duhovna izkušnja ali psihoza?

Pozdravljeni,

kje je po vašem mnenju meja, ki loči eno od druge?
Psihotični ljudje imajo svoja “videnja” nečesa, prisluhe, privide … in lahko se vprašamo v čem je sploh razlika med njimi in med vsemi tistimi, ki se pogovarjajo z angeli, duhovi oz. komurkoli ali čemerkoli iz “duhovnega sveta” in vse te tudi zaznavajo, slišijo, vidijo… V obeh primerih je za njih to resnična izkušnja, ki vključuje njihova čutila. Ali bi človek, ki ima “stike” npr. z angeli to še imel ob rednem in dovolj zgodnjem začetku jemanja antipsihotikov? Bi kdo sploh upal tvegati in to poskusiti?
Ali je razlika resnično samo v tem, da zaznave ljudi v prvem primeru na njih vplivajo negativno, v drugem pa pozitivno in jih zato to imenujemo jasnovidnost, jasnovednost in jasno karkoli, v prvem primeru pa bolezen? Morda vsi ti na začetku zaznavajo “nekaj” podobnega in si le-to samo interpretirajo drugače?

p.s.: znanost na to nima odgovora.

Moteno bitje zelo težko doživi duhovno izkušnjo v obliki, ki jo opisuješ. Nima namreč sposobnosti umiritve, sprostitve in koncentracije, da bi lahko šlo v meditacijo in kontemplacijo z duhovnimi bitji.

Večinoma je psihotične ljudi, ki v svoji bližini zaznavajo tudi “namišljene ljudi” tega strah. Ali je možno, da v štartu zaznavajo nekatere entitete in si to samo narobe razlagajo (veliko ljudi duhovnega sveta namreč ne pozna)? Vsega tega jih postane strah, panika, vse to pa nato dolgoročno vodi v bolezen oz. blaznost, ker to ne izgine? Ne bom rekla, da vsi, nekaj od njih bi bilo pa možno?

Mene je namreč groza tega, da se teh ljudi v uradni medicini ne sme prepričevati v nasprotno (da to kar vidijo, slišijo ni resnično). Medicina jih pusti v tem, da halucinirajo naprej. Logično je, da tak človek potem do smrti ne “ozdravi”, če mu nihče ne pokaže realnosti. Mislite, da bi bilo dolgoročno te ljudi možno ozdraviti, če bi se ob pravilnem vodstvu zatekli po pomoč v duhovni svet?

Vijolica pozdravljena,

po izkušnjah povem, da je vse to um, ki vlada v nas. Duhovnost da, vendar ne taka kot jo ljudje poznamo danes. Danes je “duhoven” že vsak ki meditira in jogira in se sprošča. Duhovnost se odkriva, ne da se je naučiti ker to smo. Najprej je potrebno spoznati kaj vpliva na naše delovanje in kdo vlada v nas, da bi prišli do duhovnosti. Priporočam knjigo “Put i krivi putovi uma”. T.i. psihotični ljudje vidijo svoj um – črnino vendar se tega ne zavedajo oziroma ne vedo kaj vidijo. Žal ni mnogo terapevtov, ki bi pravilno usmerili takega človeka da se na pravilen način s tem sooči in odpusti.

Tanja

vijolica200!

do razkoraka med duhovno izkušnjo in psihozo lahko pride, ko je t.i. ego prevelik in nas drži v primežu nekih mentalnih konceptov in idej. Ne spusti v spoznavanje modrosti srca. Bolj enostavno povedano: naš ego (glava, razum, možgani) je preozek za zaznavanje duhovne izkušnje, kajti duhovne izkušnje si ne moremo razlagati z razumom. Gre za drugačno doživljanje, na drugih nivoji. Šele, ko vstopimo v sveti prostor srca in se začnemo spoznavati z modrostjo srca lahko zares stopimo na pot duhovnega izkušanja in preobrazbe….

Upam, da sem podala kakšno novo informacijo…

Lepo pozdravljeni,
Tempelj Svetlobe

Stanje uma in stanje duha v takih primerih nista združljiva. Potrebno je veliko naporov, vstrajnosti, običajno pa tudi medicinske podpore, da najprej uredimo stanje uma na primerno raven, da lahko nastopi notranji dialog med umom in duhom. In prav s tem se ukvarja joga.