S partnerjem zivima v hisi mojih starsev, sva si uredila svoje stanovanje. Vse samadva, brez pomoci starsev.
V isti hisi se zivijo starsi in moja sestra, ki ze ima sluzbo.
Stroske si mesecno delimo, mama sesteje koliko je in zdeli med 4 osebe (midva in starsa), tu se mi ne zdi da sestra ne daje nic oz.daje 100€ ampak to se ne pristeje zraven.
Druga stvar pa je, da ata ne dela popolnoma nic okoli hise in se to pac dovoli. In tako je tudi s sestro. Ne dela nic. Moj partner kosi okoli hise ampak mi je prejsni teden omeno, da se mu zdi glupo da samo on kosi, medtem ko druge boli patak. In seveda sem jaz rekla da vredu, da me naj pusti, da bom pac jaz kosila. Ampak on noce da pade to name, ampak da se recimo sestra kdaj pomaga. Sem rekla sestri da bom en dan jaz pokosila koliko bom uspela, drugi dan pa naj ona preostanek. Itak mula. Najhujse od tega pa je, ko jo mama zagovarja in pravi da ona to ne more. Tako kot je celo zivljenja. Jaz poprimem za vsako delo, njej ni treba. Bedno je, ker me po eni strani partner psihira s tem, po drugi pa doma naletim na gluha usesa. Postalo mi je jasno, koliko bremena sem nosila jaz kot mlajsa, ker se je v nasi druzini dogajalo svasta. In to se dogaja se zdaj. Mislijo da jaz vse zmorem, da lahko vse shendlam. To me dusi, pogosto imam tesnobne napade. Vem da se preselila ne boma, ker sma sem vlozla vse in sma se ravno prav namestila. Ne vem kaj naj glede te je**** kosenja trave.. saj tudi moj partner ni ravno za delo zunaj, ampak v stanovanju pa postori vse tako da mu ne morem ravno ocitat.

Spoštovani,

iz vašega zapisa gre sklepati, da še iz ranega otroštva nosite določene vzorce, ki delujejo kot neke vrste prisila:
– “moram prevzemati odgovornosti in obveznosti drugih”
– “odgovorna sem za počutje drugih (recimo, da niso nezadovoljni)”
– “nekaj sem vredna samo, če zmorem in naredim vse”

Predlagam dve možnosti. Z izbranim svetovalcem se pogovorite o teh vzorcih, raziščete od kje izvira dušenje, tesnoba ter to razrešite, da boste živeli bolj sproščeno in zadovoljno.

Kot drugo pa si lahko sami razdelate kaj je čigava odgovornost in okrepite komunikacijo v tej smeri. Npr. potem se ne bi več s sestro igrali psiholoških igric (vi rešitelj – ona žrtev: mulanje – vi preganjalec), ampak bi najprej na odrasel način predlagali delitev odgovornosti. Če sestra ne bi bila za dogovor ali se dogovora ne bi držala, enostavno sporočite kaj ste vi sprejeli kot svoj del odgovornosti česa pa ne in naj tisto naredi kdor hoče. Če nihče noče, imate naslednje odrasle možnosti:
– to naredite sami, vendar ne poskušate več spremiti drugih
– sprejmete in tolerirate, da tisto ni narejeno kot ceno za to, da živite v hiši svojih staršev (nimate pooblastil, da uveljavite svoja pravila bivanja, ko bi bilo to v vaši nepremičnini)
– kljub investiciji ugotovite, da tak način bivanja za vas ni več sprejemljiv in se odselite

Podobno lahko na odrasel način vzpostavite distanco do vedenja partnerja in očeta. Partnerju lahko sporočite, naj vas ne psihira, da tako trenutno pač je in da naj dela kar se vama zdi ustrezno, ostalo pa naj prepusti drugim. Očeta lahko vprašate kako, dada ne dela zunaj. Mogoče je, da si pri sebi predstavlja, da so ta dela neka oblika plačila, da lahko s partnerjem živite v njegovi hiši. Moje izkušnje kažejo, da se je najbolje direktno pogovoriti. Z njim lahko potem sklenete dogovor kaj za vas je sprejemljivo in kaj ne.

Skratka, nasvet je, da najprej predlagate dogovor tako za dela kot plačila, ki bi bil sprejmeljiv za vse strani. Če to ne gre, pa pač pogoje postavite sami in jih izvajate. To bi bil nekaj hitrih iztočnic za učinkovitejšo komunikacijo in boljše počutje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić