Tukaj in drugje po netu vidim vabila, reklame, obvestila za razne družinske ali terapevtske inštitute po Sloveniji, v več krajih. Imajo različna imena, a se mi zdi, da imajo tudi rdečo nit in da so nekako povezana. Na Jesenicah, v Novem mestu, v Kranju, v Mariboru, v Ljubljani pri frančiškanih, na Sveti gori… Imajo individualne družinske terapevte in tudi zaprte skupine za ženske, žrtve nasilja, odnosov, spolne zlorabe. Pri njih delujejo tudi nune, vendar menda ne samo nune, temveč tudi drugi “civilni” terapevti.

Imate kakšne izkušnje s temi terapevti? Z njihovimi skupinami? Kakšno povezavo imajo s Cerkvijo?

Kje se študira magistrski študij družinske terapije? Na Filozofski fakulteti kot nadaljevanje študija psihologije?

Vnaprej hvala.

Pozdravljena,Mimi !

Zanimivo vprašanje je bilo postavljeno. Sama sem obiskovala Družinski frančiščanski institut v Ljubljani pri dr. Tanji Repič.
Sama sem bila dokaj zadovoljna s terapijami. Včasih sem pogrešala več odgovorov na moja vprašanja in bolj logične odgovore.

Zavzemajo se, da družina ostane družina, da se ne razbije ter da se starša ne ločita.
Ne vem kako je z njihovimi skupinami. Menda so bolj zaprtega tipa, na splošno kakšna določena tema npr. spolne zlorabe ali motnje hranjenja.

Imajo nekaj skupin tudi odprtega tipa, za vse ljudi, ki si želijo ozaveščanja in razprav!

Kje se študira magistrski študij družinske terapije? Na Filozofski fakulteti kot nadaljevanje študija psihologije? …je bilo vprašanje.

Tega sicer ne vem, a mislim, da je dr. Tanja Repič nadaljevala podiplomski študij na Teološki fakulteti v Ljubljani, smer študij zakonske in družinske terapije.

Upam, da sem odgovorila na vse !

Srečno

Maja, hvala za odgovor in delitev tvojih izkušenj.

Še kakšna? Gotovo vas je več, ki obiskujete ali ste obiskovale kakšne od njihovih terapij. Kjerkoli v Sloveniji?

Kakšna je njihova povezava s Cerkvijo?

Pozdravljeni Mimi!

Na internetu sem čisto slučajno zasledila vaše vprašanje, pa vam kar odgovarjam. Sem terapevtka relacijske družinske terapije, ki jo izvajajo centri (še več jih je) katere ste navedli.
Magistrski/doktorski študij relacijske družinske terapije se izvaja na Teološki fakulteti. Ni nujno, da nekdo, ki hoče vpisati ta program, prej študira psihologijo. Ko sem vpisala študij (imeli smo možnost vpisati specializacijo ali magisterij), smo se lahko vpisali diplomanti različnih študijskih smeri: humanističnih, pedagoških ali tudi naravoslovnih, vendar so tisti, ki niso imeli zadosti psihologije, morali opravljati diferencialne izpite. Nato sta sledili 2 leti podiplomskega študija, pa eno leto stažiranja in možnost nadaljevanja študija na doktoratu ali pa usmeritev v samo terapevtsko delo.
S tem študijskim letom je program postal bolonjski in je malo drugače. Si ne upam več napisati, ker nisem najbolj na tekočem, pa vas ne bi rada zavajala.

Kdo dela na centrih? Terapevti, ki smo končali študijski program zakonske in družinske terapije. Poročeni, v partnerski vezi, samski, verni, neverni, religiozni, … Tudi redovnice in duhovniki, ampak teh je v primerjavi z vsemi ostalimi, iskreno, zelo malo.

Povezava s Cerkvijo?
To vprašanje dobimo zelo pogosto glede na to, da se študij izvaja na Teološki fakulteti. Bom poskušala razložiti, kolikor se bo dalo.
Poglejte: terapevtski proces ni vsiljevanje ideologije, vere … Terapevtski proces mora biti varen prostor, kjer lahko posameznik, par, družina ob pomoči terapevta rešuje/-jo stisko, težave, spoznavajo sebe, delajo na odnosih … Ko se nekdo odloči priti k nam, ga ne vprašamo po tem ali hodi v cerkev, je veren, … Spoštujemo ga v tem, kar je.

Mogoče ena primerjava za lažje razumevanje. Predstavljajte si terapevtski proces kot eno popotovanje po čustveni pokrajini, kjer so gore, hribi, doline … Terapevt hodi, potuje skupaj s posameznikom/parom in vrednoti stvari, pokaže, opozori, če so kje nevarnosti, kje se kaj ponavlja, kaj je tisto, kar nam otežuje življenje, katera prtljaga je odveč … Na to popotovanje je terapevt povabljen – in nikoli ne more iti v smer, kamor posameznik/par noče ali ne zmore iti. Zato terapevt tudi ne more nekaj vsiljevati. Je pa dolžan se ustaviti tam, kjer se tisti, ki je v procesu, želi ustaviti.
In če pride kdo k meni, ki ima težave z vero, težave v odnosu z Bogom in se želi o tem govoriti ter delati, sem se dolžna ustaviti ob tem ne glede na to, a sama verujem ali ne verujem v Boga in sem ali nisem religiozna.

V odgovoru pred mano je bilo napisano, da se zavzemamo, da ostane družina skupaj. To je posploševanje in se ne morem strinjati.
Samo en kratek odziv.
Verjamemo v odnose in da se v odnosih marsikaj da rešiti. Terapevt pa nima čarobne palčke in nikoli ne more dva prisiliti, da ostaneta skupaj. Za to se morata odločiti, terapevt pa jima lahko pomaga narediti odnos boljši. Čeprav odnos prenese veliko, vsega ne prenese – zlorabe zagotovo ne. In v teh primerih je boljše (za otroke, partnerja), da se zaključi.

Skupine pri frančiškanih so namenjene širšemu krogu – so brezplačne in se ni potrebno vnaprej najavljati (Frančiškova dvorana, Prešernov trg 4). So oblikovane tako, da se vam ni potrebno izpostavljati in ste lahko samo tam in poslušate.
– vsak 1. in 3. petek v mesecu ob 20h – šola za starše,
– vsak 2. in 4. petek ob 20h – za zakonce,
– vsak 1. in 3. torek v mesecu ob 20h – skupina za razporočene (je namenjena samo tistim, ki imajo to izkušnjo ločitve),
– vsak 2. in 4. torek v mesecu ob 20h – pari, ki še niso poročeni in se pripravljajo na poroko.

Skupine bodo samo še v mesecu maju in potem ponovno jeseni.

Skupina za spolno zlorabljene je zaprta in se je potrebno najaviti (FDI) ter redno hoditi.

Obstajajo še skupine, ki jih izvajajo posamezni centri – informacije pa najdete na internetnih straneh centrov.

Če bi hoteli še več izvedeti o našem delu, bo 15. 5. 2010 od 9:00 do 12:00 (velika dvorana) v hotelu Lev v Ljubljani predstavitev našega dela, centrov, študija. Bo tam prikazano tudi, kako ura poteka in še marsikaj zanimivega. Lepo povabljeni!

Vse dobro,

Klaudija (Družinski center Stik)

Spoštovana Klavdija,
res najlepša hvala za odgovor. Je trajalo, da sem se vrnila, mar ne?
Točno to sem potrebovala in spraševala. Medtem sem si dobro ogledala svoj najbližji center in moram reči, da vam lahko samo pritrdim tudi “iz druge strani”, tj. od uporabnikov. S terapijo sem zaenkrat zadovoljna in verjamem, da bo tako ostalo. Diskretno, strokovno, nevsiljivo, s čutenjem. Kot ste lepo opisali v primerjavi s potovanjem.

Ja tudi jaz sem obiskovala eno terapevtsko inštitucijo, ki jo vodijo nune. No takrat je bil pri njih, verjetno na praksi Kovač Jernej, ki je danes direktor ene druge neverske psihološko-terapevtske inštitucije. Na uro računajo v tej inštituciji, ki jo vodijo nune računajo 15 eur, tam kjer je pa zdaj Kovač Jernej, pa 40 eur. Cene so nemogoče. Sicer, sem bila zelo razočarana z njimi. Obiskovala sem jih približno tri mesece. Najprej so se začeli individualni obiski, ker pač mi nikakor niso hoteli povedati, da za skupino samskih nimajo dovolj prijav. Hotela sem namreč v to skupino. Ne zdi se mi fer, da so to tako dolgo prikrivali, povedali so mi šele čez dva meseca, čeravno sem jih skoz spraševala. No, ker je pogovor medtem nanesel tudi na starše, je povabil tudi njih. Na moje presenečenje sta pristala na en obisk. Ker, pa jim G.Kovač ni mogle do živega, jima je rekela, naj masta potrpljenje z mano, ko da sem bila kakšna najstnica, pa čeprav sem že bla stara krepko čez 20. No, takrat mi je prekipelo in sem nehala obiskovat to inštitucije. Poskusila sem razčistit stvari tudi pri profesionalnih psihologih, pa so me zavrnili, češ saj tako in tako nima težav. Pa si pomagaj, če si moreš. Zgleda, da je danes tako, da se ti direktno mora utrgati, da kdo opazi, da imaš probleme ali te pa odpravijo s tabletami.
Jaz sem bila z vidika teh inštitucij zelo zelo razočarana, saj nevem zakaj so tam, če ti ne znajo pomagati. Sama sem našla oporo v veri, kjer sem prišla tudi do iskrenih pogovorov.

Pozdravljena!

Me veseli, da si se oglasila tudi v tem primeru.Na žalost je tako, da niso vsi terapevti za vse. Pravijo, da se morata pacient in terapevt začutiti, če se ne, je vse zaman.Tudi, če se kaj dela na “silo” ne bo obrodilo sadov. Verjetno si želela, na vso silo rešiti probleme sama s sabo?
Veš problem naših terapevtov je tudi ta, da jih je premalo za tovrstne zlorabe, ter da oni govorijo tisto kar so naučeni. Doživeli pa verjetno niso zlorabe. To je razlika.

Tudi sama sem hodila na terapije, pa željenega učinka ni bilo. Največ, ampak res največ naredimo zase mi sami !!!

Zato dekleta, žene, fantje, moški … govorite o tem, pišite o tem. Pomembno je da date to iz sebe.

Najdite si krog ljudi, ki so dali podobno situacijo skozi. Oni tudi najbolje razumejo stiske, strahove,občutke itd.

Pred časom sem na pobudo ljudi želela imeti skupino, pa iz tega ni bilo nič. Ko smo se zmenili za osebno srečanje, nikogar ni bilo. Očitno je ljudem še premalo hudo, da bi naredili korak tja, kamor si želijo.

Srečno !

Pa obstaja krog teh ljudi sploh kje v Sloveniji?

Pozdravljena!

Kolikor sem seznanjena NE. Vsak želi pisati anonimno, osebno se pa ne želi srečati. To je še vedno nek tabu in strah pred tem,da nas bi nekdo videl. Očitno ne znamo s tem živeti in se vklopiti v družabno življenje.

Žalostno in NE koristi nam to!