Dušenje
Spoštovani,
videla sem obvestilo o odsotnosti, a moj odgovor lahko tudi počaka. Imam namreč težavo, ki zdaj traja že kako leto in me zanima, kaj ukrenit.
Stara sem 36, visoka 168, težka 59 kg. Zaposlena, ukvarjam sem z dvema vrstama rekreacije, spim v povprečju 7 ur na noč (pogostoje več ko manj). Otrok nimam. Kronično obvladujem težave z želodcem (GERB), kar pomeni, da dvakrat letno nekaj mesecev jemljem ZPČ, sem pa tudi imela težave z anksioznostjo. Že skoraj dve leti hodim na psihoterapijo, zaradi ponovnega stopnjevanja psihosoamtskih prolemov in tesnobnega jesenskega obdobja pa sem se odločila, da bom pol leta jemala AD (Aurorix; jemala sem ga že pred 5 leti in bila z njim zelo zadovoljna).
Počutje je ok in tudi stres bolje prenašam, zato me je presenetilo, da se mi je danes ponoči ponovila moja težava, ki je bila pred par meseci pogostejša: v prvi rundi spanja se mi dogaja, da se zbudim, ker sem nehala dihat. Včasih traja nekaj sekund, da dihalno funkcijo ‘vzpostavim’ nazaj in občutek je grozen, saj se mi zdi, kot da umiram.
Prebrala sem nekaj prispevkov o spalni apnei in rekla bi, da nisem ‘rpfil’ za obstruktivno, čeprav se mi kdaj zdi, da mi morda sapnik blokira ‘kislina’, ki tja zaide. Bi rekla, da če pred spanjem pojem rupurut, tega nikoli ne doživim. Naj povem še, da spim z dvignjenim vzglavjem in da se mi to dogaja tudi, ko spim na trebuhu.
Vedno se zgodi le enkrat in po tem spim mirno naprej. občutek pa je včasih tak, kot da imam na prsih težo in da je ves respiratorni sistem zaustavil, včasih pa prav čustim, kako se je zaprl sapnik in hlastam za zrakom, da bi ga spet spravila v normalo.
Zdaj je bil več tednov mir, zato ne razumem, kaj to sproži. Kot potencialnemu vzroku se še najbolj nagibam k stresu in čustvom, a je najti zelo malo virov, ki povezujejo psihične vzroke za nočno dušenje. Zadnje tri tedne je v službi zelo veliko dela in morda res podcenjujem vpliv tega name.
Moja zdravnica se je z mojim razmišljanjem kar strinjala, zato mi je tudi svetovala antacid ali dodatno dozo PČI pred spanjem, čeprav je v to delno tudi dvomila. Brala sem o centralni spalni apnei, v kateri sem svoje simptome bolj prepoznala kot obstruktivni, in za katero naj bi bil vzrok v možganski napaki.
Kaj menite vi in kaj lahko storim?
Naj hvala in lepe ter mirne praznike! 🙂
Pozdravljeni. Ne bi se kar takoj obesil na tiste apnee. Da bi bilo posledica želodčne kisline, se mi zdi sicer manj vejetno, da bi stvar preprečil en rupurut kljub jemanju ZPČ tudi ni možnost na vrhu lestvice. Morda bi bilo vseeno koristno razmišljanje usmeriti še v panične napade, ki radi zbujajo z občutki lovljenja zraka, dušenjem, tiščanjem in so povsem neodvisni od težav z GERBom
LEp pozdrav
Spoštovani,
hvala vam.
Ja, do danes še nisem imela ponovnih težav.
Tudi na tesnobo sem pomislila, ampak takrat ponavadi globoko spim, medtem ko imam občasno sanje, v katerih se počutim brezizhodno ali pa se ne morem zbudit, čeprav se hočem – a diham normalno.
Kakorkoli, upam, da bo počasi izzvenelo.
Srečno 2014!
Glede na to, čemu vse smo dnevno izpostavljeni, se mi lahko zmeša od iskanja vzroka 🙂
Ničesar bistvenega nisem pri svojih navadah (niti izdelkih, ki jih uporabljam) spremenila v zadnjih letih, zato mi je čudno, da imam težavo šele zadnje leto.
Dr. Rebolj, ravno sem razmišljala, da je mogoče konec težav, ker je bil do danes mir. Napredek sem pripisala dejstvu, da sedaj že dva meseca jemljem Aurorix. Ampak danes sem ponoči spet imela ‘napad’. Ne tako hud kot zadnjič, pa vendar. Spet je bilo po prvi rundi spanja, le da je bil občutek spet bolj ‘obstruktiven’ – kot da mi je v sapnik zašla slina in se tam zasušila – in to me potem prebudi. Ko sme se zbudila, se nisem mogla odkašljat in sem le s težavo vdihnila. Vedno je tak občutek, kot da je dihalni aparat paraliziran, nedejaven (predvsem vstop v sapnik). In vedno se na smrt prestrašim, saj mislim, da umiram. Po nekaj vdihih je potem bolje in preostanek noči je vedno mir – tudi tokrat.
Zelo rada bi vedela vsaj vzrok, ampak imam res težave s tem. Trenutno nisem pod nobenim stresom ali pod vplivom kakšnih močnejših čustev, pred spanjem sem celo vzela rupurut (vendar ne zaradi strahu pred napadom), edino, kar je novo, je to, da sem začela zmanjševat dozo emozula, ker hočem spet za nekaj časa prekiniti zdravljenje (jemljem redno že nekaj mesecev in sedaj pdoaljšujem dneve brez – bil je tretji dan brez).
