dva moška v življenju
Stara sem 27 let, poročena z nekom, ki ga imam resnično zelo rada, ga spoštujem, ga ljubim, sem zelo povezana z njim. Imava 13 mesečnega fantka in kar direktno povem, da se nama je po porodu življenje obrnilo na glavo-sicer po pričakovanjih, ker otroček res pomeni veliko spremembo, pa vendar je malček star že več kot eno leto, med nama pa ni več tiste iskrice, ni več tiste nežnosti in povezave, kot je bila nekoč. Kot da nimava novega zagona…
In sedaj bistvo. Pred dobre pol leta sem spoznala nekoga, ob katerem sem začutila spet tisti znani nemir v srcu, ščemenje v trebuhu, hitro bitje srca… Pomislila sem, da gre za trenutno simpatijo. Vendar še vedno traja, še vedno traja ta čudovit občutek, ki mi daje krila, da letim daleč nad oblaki, hkrati pa skrivam svoja čustva, osramočena, kako je možno, da se mi to sploh lahko dogaja. Ne gre za seks, ker, kako naj razložim, moža imam res rada in ga neskončno spoštujem in ga nikoli v življenju ne bi rada prizadela, pa vendar menim, da varanje ni samo telesno, ampak tudi duševno. Zato se čutim umazano, počutim se, da varam nekoga, ki ga imam neizmerno rada, pa vseeno se ne morem upirati svojim čustvom, ki mi jih vzbuja ta drugi moški. Vem, da sem mu všeč, pa vendar oba veva, da nima smisla. In spet-kot da bi bila povezana na nek čisto poseben način-Življenje dela za naju in poskrbi, da ostajava povezana s tako močno vezjo, da boli, če se skušam odtrgati od nje… On razume moja čustva, razume mojo zbeganost in me nežno vodi naprej, zapolnjuje eno veliko vrzel v meni, ki je moj mož nikoli ni znal. Ko sem z njim, se mi zdi, da kot suha puščava srkam vase Življenje, tako se ujemava, tako mi bere v duši skrite besede, da se mi zdi, da sva del iste celote…
Zakaj sploh pišem? Mogoče le zato, da se izkašljam, ker boli nositi v sebi takšno breme. Boli, ko zvečer ležem spat, mož zraven mene že davno smrči, jaz pa sanjam o drugem… Rada bi nehala, pa ne morem. Ne vem, morda ne želim… Tako toplo mi je pri srcu, ko sva skupaj, toliko “joie de vivre” se spet prebudi v moji duši.
Ali smo vsi ljudje taki? Berem pisma nekaterih žensk, pa se mi zdi, da so vse tako srečno zaljubljene v svoje može… Meni pa se zdi, da kljub temu, da mi daje ogromno, ne da vsega, ne da tistega, po čemer hrepeni moja duša. Najverjetneje tudi jaz njemu ne… Ali naj to pomeni, da se pač sprijazniva s tem in zatreva v sebi hrepenenje po še? Potem bi umrl del mene. Ljubim moža, a se čisto potihem sprašujem, čisto šepetaje, kaj bi bilo, če bi tega drugega srečala, preden sva se spoznala z možem. Pa vendar po drugi strani vem, da če bi mi bil namenjen, bi ga spoznala ob pravem času. In se mi zdi tako prav, da se je ravno sedaj pojavil v mojem življenju, tako dobro se počutim, ker je prisoten, tako popolno…Po drugi strani pa me peče slaba, črna vest, ker se mi zdi, da nisem poštena do moža.
Zmedeno sem pisala, vem. Pa vendar, če kdo to prebere, hvala za vzeti čas.
Sonce v srca vsem vam želim…
Nisi prva ne zadnja, ki se ji to dogaja. Kja je varanje, za vsakega nekaj drugega. Vendar ti v sebi najbolj veš kako močna so čustva in zakaj.
Če pa čebula ne bi če imela, bi bila bula.
TAko je to, z vsakim novim je drugače in z vsakim nevim pride tudi to kar je s sedanjim.
