duševna manjvrednost pri CP
imam cer.p. (rodila s 6 mesci) stara pa sem 26 let.
s CP sem preživela lepo otroštvo, saj imam znake, ki se poznajo v malce nerodni hoji, malce slabši vidnosti in prav tako malce slabšem sluhu.
ampak zelo bedno mladost.
vprašala bi rada, kaj se natančno opisuje pod znakom CP “duševna manjvrednost”?
Je to mogoče to, da sem v mladosti doživela kritike in zbadanja, ki so trajala več let, sedaj pa imam ogromen komplex manjvrednosti (ko rečem ogromen, je verjetno še to premalo ubesedičeno)? Poznate kakšno osebo, ali skupino, s katero bi se lahko pogovorila o svoji CP in o povrnitvi samozavesti? imam namreč resnično hude psihične težave s sprejemanjem samo sebe!
če se duš.manjv. opisuje kot drugo, mi prosim na kratko opišite
Spoštovani,
razmišljamo o Vaših besedah in se predvsem strinjam z Vami, ko ste pod temo “Pojasnilo” napisali, da celo Vi, ki vse svoje življenje živite s pojmom cerebralna paraliza, o tem veste premalo. Informacije in nova vedenja so med drugim pogoj in hkrati možnost za dvig samozavesti. Druga možnost pa so pozitivne izkušnje, ki naj bi uravnovešale vrsto negativnih, ki so Vas očitno bolj zaznamovale. Ne vem ali se družite tudi z vrstniki, ki imajo podobne težave – torej ali se vključujete v društvene aktivnosti in programe, kjer se srečujejo mladi s posebnimi potrebami in tisti s potrebami kar tako. Mogoče pa bi bila to prilika za doživljanje prijetnejših izkušenj in boljšega sprejemanja. Ali poznate programe Obnovitvene rehabilitacije – to je celo pravica v okviru ZZZRS za osebe s CP?
Vaša izkušnja, če bi jo želeli predstaviti, bi bila zelo zanimiva za starše z majhnimi otroki s posebnimi potrebami v okviru pogovorov in delavnic za starše.
Sedaj pa še v zvezi s pojmom po katerem sprašujete: meni žal pojem
“duševne manjvrednosti” ni poznan. Mogoče ste imeli v mislih “duševno manjrazvitost”, ki pa je pri nekaterih osebah s cerebralno paralizo posledica okvare možgan kot so npr. lahko posledica tudi druge težave (epileptični napadi, motnje vida, sluha, govora, vedenjske ali učne težave). Marsikaj je odvisno od vrste in stopnje cerebralne paralize, ki pa res skoraj nikoli ne “pride sama”, ampak v kombinaciji še z drugimi težavami.
Želim Vam več dobrih izkušenj, menim, da ste lahko nase ponosni, saj ste se pripravljeni še vedno učiti in menim, da se že nekaj časa pogumno spoprijemate s svojimi omejitvami. Z dobrimi kartami je lažje igrati kot s slabimi! Če se želite vključiti v katerega od programov, se oglasite in posredovali Vam bomo podrobnejše informacije.
Glede kritik in zbadanja, ki so Vas prizadela, pa tale misel:
“Besede, dejanja, stališča drugih ne smejo ustvarjati naših občutkov in določati našega vedenja. Le naš odziv na besede, dejanja, stališča drugih lahko ustvarja naše občutke. Za svoje občutke smo odgovorni sami!” In v tem je naša moč.
Lep pozdrav. MB
hvala za odgovor in spodbudne besede!
z vsem se strinjam, najbolj pa s tem, da sem sama odgovorna za svoje občutke, se pravi kdaj in komu dovolim, da me prizadane.
kar se tiče raznih programov in ali obnovitvene rahabilitacije, predvsem to zadnje, če lahko opišete. drugače se nisem nikoli udeleževala nobenih počitnic ali česa drugega v okviru cp-pa bi mi kdaj prav prišlo.
vendar sedaj nekako prihajam v svetlejša obdobja, predvsem se pripravljam na službo, katero se zelo veselim, se fakultetno šolam za to in predvsem čakam na svoj čas samostojnosti in odraslosti-le tako se nameravam posloviti od otroške podobe in žrtve, ki me nekako še spremlja.
lp.
Spoštovani,kot vidim ste imeli zelo zagrenjeno otroško življenje.Imam tudi sam hčerko,ki ima težavo z ravnotežjem pri hoji in opažam kako vsi opazujejo kako hodi.Vendar pa imamo sedaj to srečo v nesreči,da se lahko vklučujemo v društva,kjer zvemo za razne pomoči in nam včasih posveti svetla lučka v svetu takšnega življenja.Čeprav so še danes velike težave z birokracijo in ostalim svetom,se je treba boriti še naprej in se ni treba ozirati nazaj.Mislim,da kar dosegajo ljudje z posebnimi potrebami, (drugačni) je stokrat več vredno,ker jim je uspeh bolj krut od ostalih.Če ste za dopisovanje, je e-mail pri g BOŽIČEVI. Prav tako se g. Božičevi še enkrat zahvaljujem za nasvet glede prevoza za hčerko.Lep pozdrav.
Spoštovana,
obnovitvena rehabilitacija je program enotedenskih taborov, ki vam pripada na osnovi finansiranja Zavoda za zdravstveno zavarovanje, na osnovi napotitve osebnega zdravnika torej. Organiziramo jih na Zvezi Sonček in prijave sprejema vodja programa Justina Kocjančič.
Če nam zaupate vaš naslov ali e-naslov (lahko pišete na e-pošto: [email protected]) vam bomo poslali razpis z vsebino in termini ter prijavnico in obrazec za napotitev s strani vašega zdravnika.
V program se vključujejo mladi in malo manj mladi z cerebralno paralizo, pa tudi drigimi invalidnostmi, se družijo med sabo in s spremljevalci ter terapevti. Če potrebujejo nego in spremstvo, dobijo osebnega asistenta in to so običajno študentje od vspovsod. Program je pester, veliko je rekreativnih aktivnosti, učenje socialnih veščin, učenje vsakdanjih opravil za čim večjo samostojnost. Tisti, ki ne potrebujejo osebne asistence se vključujejo skupaj z drugimi in njihovimi spremljevalci v manjšo skupino, ki jo vodi koordinator.
Verjemite, da je to zanimiva izkušnja in glede na vse, kar ste napisali, bi Vam vključitev priporočila, saj potrebujete druženje z vrstniki in podporo na Vaši poti k večji samostojnosti.
Lep pozdrav.
Marija Božič
zgodba je predolga da bi pisala pa tudi nekak mi ni da bi razlagala celemu svetu. samo to lahko recem, da sem v otrostvu bila pogumna in skoraj neustrasna :), v casu pubertete ko se clovek zaveda samega sebe, bolje receno vidi napake pri sebi (upravicene/neupravicene), sem jih dobila s psihicno lopato->kar je bila za druge otroke igra,je bilo zame vdaja in odpor do mene same.
sedaj resda spoznavam, da je bilo vse “igra” in otroška zafrkancija, ki je trajala 3 leta in mi nihce od odraslih ni znal pomagati, vendar trpincenje med ucenci je lahko muka in duševna smrt.
in še to bi rada povedala vsem, ki bodo ali so bili kdaj v vlogi nemočne žrtve: najbolj od vsega zamerim, ne mojim “zafrkantom”, ampak sebi, da se nisem takrat potegnila zase in sem se obrnila še jaz proti meni; in še sedaj sem nekako razdeljena na jaz-prijateljica in jaz-ko se ne maram!
no, spet sm izlila dušo na ekrat. lp
Tudi popolnoma zdravim, “lepim”… hudo zagrenijo življenje z heci, krivi pa smo si sami, kot si rekla, ker se ne potegnemo za se. Meni je tudi šlo kr nekaj let u luft, pa čeprav nimam Cp, in sem si glih tako sama kriva da se ne postavim zase in ker dovolim da ljudi vidijo, da me tisto, zaradi česa sem drugačna – boli. No za prihodnjič boš vsaj vedela da si ne smeš dovoliti, da opazijo da neustrezno reagiraš na provokacije. Lep pozdrav in kr hrabro:)
Tudi tebi lep pozdrav!
Ne vem kje je napisan tvoj mejl zato ti ga dam jaz prva, pa če mi odpišeš, se podpiši, da bom vedela, da je tvoj, ok?
Pozdravček,… T. [email protected]
G. ANTON!
Omenili ste, da si lahko preko mejla posredujeva informacije okoli CP in vam ga sedaj pošiljam: [email protected]
Lahko pa mi gospodov mejl tudi vi ga. Marija pošljete če boste prej brali!
Lp, Tammara