“Družinski prazniki”
Pozdravljene
Zanima me kako se soočate s temi prazniki, ki prihajajo. Jaz si nadvse želim, da bi lahko letošnji Božič preživela z otrokom. Kupila sem že darila za vse nečake/nečakinje, sosedove otroke, postala “božiček za en dan”, ampak vseeno….letos si prav želim, da bi z otrokom skupaj okraševali božično drevo (čeprav ga s partnerjem že leta ne postavljava več), imeli skupno večerjo, se igrali, pač, preživeli skupni božični večer, zjutraj pa se razveselili daril.
S partnerjem se trudiva z naraščajem cca. 4 leta, pa me do zdaj še nikoli ni tako “stisnilo pri srcu”, kot letos.
Kako pa ve, katerim se tudi noče in noče prikazati magični + razmišljate/doživljate prihajajoče praznike?
Lep pozdrav 🙂
Marsikatero leto sem razmišljala tako kot ti.. Zakaj bi pekla piškote, postavljala smrekico, okraševala.. itak je brezveze, ker nimava otrok, ker je to družinski praznik.. Potem pa sva 2 leti nazaj, malo pred temi prazniki, izgubila še psa (ja, vem, marsikateri se bo zdelo čudno, ampak nama je bil skoraj kot “otrok) in šele takrat sem se zavedala, da sem pravzaprav tudi prejšnja leta imela nek smisel za veselje, pa čeprav se tega nisem zavedala.. In tisto leto sem se še s težjim srcem pripravila, da sva postavila smrekco..
Sem pa takrat spoznala kako stvari jemljemo za samoumevne.. samoumevno nam je, da bo drugo leto partner še z nami, pa starši, brati, sestre, hišni ljubljenčki,.. pravzaprav vsi ki jih imamo radi.. meni je bilo samoumevno, da smo mi 3je družina, da sem boga-boga, ker nimam otrok.. pa ni čisto tako. Šele ko nekaj zgubiš vidiš, da ti je bilo pravzaprav lepo, da so bili prazniki vseeno lepi, pa čeprav vseeno nekaj manjka..
In letos? Še vedno brez otrok (po dosti več letih kot ti), z dvema ogromnima praznima otroškima sobama, nekaj pajacki, igračami.. pa bomo vseeno okrasili smreko, balkone, okna,…. vse. Ker nam je vseeno lepo.
Joj srecka nepr. res si lepo napisala, sem kar solzne oči dobila. Res je vse jemljemo kot samoumenvno, vendar moramo biti srečni. Čeprav je hudo, sploh ko vidš družine z več otroki, ti pa si želiš vsaj tistega enega, ampak tako je. Ni vprašanje zakaj smo si to ” zaslužile” ampak vprašanje je kako it čez vse to z optimizmom, pozitivo. To mora urediti vsak par pri sebi: če je bolje s hišnim ljubljenčkom si ga kupi, če ti je boljše biti v večjem krogu ljudi, nečakov, nečakinj, stori to… Predvsem pa najdi pot da se ne smiliš tako sama sebi (ne mislim slabo, vsaka ima slabše in boljše dneve) in najdi srečo v svojem življenju.
Ja, dobro poznam takšne občutke in že kar grozo pred “družinskimi” prazniki! Vse možne različice sva dala skozi:
– “ful se veselim Božiča, ker naj bi par dni pred tem dobila M, pa je letos ZAGOTOVO ne bo in bom prav na božični večer dobila darilce v obliki dveh črtic” (pa jih seveda ni bilo, bila pa je M)
– “sem sredi postopka, torej samo še letos praznujeva v dvoje, drugo leto bomo že trije” (pa seveda postopek ni uspel)
– “moram se sprostiti, da bo naslednji mesec/postopek zagotovo uspelo, torej bova praznovala popolnoma neobremenjeno” (in sva se cele praznike prepričevala, kako zelo sva neobremenjena…)
– ravno po splavu: ” vseeno mi je, nič ne bom krasila, niti k polnočnici ne grem, vseeno mi je…” (in sem zelo z odporom in na silo postavila smrekico (moč navade pač…), nič drugega krasila, še počistila nisem stanovanja, vseeno mi je bilo za obiske, komentarje ipd.)
Moj nasvet: praznujta tako in toliko, kot vama je všeč, kot se počutita. Praznovanje na silo ne gre. Tudi žalosten Božič se preživi.