ojla
nekaj podatkov o najinem priimku imam. Moji predniki izhajajo iz moravške doline
anton urbanija
kontaktiraš me lahko na
[email protected]

Raziskujem druzinski priimek urbanija predvsem iz okolice moravc
Ce mi kdo lahko posreduje kako ze izdelano druzinsko drevo se lahko pridruzim raziskovanju
[email protected]
Anton urbanija

Vsem, ki se odločajo za raziskovanje svojih prednikov, predlagam naj se obrnejo po prvotnem pogovoru z najstarejšimi člani v družini in zabeležbi le-teh izhodiščnih podatkov na Nadškofijska arhiva v Mariboru in Ljubljani. Vse matične knjige vendarle niso tam, saj se nahajajo še po nekaterih samostanih, npr. pri minoritih v Podlehniku v Halozah ipd., a večina je.
A, pozor, da ne boste neprijetno presenečeni, kot sem bila jaz, ali pa celo prestrašeni, bi Vas rada opozorila na neprijetnosti, s katerimi se boste morda srečali v teh arhivih in na katere je dobro biti psihično pripravljen -na žalost, glede na to, da se situacija verjetno še nekaj let ne bo spremenila…
Res je, v obeh so shranjene knjige, ki so esencialnega pomena za raziskovanje prednikov, brez teh knjig enostavno ne gre narediti omembe vrednega rodovnika ali družinskega drevesa, a žal, če začnem z mariborskim nadškofijskim arhivom, normalno delo masivno otežuje dejstvo, da so tamkajšnji računalniki namenjeni za pregledovanje digitaliziranih matičnih knjig sila počasni, čas pa medtem hitro mineva. Ljudje iz tujine se pogosto pritožujejo čez to, slovenski raziskovalci pa to nekako požrejo, kot vidim. Osebje je nezanesljivo, krši dogovore in lastna pravila, pogosto neprofesionalno v različnih zadevah in spominja na “zombije” (s tem nočem biti žaljiva, le pristna) brez sleherne življenjske energije in če vprašaš za pomoč pri branju težko berljivih povedi ali besed imaš hitro občutek kot da motiš, kot da si nadležen in da več kot dvakrat raje ne vprašaj ker onemu res ni do tega. Skratka, občutek ni prijeten in raziskovanje je kot rečeno zaradi slabe tehnične opreme dolgotrajno in počasno.
Glede ljubljanskega nadškofijskega arhiva je zgodba hkrati podobna hkrati drugačna, saj je tam
raziskovanje načeloma direktno v knjigah, ker le-te niso digitalizirane, kar je lahko že prvi minus (iz časovnega vidika), po drugi strani pa je lepo držati v roki originalne knjige, to ima vendarle nek poseben čar. Težava v tem arhivu in v mariborskem je tudi, da so časi, ko lahko naročiš, da ti prinesejo naslednje knjige (katerih število je omejeno na le 3 na časovno enoto!), natančno določeni ne glede na logičnost in individualen potek raziskav, ki se pogosto ne skladata s časi, ko na mizo dobiš knjige oziroma s časom, ko bi jih potreboval. Iz tega vidika je raziskovanje v Mariboru vsekakor lažje zaradi že omenjene digitaliziranosti.

Največja težava je, moram žal poudariti ker je res in ker bi se to moralo spremeniti, osebje. Začenši s Prekmurcem Krampačem, ki je sicer na svojem področju sposoben (sicer ne bi bil na poziciji, ki jo v arhivu ima), a ki nima nikakršnega spoštovanja do ljudi v arhivu in ki raziskovanje, ki bi moralo biti prijetno, zanimivo, razburljivo a ne rabrurjajoče doživetje oziroma aktivnost spreminja v neprijetno opravilo, pozneje neprijeten spomin. Da začnem pri začetku, toliko da me boste razumeli o čem govorim. Že, ko sem vstopila v arhiv sem začutila aroganco tega moškega, za katero se seveda -kot vemo- skriva njeno nasprotje in kopica kompleksov, ki se verbalno na nek svojstven način v tem arhivu “veselo” izživlja. Ordinira v arhivu kot bi bil njegov in ti tudi takoj da občutek kot da si tam njegov “podložnik”, da je on glaven. Ko ti prinese knjigo pogosto sploh nič ne reče (niti “izvolite”) temveč jo le brez občutka da na mizo in brez besede gre, obsedeno loputa z vrati za sabo, jih z veliko silo in glasno odpira, da ja opozori na svoj prihod (ali odhod) v oziroma iz prostora, govori glasno in z očitno namišljeno samozavestjo, katere prhke temelje je ob manjši psihološki analizi relativno lahko zaslediti. (No, vsaj jaz jih sem, menda pač profesionalni “handicap”, glede na to, da sem celo življenje delala kot psihologinja.) Ta moški tudi z (nami) raziskovalci govori na nenavaden, posredno ponižujoč in zastrašujoč način -sprva sem se ga prestrašila in res nisem več želela raziskovati v taki atmosferi (videla sem tudi njegov način pogovora z drugimi, eno gospo na primer, in me je to precej zabolelo), saj mi je uničeval veselje, ki sem ga imela preden sem v ta arhiv šla. V primerjavi z mariborskim sem
prav razočaranje doživela šele v ljubljanskem. Temnolasa arhivistka žal ni nič boljša, govori kot robot. Ti ljudje žal ne vedo ničesar o tem kak odnos bi naj v arhivu vladal med raziskovalcem in arhivistom, situacija je v arhivih v bližnji tujini povečini boljša.

Skratka, to je moja izkušnja, ki jo želim deliti z Vami, saj se boste verjetno res podali v ta arhiva in Vam bo tale moj komentar morda lahko služil kot dobra priprava na atmosfero in izkušnjo, ki se Vam lahko tam zgodi. Morda se ne bo prvić, niti drugič, ampak vsekakor pri opisanih situacijah ne gre le za redke slabe dneve ki bi se zgodili enkrat na 50 obiskov v arhivu, temveč so bolj kot ne rutina. Res žal.

Kljub vsemu Vam želim veliko sreče pri iskanju, potrpežljivosti z računalniki v mariborskem ter obilo sočutja in razumevanja za ekstraordinarne “subjekte” ljubljanskega nadškofijskega arhiva.

lotila sem se družinskega drevesa naletela sem na priimke klampfer,lukman,černko,gamser,dvoršak,vesenjak,poštrak,šabeder,lipovnik,knez,šauperl,magdalenc,kovačič,bojanič iz okolice maribor trčova duplek… knin
prosim za kakšno pomoč na email: [email protected]
hvala