedo, vendar se kar sam popravi. Najbolj zanimivo je, ko svojemu očetu Italijanu prevaja iz slovenščine v italijanščino.Torej vam predlagam, da doma govorite z otrokom madžarsko in otrok bo ta jezik sprejel mimogrede.
LP
sue1

Bom še jaz pristavila svoj piskrček. Rodila sem se v nemško govorečem delu Švice, moja starša sta oba Slovenca. Doma smo govorili slovensko, v vrtcu in potem tudi v 1. razredu se mimogrede (otroci se resnično zelo hitro učijo sporazumevanja) naučila govoriti nemško.
No, od drugega razreda osnovne šole sem v Sloveniji, nemščino pa sem na svojo željo “osvežila” v srednji šoli, ker se mi je škoda zdelo, da bi znanja ne nadgradila.

Spoštujem vse starše, ki otroke naučijo oba jezika, če sta slučajno različne narodnosti!
Imam sestrično v Švici, ki je poročena z Italijanom, govorita nemško – toda nobeden od otrok ne zna ne italijansko ne slovensko. Škoda! Sicer poredko pridejo na obisk, takrat pa nastopi precejšnja zadrega, ker komunikacija ne steče.

Z jezikom se ohranjajo tudi rodbinske vezi! Škoda tako za vnuka kot za babico, če se ne moreta nič zmeniti! Med njima morda nikoli ne bo tiste vezi, ki je tako edinstvena med starimi starši in med vnuki, pa tudi med ostalim sorodstvom.

Sama bi vztrajala, da bi otroci znali tako očetov ko materin jezik!
Tudi če ga nikoli ne uporabijo, znanje nikoli ne more škoditi. Marsikomu je kasneje žal, da je zamudil zlato priložnost. Tako, da kar pogumno prični svoja malčka poučevati madžarski jezik! Kdor več zna, več velja!

timea, s svojim otrokom govori v jeziku, ki ti je najbolj poznan, v katerem lahko poves vsa svoja obcutja, katerega nosis v srcu. Je to res madzarski?
Ali pa zelis otroku podati le to, da bi znala se en jezik vec…

Preko jezika otroku prenasas tudi kulturo tistega naroda…

Za ucenje jezika je lazje, da potem ti vedno poskusas komunicirati v enem jeziku. Ce jezika menjas, ju menjaj glede na situacije.. Npr, ko boste s starimi starsi v Prekmurju, je seveda prav, da govoris z njimi tako kot si navajena.. in to bosta otroka tudi sprejela…

Otroci so najbolj dojemljivi za jezik okoli leta in pol.. takrat posrkajo iz okolja najvec novih besed.. Seveda pa se jezika, melodije naposlusajo ze prej.. ze v maternici…
Vprasanje, ce si “prepozna” za ucenje dvoletne hcerke.. ne vem..
Predvsem se moras sama odlociti, da bos z njo govorila drugacen jezik kot okolica… da bos z njo govorila v tem jeziku tudi pred drugimi.. npr. v trgovini…ipd…

Naravno se mi zdi, da ne bos ucila hcerke nemscine.. to ni tvoj materinski jezik, kaj ne… bi bilo res prisiljeno..

Strinjam se: jeziki bogatijo..
Pa srecno! S.

hvala vsem za odgovore, najbolj si mi dala ti za mislit, Svea.
madžarski mi je res bil pred leti mnogo, mnogo bližji, zdaj se kakšne besede tako na hitro včasih ne spomnim več… tako, da res ne vem.
sicer pa prababici govorita tudi slovenski, tako da komunikacija ni problem.
če bi živeli v prekmurju, bi sigurno vedela že oba jezika, v ljubljani pa je malo težje.

jaz živim v celju, punčka je stara 13 mesecev in z njo obvezno govorim madžarsko, ati pa seveda slovensko. vsi moji v prekmurju govorijo z njo madžarsko, imamo tudi nekaj madžarskih knjigic, ko bo večja, bo gledala tud madžarske risanke in otroške filme na dvd-ju. po mojem bi bilo škoda, če ne bi vedela madžarsko. jaz se recimo z mojo mamo pogovarjam madžarsko in si ne predstavljam tega, da bi s hčerko govorila slovensko, kadar sva sami.
opazila sem, da razume čisto vse v obeh jezikih, morda ji moram včasih kakšno reč ponoviti ali povedati bolj razumljivo.
pri pediatrinji so me opozorili, da bo imela morda nekaj težav na začetku z govorom, da bo kasneje spregovorila, vendar bo pa obvladala oba jezika.

