Držimo pesti za Natalijo k.! :))))
Ja, res so čudoviti!!!! Ko se kdaj pa kdaj še oglasim pri njih imam občutek kot bi prišla domov, med domače. Po 4 letih se me še vedno spominjajo, me ogovorijo, katera od sester me tudi objame… Res lep občutek. :))
V priponki je datoteka, ki jo natisneš, izpolniš in pošlješ na naslov Povšetova 37, 1000 Ljubljana (naslov je tudi na pristopni izjavi).
Pozdravčke, Kristina
Hoj, Natalija, kako si kaj? Kako ti gre? 🙂
Pozdrav.
Jutri in v naslednjih treh dneh me čaka 4-i ciklus kemoterapije.Zlo sem vesela,ker bom že na polovici.Drgač pa počutim se vredu,razen,da sem po vsaki kemoterapiji vedno bolj utrujena,ampak bomo že zmogli.
Tudi na slikanje mediastinuma grem,da idimo,če se je kaj zmanjšalo…malo me je stah izvidov,ampak jas še vseeno upam,da bodo pozitivni. 🙂
Lp,Natalija
O, Natalija, kako sem vesela, da si se spet malo javila. Že kar na polovici? Haloooo, kako gre hitro čas! Super! Stiskala bom pesti, da bodo izvidi CT-ja pokazali, da gre zdravljenje po načrtih. Pa stiskala bom pesti, da boš čim bolj mirno dočakala CT in rezultate.
Kaj počneš med eno in drugo terapijo?
Pozdravčke, Kristina
Komaj sedaj sem opazla vprašanja od Kristine….
Na polovici sem že ja,…med kemoterapijama kar precej počivam,aktualni so tudi sprehodi,drgač pa kaka hišna opravila,pa tako,drgač še pa šolo zmes delam,ma dolgčas mi vglavnem ni…sam od začetka kak teden po kemoterapiji sem kar precej utrujena….tako,da…no kot sem pa že zgoraj napisala…je še,ampak so ostanki,tako,da mislim,da bo…
Lp,Natalija
Superca, Natalija, sem res vesela! Juhej! :)))))
Hvala,Kristina…….včasih več ne vem če bom zmogla,včasih je…tako težko,včasih bi se najraje vdala,…kaj če ne ozdravim…pa tako si želim….želim siživeti,želim si imeti družino,toliko vsega si želim,pa se bojim,da bo ostalo samo pri željah….resnično se bojim.
Nekega dne se bom ustavila, …pogledala v nebo, zajela sapo in rekla:” Srečna sem da živim to življenje.”Nekega dne…ko dobim boj.
Draga Natalija,
tudi sama poznam vzpone in padce poguma in nasploh razpoloženja, ki med takim napornim zdravljenjem zelo nihajo gor in dol, vem. A za vsakim dežjem pride sonce, za solzami nasmeh.. Želim ti čim več nasmehov in pa, da bi se dostikrat do solz nasmejala !
Natalija, ponavadi je tako, da bolj, ko gremo proti koncu zdravljenja, bolj ga imamo poln kufr. 🙂 Ampak ozdravitev je največja nagrada, za katero se je vredno potruditi in premagovati strah, tesnobo, temne trenutke. Tako in tako se vedno poberemo nazaj in live goes on. 🙂
Stisni zobe, ko tibo najhuje in še enkrat stisni zobe…. Na vrhu hriba te čaka tortica z veliko smetance – zdravje. 🙂
Juhej, juhej, Natalija!
Vse je mogoče. Jaz imam tudi še vedno malo povečan mediastinum, kjer je bil limfom, ampak očitno bo ta lepotna napakica ostala z mano. Se ne sekiram. Kot slišim tudi od ostalih, se to kar pogosto dogaja, da ostane kakšen “mrtev” ostanek, ki ne greni življenja.
Kar sproščeno naprej!
Pozdravčke!