Bolj kot vse skupaj pa me je zmotilo, da si ga spoznala pri 7 mesecih starosti svojega otroka.?????????Pa čeprav sta oba pričakovala, da se bodo zadeve spremenile. Pri marsikateremu paru, zadeva traja tudi do prvega odhoda v šolo. Kar pomeni, da ne moremo obupati po 7 mesecih.
Razmisli, kaj je dolgo in kaj zate kratko obdobje.
Primož
Ej, ej, zasanjana, zbudi se! Najprej se vprašaj, ali si kdaj prej ali sploh kdaj do moža čutila podobno, kot čutiš do tega ‘prijatelja’? Če si, pa je vse skupaj malo zaspalo, imata še veliko možnosti! Življenje postane rutina, če vanj nič ne vložiš, odnose je treba negovati, se truditi, ne pa kar čakati. To je občutljiva rožica, ki jo je treba ne samo zalivati, ampak tudi gnojiti in obrezovati. Domnevam, da tega ne počneš, ampak vohaš novo rožico, ki tako omamno diši…
Torej, če je prej vajina rožica dišala, jo lahko povrneš v življenje. Potrudi se!
Malo romantike, kakšno presenečenje, kak samo vajin dan, brez otroka…
Če pa je scenarij bolj črn in nisi do moža nikoli čutila vsega tega, kar čutiš zdaj, pač pa si se z njim poročila bolj po ‘pameti’, si pač naredila napako, ki jo naredi marsikatera. Vendar še ni vse zgubljeno! Še vedno lahko vse svoje občutke realiziraš z njim, ga ‘zbudiš’ in izboljšaš vajin odnos, namesto, da sanjaš o drugem. Tega ne počni več, nima smisla. Res ne.
Mmm, hvala najprej, ker ste prebrali moje zmedeno pisanje. Karmen bi rekla-hvala, je kar lažje, ko se oglasi še kdo, ki čuti podobno kot ti in ki razume…
Primož in She-tudi vama hvala za odgovore, rada pa bi dodala oziroma pojasnila le to, da imam moža še vedno zelo zelo rada in si ne predstavljam, da ne bi več bila skupaj. To, kar je med nama, je lepo, so lepa in pristna čustva, trdna zveza, zato niti pomotoma ne pomislim na to, da bi se z njim razšla. Ne, življenje z njim mi je čudovito, problem je le v tem, da je ta drugi kot neke vrste košček, ki moj mozaik zapolni, da je popoln. Ne vem, kako bi povedala, da bo jasno-nič ne bi spremenila, ne bi živela s tem drugim, mi pa pomeni ogromno, da je prisoten v mojem življenju in da mi daje to, kar mi moj mož nikoli ni in verjetno nikoli ne bo znal dati. Pa ga zato nikoli nisem obtoževala ali karkoli drugega, tudi poročila sva se iz čiste ljubezni in kljub temu, da nama romantika šepa, mislim, da ni tukaj poante. Sčasoma bo tudi to šlo na bolje, a ne verjamem, da se bodo moja čustva do tega drugega prijatelja spremenila.
Ne vem, ljudje smo kompleksna bitja, morda pač potrebujemo več kot le enega človeka, ki bi znal odgovoriti na vse naše potrebe. Moj problem je le v tem, da imam moža rada in me zato peče vest, ker se mi zdi, da ga na nek način varam, pa čeprav ga ne bi rada prizadela. Pa vendar po drugi strani tako potrebujem tudi vse tiso, kar dobim in kar lahko dajem ob tem drugem človeku…
Hvala še enkrat…
ZAsanjana,
saj te razumem. Vendar moraš vedeti, da je jasno, da pri eni osebi ne zapolniš sebe popolnoma. LAhko da se razlikujete v poslušanju zglasbe, eden ima rad klasiko, drugi jazz, eden ima rad komedije drugi drame, eden bi bral knjige drugi delal za računalnikom….Ogromno je stvari zaradi katerih se razlikujemo med seboj. Vendar je pa nekaj kar pri drugem nikoli ne bo prisotno. LAhko poiskusiš s tem drugim, ampak ugotovila boš, da bi lahko imela 10 moških, da bi zapolnila svoj mozaik. Ampak svoj mozaik lahko zapolniš tudi drugače in popolnoma ničesar ti ne bo manjkalo.