Ali še vedno menite, da je vzrok tesnoba – in da je glede na to, da je bila pogostost napadov včasih večja, to še vedno izboljšanje?
Oz. če vprašam z drugega konca: ali se obstruktivna oz. neobstruktivna apnea sploh pojavlja tako poredko?
Sicer ne verjamem, ampak … ali je dejansko možno, da bi se zbudila ‘prepozno’ – se od tega lahko umre?
Hvala vam,
lp!
Ali je npr. možno, da imam tole? 😮
Tisti link oziroma paroksizmalna nočna dispnea v prevodu pomeni le “nočni napadi težkega dihanja” in to ni bolezen samo po sebi, le opis simptoma z različnimi ozadji. Napadi tesnobe se mi pri vas zdijo še vedno najbolj verjetna možnost in zanje ne potrebujete posebnega stresa ali žalostnega razpoloženja. Prav tako vas napadov ne bo odrešilo brskanje po netu…. Od napadov tesnobe se ne umre in se jih ne prespi do smrti, prav tako zdravi odrasli ne umrejo zato, ker bi kar prenehali dihati in se ne zbudili…. Seveda pa če gledamo celotno populacijo, ni univerzalnega vzroka za težave in s tem ni univerzalnega odgovora.
Lep pozdrav
Pozdravljeni po daljši pavzi,
javljam se, da povem, kako gre – če bi utegnila informacija komu priti prav.ž
Še vedno jemljem aurorix, sva pa z zdravnico dozo povečali – oz. določili normalno dozo (prej sem jemala pravzaprav polovično): 300 mg na dan.
Moji napadi dušenja so se od mojega prvega oglašanja tule zelo zreducirali, zgodi se le še enkrat na mesec ali enkrat na dva meseca – od tega sta bil zelo neprijetna samo dva, morda trije. Pred 3 tedni sem imela po zelo dolgem času panični napad v budnem stanju in zato je zdravnica predlagala, da zvišava dozo AD. zdaj sem na 300 mg dnevno dobra dva tedna (17 dni).
V maju sem bila pod velikim stresom v službi in v teh dneh ga je spet nekoliko več, kot ga dobro prenesem. Nekako se ne uspem polno ‘sestaviti’ nazaj. Na sploh ne spim najbolje zadnje mesece. Danes ponoči sem po dolgem času spet imela zelo neprijeten napad dušenja: kot vedno v prvi rundi spanja in napada sem se zavedla šele, ko mi je ‘nekaj’ stisnilo oz. vkleščilo prsni koš in dihanje ni bilo več mogoče. Komaj sem zajela nekaj prvih sap ter vzpostavila nazaj normalno dihalno funkcijo. Zelo zelo strašljiv občutek, kot da je po meni … ampak potem je bilo spet vse ok.
Sklepam, da je vse to normalno, pa vendar: se vam zdi, da gre vseeno za napredek v primerjavi z lani, ko sem te napade imela nekajkrat mesečno, in da velja nadaljevati z jemanjem predpisanih zdravil – ali bi morali do danes že vendarle izzveneti?
Hvala vam,
a.
Evo jaz imam iste probleme že več kot pol leta. Totalno isto kot se dogaja tej gospe zgoraj. Sem astmatik in pri pulmologu tudi pravijo da bi astma. Imam tudi refluks ampak to menda tudi ni. Tako da tudi pulmolog pravi da bi bilo dobro razmisliti o hospitalizaciji in nadzorovaju, da vidijo kaj se takrat zgodi ko se prebudim tako in tudi pravijo za to dispnejo. Dogaja se mi na kakšrn mesec 5x ali 6x ampak ne zaporedoma. Bi to lahko bila ta spalna apea?
Pozdravljeni ponovno.
letos poleti sem nehala jemati antidepresive, potem ko se je stanje precej izboljšalo (zelo redke in v glavnem precej milejše oblike teh napadov, vmes tudi po dva meseca nobenih napadov).
Danes ponoči pa sem spet imela napad, ki je bil zelo zelo neprijeten. Kot da mi je stistnilo sapnik in v paniki sem vstala, tekala po stanovanju ter potrebovala kakšnih 10 ali 20 sekind, da sem ‘sprostila’ stisnjenost in začela normlano dihati. Na smrt sem se ustrašila, srce mi je začelo tolči kot noro, skratka, spet sem mislila, da je po meni.
Tak napad sem nazadnje imela marca letos, kar torej priča, da je bilo stanje vmes veliko boljše. Zdaj pa spet to. :-/
Zame spalni laboratorij najbrž itak ne pride v poštev, sajbi morala tam spati kakšna dva meseca, da bi sploh lahko dobili približen vtis, kaj se dogaja. 🙂
Sem pa danes brala o laringospazmih in moram reči, da to dejansko praktično do popolnosti opiše vse moje občutke! Prilagam povezavo, kjer so tudi tehnike, kako omiliti napad (npr. počasi vdihniti in hitro ozdihniti namesto obratno, glavo nagniti nazaj …).
http://voicedoctor.net/therapy/laryngospasm
Sklepam, da jih torej tudi lahko povzroči zatekanje kisline gor – najbrž pa tudi panika, podzavesten strah, tesnoba oz. kakšne podzavestne emocije? Hecno se mi namreč zdi, da imam te napade izključno enkrat na noč in obvezno v prvi rundi spanja.
Tudi glede na to, koliko časa se to že vleče in da je vmes hkrati tudi dolgo mir, sklepam, da nimam kake okvare v možganih. :-p
Hvala ponovno že vnaprej!