Spoštovani!

Ravno danes sem se pogovarjala z učiteljico nemščine ne enem inštitutu, ki je slovenka, je pa v otroštvu živela s starši v Nemčiji. Hodila je v nemški vretec in šolo, starši pa so z njo govorili v obeh jezikih, nemško in slovensko. Pravi, da ni imela nobenih težav in se je naučila obeh jezikov, da je včasih odgovarjala v nemščini na vprašanja v slovenščini in obratno.

Mislim, da lahko govorite z deklico v svojem materinem jeziku, tako kot se tudi otroci v vrtcu učijo tujega jezika; ob igri, v različnih situacijah…, namreč; mali otroci se zelo hitro učijo, ker nimajo strahu pred tem ali izgovarjajo pravilno, ali povedo narobe, je slovnično pravilno…

Včasih so strokovnjaki priporočali, da eden od staršev vedno govori v jeziku, ki ga želi naučiti.

V našem vrtu imamo tudi oddelka mednarodnega vrtca. Otroci prihahjajo iz res različnih držav (Islandija, Turčija…da ne naštevam dalje). Pogovorni jezik je anglešćina. Marsikateri triletnik se še ni srečal s tem jezikom. In vzgojiteljice tudi ne znajo npr.: turško, da bi jim kaj lažje razložile. Toda otroci so res izredno spretni v vsakršni komunikaciji in zelo hitro osvajajo jezik preko igre.

In za konec: zelo cenim vašo željo, da bi hčerko naučili materinskega jezika. Mislim tudi, da imate nekaj znanja z npr.: področja didaktike in verjamem, da vam bo uspelo.

Pišite še!
pozdravček
Dragica

Timea,
tudi jaz sem iz Prekmurja, že nekaj časa živimo v Ljubljani in madžarščina je moj materin jezik. Imamo dva otroka in komuniciramo madžarsko predvsem zvečer (pred spanjem beremo maržarske pravljice), pa seveda na obisku pri babici!
Majhni otroci z veseljem spoznavajo nove besede, malo v hecu, malo zares. Tudi dojenček, ki ga nosiš te sliši in se bo hitro privadil na drugačno melodijo jezika.
Vem, da vedno ni enostavno, ampak jaz sem se odločila, da bom poizkusila. Odločiti pa se moraš sama.
In nasvet: NIKOLI ne pozabi svojih korenin, od kod prihajaš. Bodi PONOSNA na to kar nosiš v sebi!

Veliko lepih trenutkov ti želim!

Lep pozdravljeni!

Mož je slovenec, jaz pa sem iz Hrvaške. Do hčerkinega 7. leta smo živeli na Hrvaškem, potem smo se preselili v Slovenijo. V Slovenijo smo hodili na obiske k babici in dedku 1x mesečno, včasih 2x, in sploh se nismo zavedali, kdaj in kako je hčerka naučila slovenščino! Do tega je prišlo povsem spontano.
Ko smo se preselili v Maribor je samo še porihtala svoj naglas in zdaj govori, kot bi bila tukaj rojena! Nihče ne bi ugotovil da je “tujka”, za razliko od mene, ki bom verjetno vedno imela rahel tuji naglas. Ko smo doma govorimo kako nam pade na pamet, hrvaško, slovensko, včasih se spozabimo in skombiniramo obojno, apak ko smo zunaj – govorimo samo slovensko.
Hčerka se tako hitro preklopi iz enega jezika na drugi, kot bi stisnil na gumb. Poleg tega, v šoli se uči nemško in angleško in ji gre naravnost fantastično! Otroci so kot gobica, ki na hitro vpije vodo…

LP

prosim če mi lahko gdo odgovori na vprašanje
kakšne prednosti in slabosti imajo otroci straršev ki govorijo dva različna jezika

živimo na dvojezičnem območju, jaz sem tja priseljena moč – noče niti slišat, da bo govoril z otrokom v madžarskem jeziku in ga naučil.
Sicer je rojen in je živel na dvojezičnem območju – družina je opredeljena za slovence – pravi da toliko krivice kot se mu je zaradi tega godila v šoli mu se še ni nikjer. In niti pod razno noče z otrokom govoriti po madžarsko in niti ne dovoli da kdo ki ve z njim tako govori.