Slabo se počutiš zato, ker si tega moškega želiš, čeprav ne bi moža nikoli na svetu zamenjala. Vse pa se začne v naših glavah. Nobenega problema ni, če imaš nekoga za pogovor, nekoga za it v kino, nekoga za poslušanje glasbe…. če imaš vloge razdeljene in tudi mož ne bi bil nič jezen, če mu te vloge razložiš. Tudi midva z ženo imava vsak svoj hobi, nekaj časa sva se prepričevala, da bi bilo dobro, da bi skupaj hodila, potem pa sva ugotovila, da to preprosto ne gre in sva se sprijaznila uredila urnik, in sedaj dvakrat na teden, greva zvečer vsak na svoj hobi z svojimi prijatelji in največ kar pomeni je zaupanje. Če pa tega zaupanja nimata, potem je jasno, da imaš slab občutek.
To nikakor ne pomeni, da moraš prekiniti z njim, ampak najprej moraš poštimati temelj, da lahko z njim nadaljuješ, kajti najbolj pomemben ti je mož in če bi bil mož pri tem prizadet ali kakorkoli drugače užaljen, potem je samo eno. Če ga imaš rada, mroaš ustreči možu in ne tistemu, ki te zapolnjuje, kajti vse ksupaj v tvojem problemu je samo tvoj slab občutek, ki pa si si ga z določenimi dejstvi, ki jih mi ne vemo, ustvaarila sama.
Primož
Ful se strinjam s tabo, Primož. Bolj ko razmišljam sama pri sebi, bolj ugotavljam, da je to to, kar si v bistvu napisal. Morda res potrebujem le nekaj, kar bo samo moje, en večer na teden samo zase. Včasih sem bila aktivna glasbenica (poleg svoje pravniške službe, seveda)-navajena vsaj dvakrat na teden posvetiti samo sebe nečemu, kar je bilo čisto in samo zame in morda mi sedaj, po otročku manjka svobode, da malo zadiham, da prevetrim možgane in ne razmišljam le o plenicah, otroških problemih in podobno. MOorda se počutim, tako kot vse mame, preveč odgovorno, da bi pustila otročka komu drugemu , čeprav bi bil res že čas, pa si utrgala zase nekaj čisto mojih uric.
In, glede na to, da sem že celo življenje en tak romantičen človek, mi morda ta drugi prijatelj pomeni en ventil, da moja duša lahko spet malo poleti naokoli in se naužije svežega zraka…In sem prav vesela, da obstaja tale forum, pa da sem napisala pismo, ker s tem, ko pišem, tudi razmišljam o tem, hkrati pa vse dobiva svojo pravo obliko, svojo pravo težo in vrednost. Ha, kjer so časi, ko smo pisali dnevnike, pa se mi sedaj zdi, da to sploh ni bila tako slaba navada…
Hvala, Primož, res še enkrat. Mislim, da se mi bo počasi poravnalo v glavi in duši. Moža resnično ljubim in ga ne dam in ne zamenjam. Ta, ki mi daje še nekaj več, pa ostaja v mojem življenju in z veseljem bom sprejemala in mu dajala vse tiso, kar me dela še srečnejšo, kot sem. Tokrat brez slabe vesti. In s pravimi prioritetami.
