Družinski zakonik in rejništvo
Združenje MOČ je pripravilo pripombe na predlog Družinskega zakonika. Med drugim tole:
Sistem rejništva stigmatizira, je zastarel in diskriminatoren. V tem trenutku je odlična priložnost za korenite in kvalitetne spremembe. Prepričani smo, da razlogov za obstoj rejništva ni mogoče utemeljiti, zato predlagamo ukinitev sistema. Dejavnost vzgoje in varstva, nege in druge oskrbe na domu druge osebe za določen čas in na osnovi odplačne pogodbe seveda potrebujemo. Zato predlagamo umestitev tega področja
1. resorno: pod Ministrstvo za šolstvo in šport – Urad za mladino
2. zakonodajno: z uporabo obstoječe zakonodaje s področja vzgoje in varstva.
V tem smislu bi seveda bila primerna ukinitev vseh izrazov na temo reja: rejništvo, rejenec, rejnik, rejnina. Prav mogoče je, da bi bilo nujno katero od obstoječih rejništev ohraniti do naravnega izteka, kar bi bilo po našem predlogu še vedno mogoče v okviru predpisa ZIRD. Sicer pa imamo v naši državi dovolj predpisov, ki urejajo vzgojo in varstvo pri drugih osebah, ki predvsem ščitijo standarde za opravljanje tovrstne dejavnosti in terjajo pedagoške veščine in znanja. Ne nazadnje je v tem trenutku že omogočena podobna nastanitev ter vzgoja in varstvo v stanovanjskih skupnostih.
Dosedanji specialni zakon o rejniški dejavnosti namreč povsem neutemeljeno izloči skupino otrok, ki nimajo druge skupne značilnosti razen te, da ne morejo živeti pri starših in jih umesti v sistem z znatno znižanimi standardi tako v primerjavi z drugimi socialno varstvenimi storitvami, kakor tudi z drugimi vzgojno varstvenimi storitvami. Dejstvo je, da trenutni izvajalci rejniške dejavnosti nimajo pedagoške izobrazbe in pedagoških znanj in imajo znatno nižje, neustrezne ali nepreverjene nastanitvene, finančne, zdravstvene in druge standarde,….zato ne ustrezajo za vzgojo in varstvo nobenih drugih tujih otrok, razen rejencev. Centri za socialno delo, ki so predvideni za spremljanje in zagotavljanje rejništva (ne pa za izvajanje in nadziranje) prav tako nimajo pedagoškega kadra, ki bi zmogel ustrezno podpreti izvajalce dejavnosti.
Najbolj diskriminatorno pa je, da obstoječe stanje evidentno in neutemeljeno znižuje tudi otrokov/rejenčev standard pod prag tveganja revščine in tako rejencem ne zagotavlja dostojne življenjske ravni.
Neumestna je uvrstitev izvajanja dejavnosti v družinsko zakonodajo, saj:
– otrok z izvajalcem dejavnosti ni v družinskem razmerju,
– po zbranih podatkih v pomembnem številu sedanjih rejništev živi izvajalec sam ali še s kakšno osebo, s katero ne predstavljata družine,
– v registru imetnikov dovoljenj za opravljanje rejniške dejavnosti je registriran le izvajalec dejavnosti, le on je »usposobljen« in prav tako ima le on sklenjeno pogodbo za izvajanje dejavnosti. Osebe, ki živijo z izvajalcem, niso evidentirane ali v dejavnost kakorkoli zavezane. Zgolj dejstvo, da živijo z izvajalcem dejavnosti, jim nalaga opravljanja rejniške dejavnosti.
Po našem pravu otrok pridobi opravilno in poslovno sposobnost, ko dopolni 18 let. Po zbranih podatkih našega združenja v pomembnem številu sedanjih rejništev sploh ne gre za vzgojo in varstvo otrok, temveč za vzgojo in varstvo odraslih – poslovno sposobnih oseb, ki jo izvajajo druge odrasle osebe…velikokrat manj usposobljene od vzgajanih in varovanih.
Tule pa lahko vidite pripombe rejniškega sindikata:
Pripombe na predlog Družinskega zakonika v javni obravnavi
Sindikat rejniških družin KNSS Neodvisnost v zakonitem roku predlagatelju Družinskega zakonika podaja svoje pripombe v postopku javne obravnave, ki jo je objavilo Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve na svoji uradni spletni strani dne 21.9.2009.
Najprej o obliki predloga – tako obsežnemu besedilu se običajno pripravi tudi stvarno kazalo. Težko je bralcem prelistavati vseh tristo strani hkrati in ugotavljati zgradbo obsežnega dokumenta. Poleg tega nikjer v predlogu ni nobenega imena avtorjev in ne navedb virov iz katerih izhajajo določene trditve predvsem pri oceni stanja. Škoda je, da se ljudem (tudi javnim uslužbencem in ostalim uradnikom!), ki delajo na tako pomembnih pravnih podlagah ne prizna njihove strokovnosti in vloženega dela. Tako ostaja predlog v lasti Vlade RS: če bo v javnosti sprejet ji to pomeni pozitivne politične točke, sicer ga bo preprosto zatajila. Ustvarjalcem tako tudi nihče ne bo oporekal strokovnosti. Menimo, da tako pomembne pravne norme, ne gre prepuščati zgolj politikantskim spletkam.
Ob tem ni mogoče zanemariti tudi podatkov o nastajanju oziroma izvoru obravnavanega dokumenta. Iz dopisa MDDSZ iz dne 21.10.2009 , ki predstavlja informacijo javnega značaja izhaja, da priprave na spremembe družinske zakonodaje potekajo že vse od leta 1999 ter, da so doslej Republiko Slovenijo stale že dobrih osem milijonov tolarjev. Zdaj obravnavani predlog tudi zelo nazorno spominja na tistega iz leta 2005, ki so ga pripravljali štirje znani strokovnjaki ter razpravo celo objavili v knjigi.
Aktualni predlog Družinskega zakonika je tako nasploh veliko razočaranje tudi po svoji vsebini. . Sindikat, tako v dogovoru s partnerskim Združenjem MOČ za pravice otrok, ki ne morejo živeti pri starših, daje pripombe najprej k uvodnemu delu (strani od 2 – 97), ki zajema oceno stanja in razloge za sprejem zakonika ter postavlja cilje, načela in rešitve. Posameznih besedil členov tako ne komentiramo, niti členov od 228 do 233, ki so v celem predlogu namenjeni rejništvu, ampak se v celoti pridružujemo pripombam, ki jih je predlagatelju posredovala ta nevladna organizacija. Svoje pripombe tako zaključujemo s pregledom obrazložitev, predvsem v njihovem šestem delu (strani od 248 do 250), ki je namenjen rejništvu.
Nujno je izpostaviti, da si sindikat v prvi vrsti prizadeva za sistemske spremembe, ki jih doslej ureja specialni Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD, Ur. l. RS št. 110/2002) in njegovi podzakonski akti. Sindikat vztraja na stališču, da je celostno prenovo oziroma modernizacijo sistem skrbi za otroke, ki iz različnih vzrokov ne morejo bivati v svoji matični družini potrebno načrtovati tudi s prenovo celotne družinske zakonodaje v kolikor naj le-ta temelji na ustavnem določilu o posebnem varstvu pravic otrok iz 56. člena Ustave RS.
Ugotavljamo, da kljub velikim obljubam o tem, kako je predlog namenjen predvsem zagotavljanju in varstvu otrok in njihovim potrebam, predlog na področje rejništva ne prinaša nobene bistvene spremembe ali modernizacije, niti predlog v svojih končnih določbah ne predvideva ukinitve ali nadgradnje oziroma vsaj sprememb obstoječega ZIRD. Tako bodo rejenci (obstoječi in bodoči) spet prikrajšani za določene pozitivne rešitve.
Brez sprememb ZIRD bodo rejenci »otroci« tudi po polnoletnosti, čeprav predlagatelj v drugem odstavku na 21 strani predloga zelo nazorno utemelji razliko med posebnim družbenim varstvom otrok in uresničevanjem interesov odraslih oseb. Predlagatelj piše o nevarnosti hromitve svobodnega razvoja osebnosti kadar »vzgajamo« odrasle. Nič koliko opozoril je že bilo spisanih o tej temi samo iz Združenja MOČ – za otroke je potrebno družbeno varstvo v primerih, ko so starši v dolžnem ravnanju odpovedali zagotavljati vsaj starostnemu obdobju primerno in s primerljivimi pogoji za vse otroke enako. Vsemogočni ZIRD v tem kontekstu je predpis za »linijo najmanjšega odpora« – traja lahko tudi v nedogled le zaradi proračunskih prejemkov na rejnikov račun ali kot se temu lepše reče »…saj rejenca ne bomo na cesto postavljali, ker je dopolnil 18 let, zastonj ga pa tudi ne bomo redili…«.
Podobno predlog obljublja pravico otrok do zagovornika – vendar brez sprememb ZIRD rejenci te pravice preprosto nikoli ne bodo deležni, saj bodo strokovne službe svoje odločitve v naprej označevale kot »korist otroka« in zato ne bodo potrebovale nobenega mnenja zagovornika. Seveda, če se ne bodo spet zatekli k birokraciji in sami sebe postavljali za zagovornike (podobno kot zdaj počno s skrbništvom ) Tako je pokazala dosedanja praksa (kadija te tuži, kadija te sudi). Poseben zakon, ki bi naj urejal postopek za postavitev zagovornika otroku bo za rejence popolnoma brezploden v kolikor že družinski zakonik, kot krovna ali novejša ureditev, tega ne bo predvidevala.
V tem kontekstu tudi ne gre zanemariti terminologije: zagovornika naj imajo tisti, ki se morajo pred kom zagovarjati, nič krivi in dolžni otroci, ki se znajdejo v sistemu, ko zanje skrbi država potrebujejo zaupnika – osebo, ki bo njihov glas pri izražanju volje. Tisti, ki smo seznanjeni s projektom »Zagovornik otrokovih pravic« sicer razumemo kaj ponuja predlog Družinskega zakonika, splošno pa ta termin ni razumljen pravilno.
Ukrepe za varstvo koristi otrok predlog utemeljuje po načelu najblažjega posega – po vsebini členov zakonika to pomeni terminologijo: CSD spremlja, sodišče lahko, starši si naj prizadevajo… Medlo in neodločno! Preambulo KOP, ki govori o tem, da naj bi otrok zaradi skladnega razvoja odraščal v družinskem okolju, je mogoče razumeti tudi tako, da se starše strožje zavezuje k izpolnjevanjem obveznosti do lastnih otrok. Narobe je razmišljati kot se to počne doslej, da bo otroku omogočeno življenje v nadomestni/rejniški družini. Rejništvo kot posledica restriktivnega ukrepa države (odvzem otroka iz matične družine) je namenjeno namestitvi in osnovni oskrbi otroka za določen čas pri tujih ljudeh in ga nikakor ne gre jemati kot trajno rešitev za otroka. Tako piše tudi predlagatelj v svoji oceni stanja (na strani 29), ko umika dovoljenje staršem, da sami namestijo otroka v rejništvo (zloglasno »soglasje staršev«). Ponovno se postavi vprašanje kako bo država/izvršna oblast izvajala to namero, če ne predvideva sprememb ZIRD oziroma tega že v Družinskem zakoniku ne bo ustrezno označila?! Morda enako ne-učinkovito kot izvaja nadzor nad delom rejnika (v istem odstavku na strani 29) za katerega je bilo že več krat ugotovljeno in v različnih raziskavah dokazano, da je v praksi popolnoma neizvedljivo in ga zato tudi ni. Prav zaradi sistemske postavitve ZIRD.
Ocenjevanje pristojnosti in normativov CSD za rejništvo prepuščamo strokovnim delavcem.
Zagotovo pa opominjamo na Priporočila Sveta Evrope (na strani 88), ki govorijo o določenih pooblastilih rejnikov v zvezi z vsakodnevnimi ali nujnimi zadevami pri skrbi za nameščenega otroka.
Iz obrazložitve členov, ki jih predlog namenja sistemskemu urejanju rejništva v RS je torej mogoče zaključiti, da sprejetje zakonika v življenje 1200 otrok, ki so nameščeni v rejništvo ne prinaša prav nič novega ali dobrega. Rejništvo tako ostaja v oklepu družinske zakonodaje (čeprav je navedenih nič koliko argumentov za njegovo umeščanje v sistem vzgoje in izobraževanja), ostaja ena od oblik institucionalnega varstva določenega z zakonodajo o socialnem varstvu (čeprav je že dokazano, da institut rejnika izvajalcu ne prinaša niti osnovnih pravic iz dela, niti mu ne zagotavlja zadostne socialne varnosti) in ostaja javna služba (čeprav se izvajalcu ne priznava nobenih javnih pooblastil kljub dovoljenju za izvajanje in sklenjeni pogodbi). In vendar se predlog zakonika niti toliko ne potrudi, da bi vsaj nadgradil obstoječi ZIRD, če že interesa v državi za njegovo posodobitev na podlagi praktičnih izkustev, ni.
Nasploh v predlogu pogrešamo vidnejšo vlogo nevladnega sektorja (NVO), ki oblast konstantno opozarja na svoj potencial in kateremu se je le-ta tudi zavezala intenzivneje ga vključevati v oblikovaje politik.
Sindikat predlagatelju predlaga, da po opravljeni tej prvi javni razpravi o Družinskem zakoniku opravi tudi t.i. drugi krog (javne) razprave kjer se bo vsebina predloga že bolj izkristalizirala, saj bo zagotovo doživela veliko popravkov na podlagi različnih pripomb. Prepričani smo, da bo predlagatelj še preden bo predlog posredoval v sprejem zakonodajnemu telesu še temeljito dodelal upoštevajoč stališča pravne stroke in mnenja civilne družbe, ne le socialne dogme.
