Dve leti ga že nisem videla, pa ga še vedno ljubim. Ne morem ga pregnati iz svojih misli. Dve leti trpljenja, truda da bi ga pozabila.Zelo ga pogrešam, vsak dan bolj. Pogovore z njim, sprehode, poglede, dotike…

Lubi,

Naša veličina ni v tem, da nikoli ne pademo temveč, da vsakič ko pademo, vstanemo.

primož

Ej, lubi, nehaj sanjat, ker to prinaša samo trpljenje. Poglej realnost. Nehaj mislit nanj in sanjarit.

Lep pozdrav.

Mislim, da bi po dveh letih lahko začela živet. Odmisli ga, če ne boš za vedno ujeta v preteklosti. Si pač nista usojena. So še drugi na svetu, ki so verjetno boljši… Začni uživati v sedanjosti in z veseljem zri v prihodnost.

Zdi se mi, da ti dve leti nisi kaj dosti naredila ZASE ali na sebi.

Kakorkoli, jaz te pa razumem…..vem, da ne more kar nehat bolet, samo včasih lahko malo mine, ampak, vedno znova spet pride.
Res pa je, kot ti svetujejo drugi, edina rešitev je v tem, da najdejo misli in želje drugo zaposlitev…ko boš imela za tuhtat kaj drugega, ti ne bo več “on” na prvem mestu. Moraš spustit v svojo glavo prostor tudi za druge ideje, dovoli tud drugim ljudem, da ti dajo košček sebe.
Sčasoma ti bo mogoče samo še lep spomin, nič več tko boleč.

… in nekoč se boš ob spominu nanj le še nasmehnila in rekla: “Prav mu je! Sploh ne ve, kaj vse je zamudil in izgubil z mano…”

:))))
hvala…