Lepo te pozdravljam in pošiljam sončka v srce.
zasanjana,niso vse zenske srecno zaljubljene v svoje moze.jaz sem trenutno prav tam kjer si ti in karmen in verjetno se katera.sama ne znam iz zagate.bojim se sprembe,bojim se bolecine,bojim se kogarkoli prizadeti….rada pa bi bila srecna.toda na dveh stolckih ne gre.vesela bi bila ce bi si izmenjale meile.ce si za se mi javi in pusti meil.prav tako se lahko javi se katera.morda nam bo potem lazje.in enostavneje.
hojla čutim te,… čutim tvoje hrepenenje,… ne vem kako se bo nadaljevala tvoja zgodba,… verjamem, da se boš odločila prav in da boš znala prisluhniti sebi,… odločiti se,…
iščeš nekaj izven sebe, išči v sebi, bodi vesela, da ti je ta moški odprel vrata v nek del tebe, ki je spal,.. hkrati pa se zavedaj, da to ni on da si to ti,… da je to prisotno v tebi,.. ves čas,… delaj na sebi, prebujaš se,…
opojnost, ki te drži bo slej ko prej popustila,… ali boš takrat ponovno poskusila vse znova?
odgovorna si za svoja dejanja in to čutiš,…
ljubezen je dajanje,… je glagol ni stanje,…
NAj samo dodam, da ta drugi ne daje nekaj več. pravzaprav veliko manj kot mož, samo daje pa nekaj drugega.
In kot drugo, tisto urico, ki si jo misliš vzeti zase, nikar se za to ne odloči čisto sama, to naj bo vajin skupni dogovor z možem. KAjti za vse bi bilo dobro, da se oba strinjata, ali pa sta z zadevo vsaj oba seznenjena. DA ne bi prišlo do nesporazuma, ker se to nabira samo v glavi, potem pa enkrat izbruhne kot vulkan, takrat pa je že prepozno.
Ni štos v tem, da imaš nekaj samo zase, to imaš ker imaš to rada, pa partner tega ne mara. Ne pa zato, da bi bila sama. JAz bi z veseljem vedno vzel ženo s seboj, ampak vem, da določenih stvari ne mara ali pa lepše rečeno, ji ni nič do takih zadev, ki so meni všeč, zato se lepo dogovoriva, kako bo. Seveda je potrebno upoštevati pa tudi njene želje po določenih aktivnostih.
Razmerje naj bi bilo uravnoteženo. Odvisno pa je tudi od situacije, položaja, službene obveznosti, otrok, bližine starih staršev in tako naprej.
Nikar ne pozabita na pogovor o vsem, pa se bodo tudi metuljčki povrnili.
primož
Zaja se popolnoma strinjam s teboj,
Ženska po moje funkcionira takole;
1.najkasneje do 30 leta poišče partnerja ki bo primeren oče njunih otrok.
2. drugi moškim ki bi bil primerena sprememba je nori ljubimec, ker ženska, ko se otroci od mame odklopijo se pravi, ko so že samostojno v šoli in jih zanima veliko stvari in ne več tolk mama. Skratak mama postane ženska z velikim Ž
3. tretji moški, je zadnji moški v življenu ženske in to je prijetni partner s katerim si deli skupni interes (hribi, gledališče, morje, kolesarjenje, pogovor, gobarjenje)Skratka moški s katerim se bo ženska postara.
In če je katera rojena pod srečno zvezdo najde vse tri lastnosti v 1 moškemu!? Jaz verjamem, da imajo nekatere to srečo, da znajo v vsakem obdobju posebej sprejeti svojega izbranca takšnega kot je in iztržiti iz njega najboljše kar se da, ki bo tudi ona zadovoljna.
Tudi sama sem poročena mamica 13 mesečnega otroka, poleg tega še noseča (7 mesecev) in povem vam, da se mi “cufa”. Občutek imam da ga sploh ne privlačim, da se me je popolnoma naveličal, da mi nima sploh kaj povedati skratka počutim gozno in neljubljno. Tako pogrešam kakšno lepo besedo iz njegovih ust. Recimo, da me ima rad, da si želi preživeti kakšen trenutek samo z mano. Se mi zdi, da sva si otroka dala kar za ograjo med nama. Vso ljubezen zlivava v otroka eden drugemu se pa umikava. Bojim se da se bova umaknila preveč, ker jaz namreč potrebujem ljubezen in občutek da sem ljubljena.
Hehehee A,
To si pa dobr napisala.
