Moja izvorna družina je štela 8 družinskih članov, imam 2 sestri in 2 brata, starejši brat je pred 10 leti umrl v delovni nesreči. Pri tem sta bila prisotna tudi druga dva brata. Še danes ne mine dan, da ne bi mislila nanj in še vedno čutim strašno bolečino, ko se spomnim mlajšega brata in njegovega doživljanja, saj je z golimi rokami skušal rešiti brata izpod delovnega stroja.
Kot otroci smo bili skoraj pretirano složni, pridni in delovni. Vsi smo končali šole in dobili službe, veljamo za dobre delavce, imamo otroke, ki doraščajo. Po bratovi smrti, nameraval je prevzeti kmetijo, smo s skupnim delom pomagali staršema, največ brat, ki živi v bližini domačije in sestra, ki je kot najmlajša takrat še živela doma, zdaj pa v bližini domačije.
Po očetovi smrti je mama, ki boleha za močnim artritisom in zdaj dobiva biološka zdravila ostala sama na srednje veliki kmetiji, zato smo se odločili, da kmetijo prevzame bratov sin, ki je ravno takrat zasnoval družino. Vsi bratje in sestre smo se odrekli dediščini, pod pogojem, da vnuk skrbi za babico – našo mamo, saj ne želi iz svoje hiše in zdi se nam prav upoštevati njeno željo. S tem se je strinjal tudi nečak. Po preteku roka za izpodbijanje izročilne pogodbe so se začela nesoglasja in prepiri, mami niso plačevali zdravstvenega zavarovanja, sama pa dobiva le 180 evrov pokojnine. Začeli so se posredni in vse bolj neposredni očitki, predvsem najmlajši sestri, ki je ves čas skrbela za mamo, pa tudi nam vsem, ki smo jo obiskovali. Spori so privedli celo do fizičnih obračunov in dosegli vrh z nasiljem vnukov nad ostarelo mamo. Ves čas je prisotno verbalno nasilje, grožnja s smrtjo in samomorom, pošiljanje grozilnih sporočil, preklinjanje in žalitve najhujše sorte, tudi po telefonu. V strahu za zdravje in nenazadnje tudi življenje mame, sem jo pripeljala na svoj dom. Na kmetiji se razprodaja vse, kar je mogoče prodati, nečak se je izselil iz hiše, že prej se je odselila njegova partnerica z otrokom. V sporih je posredovala policija, vložene so tožbe. Mama želi razveljaviti izročilno pogodbo, ki smo jo napravili še za časa očetovega življenja. Trenutno slabo spi in dela 5 prej zadovoljnih družin, mama pa ne upa domov, ker se boji ustrahovanja.
Skrbi me za mamino zdravje, ker so njene bolezenske težave odvisne od njenega počutja. Vsi, ki smo se odrekli dediščini, želimo le, da mama dostojno preživi teh nekaj let, ki so ji ostale, zato smo jo tudi obiskovali, kar je v izročilni pogodbi tudi izgovorjeno, vendar pa novim lastnikom ni všeč.
Prizadeti smo predvsem zaradi bolestnega sovraštva brata in njegovih sinov, ki nas ustrahujejo, žalijo in z njimi ni mogoče dostojno komunicirati. Gre za bolestno ljubosumje, ki ga podpihuje predvsem njegova žena, pa nikjer nima realne osnove. Zaradi labilnega značaja je brat čustveno popolnoma uničen, skregan ne samo z nami, pač pa po moje tudi vso zdravo pametjo, grozi nam s samomorom, da bo nas vse pobil ipd., očita stvari, ki so se zgodile tudi 20 let nazaj, npr. tudi, da ima mama – babica majhne vnuke raje od njegovih otrok. Tako vedenje mi da misliti, da je on sam že ves čas žrtev nasilja, predvsem ekonomskega, v svoji družini, saj je preveč odgovoren in prevzema odgovornost tako za ženo kot tudi že odrasla sinova. Ker vem, da je dobričina, ki zatira svoja čustva, bi mu želela pomagati. Rešitev vidim v tem, da gre kam na zdravljenje, da ga spet postavijo na lastne noge in se nauči soočati s svojimi čustvi in reševati nesporazume na konstruktiven način. Star je 46 let, prvega sina je dobil že pri dvajsetih, s prvo punco, ki jo je srečal. Da se umakne in razčisti sam s seboj bi bilo dobro tudi zato, da njegova družina uvidi, kako veliko breme nosi in da morajo svoja življenja osmisliti sami.
Vem, da je spore glede dedovanja mogoče rešiti po pravni poti, ne vem pa, kako rešiti brata, sploh ker je v hudem sporu z mlajšima bratom in sestro in sploh ne uvidi svojega početja. Na koga naj se obrnem ali kako naj prepričam brata, da rabi pomoč? Kot človek je popolnoma izgorel, živ mrlič. V takem sovraštvu se pač ne da živeti. Mamo pa bo to zagotovo spravilo v grob, saj smo bili otroci in naša sloga zanjo vse.