Pozdravljeni!

Iskala sem po prejšnjih sporočilih, vendar podobnega problema nisem zasledila. Stvar je v tem, da sem 4 leta nazaj prebolela anoreksijo, zelo pa me moti, da imam še zmeraj posledice te motnje, za katere vem, da sčasoma izginejo, vendar se bojim, da trajajo predolgo, poleg tega se jih želim resnično rešiti, a ne vem kako.
Težava je torej v tem, da še zmeraj preštevam kalorije, zaužite čez dan (in to vsak dan), se vsak dan tehtam, študiram prehrambeno vrednost na vsakem živilu … Zadnje leto sem tudi povsem nenamenoma shujšala, od začetnih 55 kg do slabih 49 kg (stara sem 19 let, višina 167.5 cm), in sicer zaradi problemov s srcem lani marca, ko sem se pravzaprav streznila in nehala pretirano jesti kalorično, mastno in sladko hrano, poleg tega imam rahle težave s povečanimi ščitničnimi hormoni in vse to je pripomoglo k nižanju telesne teže. In spet, kot že nekaj krat v teh 4 letih, imam neznansko bojazen, da bi se zredila. Bojim se vnosa prevelikih količin kalorij, slabe volje pa postanem že, če se zredim za pol kilograma. Takrat mi hitro upade samozavest, čeprav sem sicer zelo zadovoljna s svojim telesom. Vse te težave mi pravzaprav niso bile posebej grozne, dokler nisem pred nekaj dnevi po večerji šla zaradi občutja krivde po neke oprijete hlače, ki jih nosim, da bi poskusila, ali so mi še prav.

Zanima me, ali so ti pojavi po tako dolgem času še običajni, ‘zdravi’. Kako dolgo bi naj te posledice po bolezni še trajale? Ali si lahko (in kako) sama pomagam, da bi te težave čim prej odpravila?

Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pozdravljam!

Draga Amica,
ja, pri kakšni tretjini oseb se lahko take težave in možnosti ponovnega zdrsa v bolezen vlečejo še kar nekaj časa. Posebej se te bolezenske misli ojačajo, ko teža pade, kar se je zgodilo tudi vam. Znižanje teže vzpodbudi tisti neurotransmiterski sistem v možganih, ki je povezan tudi z vsiljevam bolezenkih misli, kot jih opisujete vi.
Zelo pomembno je, da ne dovolite, da vam teža pade, še posebej, da ob zmanjšanju vnosa hrana pazite, da se ne bi večala vaša telesna aktivnost. To pripelje v začaran krog, iz katerega gre najširša pot – anoreksija.

Poizkusite začeti znova, tako kot ste takrat, ko vam je bolezen že uspelo premagati. Razmislite, če je kdo blizu, ki mu zaupate in bi vam lahko bil v oporo, in ga prosite za pomoč. Nikar se ne predajte, vzdrževanje vsaj minimalne zdrave teže bo anoreksične misli najuspešneje oddaljevalo.

Z lepim pozdravom,
m Anderluh