Uglavnem življenje je kruto in redko kera dobi vse v enem. No vsaj jaz nisem, moj je pozoren, priden, prijazen, pošen, sam k… k ni popolnoma nič ambiciozen, z vsem se z mano strinja…mah noče razmišljat, ker ve da jaz to počnem za oba.
Aja, poznam pa veliko žensk, ki dejansko furajo ljubimce in jim nič ne manjka.
Lep dan ti želim
Živjo!
Po mojih izkušnjah je takšnole sanjarjenje o drugem idealnem moškem neke vrste beg, beg iz vsakdanjosti, beg iz odnosa, ki si ga nisem znala tako dobro organizirati, da bi bila res zadovoljna. Ker niso izpolnjene moje bistvene potrebe, zato bežim v sanje o drugem idealnem človeku. Tudi če bi se te sanje izpolnile, bi po vsej verjetnosti v naslednjem odnosu spet ponovila stare napake in spet sanjala o nekom novem. to je kot neke vrste odvisnost, beg iz realnosti, da ti ni treba reševati problemov.
Tu je srž razmišljanja – kako prekiniti ta začarani krog – treba je narediti inventuro pri sebi, ugotoviti, kaj ti v odnosu z možem ustreza in kaj pogrešaš in potem delati na tem, da mu s pogovori razložiš, kaj potrebuješ in da ti začne to dajati in obratno – morda kaj pogreša tudi on – morda bo samo kakšna malenkost npr. en ali dva objema na dan ali pa kakšna drobna pozornost (o jezikih ljubezni se pouči v knjigi Pet jezikov ljubezni). Vidva z možem se imata rada, samo pokažeta si ne na pravi način, poskusita se poučiti!
Veliko poguma!!
iz srca ti recem samo nekaj: pojdi cimdlje proc od tega drugega moskega… ce je treba spremeni sluzbo… spremeni prostor rekreacije oz. pac tisti prostor, kjer ga srecujes… in poskusi najti moza. spomni se na lepe trenutke, kaj ti je zbujalo ščemenje v trenuhu, ko si bila z njim, odpelji ga na izlet v neke kraje, kjer je obema lepo in se poskusi najti z njim… ne zavzi ga zaradi nekoga drugega… da ti ne zal razbite druzine, razbitega srca in solznih oci…
iz srca ti recem samo nekaj: pojdi cimdlje proc od tega drugega moskega… ce je treba spremeni sluzbo… spremeni prostor rekreacije oz. pac tisti prostor, kjer ga srecujes… in poskusi najti moza. spomni se na lepe trenutke, kaj ti je zbujalo ščemenje v trenuhu, ko si bila z njim, odpelji ga na izlet v neke kraje, kjer je obema lepo in se poskusi najti z njim… ne zavzi ga zaradi nekoga drugega… da ti ne zal razbite druzine, razbitega srca in solznih oci…
Sem ravno o tem včaraj razpravljala s kolegico: kaj res moramo imeti enega moškega? Na vsakem koraku srečujem nove veze, razdrte zakone, varanja, ki jih večinoma ljudje obsojajo… Sama pa sem tam, kjer ste nekatere od vas: dobrih 30 let, dva otroka in mož, ki je idealen oče, vse razume, maksimalno pomaga in vem, da me ima rad. Takega sem si vedno želela. Vendar: “se ne zna pogovarjati”. Nikoli mi ni “pihal na dušo”, se ne šali, nikoli mi ni govoril o svojih občutkih, pogledih na svet, družinskih problemih… Za njega je vse samoumevno. Brez, da bi posebej iskala, sem našla drugega, ki mi daje ravno to, kar mi doma manjka. Oba skupaj sta to, kar rabim. Sedaj se v mislih plazim od enega do drugega, imam zato slabo vest in zelo trpim. Trpim zato, ker so mi vcepljali, da naj bi bili tudi v duši zvesti??? Saj vem, da vas veliko razlaga: če imaš enega res rad, drugega ne rabiš… Pa vseeno prisegam: OBA imam zelo rada.