anja,

slabosti je nekaj… otroci kasneje spregovorijo, poznam deklico, ki ni nikoli spregovorila nemško, razumela je pa vse, njen prvi jezik je slovenščina…
Počasneje nabirajo besede, ker imajo za vsako stvar dve besede-v dveh jezikih seveda.
Imajo pa veliko več prednosti.poznam deklco, 2,5 let, ki govori 3 jezike…angleško, nemško in portugalsko. brez problemov. Ko bo prišel čas pisanja, bomo poskrbeli, da bi znala pisati v vseh treh jezikih… samo dlje bo trajalo, da se nauči, ampak z vztrajnostjo saršev, varuhov in učiteljev, se vse da.

Jaz sem čistokrvni čefur in s staršema nisem govoril slovensko. Pravzaprav niti ne vem od kdaj in po čigavi zaslugi obvladam slovenski jezik. S svojim otrokom govorim le slovensko, sem pa obdržal nekaj ključnih besed, ki so naše in si ne predstavljam, da bi uporabljal slovenske. Predvsem poimenovanja sorodstvenih vezi ipd. Tata, deda, baka mi ne pomenijo isto, kot ati, babi, dedi, recimo. Nesloveski del besednjaka je čisto iracionalen, slovenščina pa je plod odločitve. Identitete, kulture in kar je pač tega, ne želim gojiti, naj pač pride samo, kar ima priti. Dejansko pa niti ne želim, da bi mi otroke opredeljevala nacionalnost. Gotovo pa bo ta reč nekoč aktualna. Takrat bom poskušal asistirati, brez da bi vodil. Pa stari starši so za marsikaj uporabni. Za zgodbe o starih časih in čudne jezike. 🙂

Evo, takšne so moje izkušnje. Zaenkrat.

Če si po fohu jezikoslovka, se morda spominjaš predavanj sociolingvistike, kjer je priporočilo, da z otrokom govoriš v materinščini.

Anja**,
Ne razumem, kakšne bi naj bile slabosti…
Otroci, ki kasneje spregovorijo, kljub vsemu spregovorijo, ali ne? Ko enkrat odrastejo, je pa res vseeno, kdaj so začeli govoriti…pri enem letu ali pri dveh.

Sicer pa lahko povem iz lastne izkušnje, da otrok sprejema oba jezika povsem naravno. Tudi pri nas doma smo dvojezični, otroka sta spregovorila zelo zgodaj, čeprav sta se vse besede pravzaprav učila dvojno. Hčerka je zdaj v jaslih in govori daleč najbolj lepo (ne želim, da se sliši to kot pretiravanje ali hvalisanje, ampak je le golo dejstvo). Tako da dvojezičnost ne pomeni nujno tudi tega, da bo otrok kasneje spregovoril. Tudi prvi otrok je namreč govoril zgodaj…oba jezika enako dobro.

Pri nas smo prakticirali tako, da sem jaz z otrokoma govorila vedno le v svojem, mož pa v svojem jeziku. Tudi pesmice in pravljice… Nobenih težav s preklapljanjem ne poznamo – če se otrok obrne k meni, me nagovori v mojem jeziku, če pa želi odgovor od moža, pa ga nagovori v njegovem. Otroka pa med sabo govorita slovensko.

Pri nas je tako: jaz sem Slovenka, mož je po narodnosti Madžar, otroka govorita oba jezika. Dogovor je bil, da se s starima staršema (moževima staršema) otroka pogovarjata izključno madžarsko, z mojima izključno slovensko, z nama pa v obeh jezikih, čeprav je večinoma v uporabi slovenščina.
To, da dvojezični otroci spregovorijo kasneje ne drži. Pri sinu, ki je v obeh jezikih enakovredno spregovoril pri 2,5 letih, vendar takoj v celih povedih, je ta teorija še morda držala, vendar je hči vse teorije o tem izpodbila, saj je že pri enem letu veselo žlobudrala v obeh jezikih.
Je pa multikulturna vzgoja mogoča le v izjemno ugodnem okolju, kjer ni predsodkov o enem ali drugem jeziku. In rpav starši smo tisti, ki moramo skrbeti za strpno vzgojo, predvsem v multikulturnih in narodnostno mešanih družinah.