Imam tri hčere, čudovite, pridne. Z občasnimi izpadi, a se uredilo vedno. Krize so pač del življenja. A ta zadnja kriza še traja in traja. Nikakor ni videti konca.

Pred časom je starejša hčerka zanosila. Bilo je ogromno veselje v hiši. Nato šok – plod odmrl v  tretjem mesecu. Potrebovala je kar ogromno časa, da je prebolela oz sprejela.  Lani poleti je zanosila srednja hčerka.  Starejša je pa…. Se je popolnoma obrnila od celotne družine. Niti besede izrekla, niti v istem prostoru ni želela biti. Popolni ignor. Smo mislili da se bo umirilo, a se ni. Pogovor, nasvet…Nič ni zaleglo, vsi smo bili nesramni, nerazumevajoči.  Naj jo pustimo, bo že obdelala pri sebi. OK, smo spoštovali željo, dovolj je stara. Ampak to sedaj pa je že bolano. Srednja hčerka je že rodila, njena sestra (torej moja ta starejša hčerka) otroka ni niti videla, je sicer zmogla sporočilo poslati, brezosebno, kratko. To pa tudi vse. Niti otroka pogledat, niti povprašat kaj kako….NIČ. Pa hodi kolegicam pazit njihove otroke, cartat, ni da ni. Lastnega nečaka ne zmore niti pogledati. Vsaj vtis je tak. In tole ja dodobra načelo celotno družino, predvsem mene, ter mlajšo hčerko, ki je v poznih najstniških letih ter občutljiva dušica. Saj srednjo tudi ubija odnos sestre, a na srečo ima polne roke dela, ter jo to zamoti. Mene bo pa psiha pokopala. V vseh mesecih hčerine nosečnosti ter tega težkega stanja v hiši sem pokasirala ogromno ran na želodcu, sveže, zaceljene, bakterijo helikobakter, shujšala – ni da ni. Tudi starejša hčerka je očitno v krizi, kajti tudi njej je zdravje popolnoma odšlo, in že tako ni bila zdrava.

Očitno odnosov ne bo možno zakrpati, glede na trajanje te krize. Takšen vtis sem dobila. Jaz sem iz žalosti v jezi, pa spet koliko toliko. Nato spet začaran krog – jeze, žalosti. Samo tisto majhno bitjece ti da neko voljo, da morda nekoč pa le bomo skupaj…. A nato spet kriza, ko ne vidiš izhoda, ko si želiš samo zaspati in da te več ni. Vem da ne bi smela tako razmišljati, ampak obup dela svoje. Nisem v stanju pomagati do vsaj malce prijateljskega odnosa v družini. A vidi se, da je stanje načelo prav vsakega izmed nas – ožje ter širše. Ko moraš paziti kaj rečeš pri kom. In zdaj – zdaj pa nas je dala hčerka vse na popolno ignoranco. Ne pokliče, ne pride na obisk – nič. Enkrat sem jo kontaktirala – naj jo pustimo, ko bo pripravljena. Ja po enem letu še ne boš, potem ne boš nikoli. Strokovno pomoč je zavrnila, ker ni nora. Sama pa očitno ne bo zmogla menda.  Res sem na koncu z živci in trpimo vsi – zaradi starejše hčere ter zaradi mojih živcev, ki me vsake toliko sesujejo. Kaj storiti, narediti pri odraslem človeku, ki potiska v prepad sebe ter druge? Moj otrok je, ne glede na odnos, ampak tole obnašanje pa ne dovolim – ne do sebe ne do sestre ter njenega partnerja. Je kaj upanja na rešitev, lahko čas še kaj naredi pozitivnega? Ker moj vtis je, da čas bo prinesel še samo večji razkol, ker se bo s časom poglabljala vrzel, ne pa se krpala. Hvala

tole je pa res hudo brati. Vaša starejša hči enostavno ne more preboleti izgube in se obnaša destruktivno do sebe in do vseh vas. To je pa problem današnje družbe, ki smrt odriva stran od sebe in potem se ljudje ne znajo spoprijeti z njo. Kakšen odnos ste imeli v družini do starih, umirajočih? So bili del življenja ali ste se šli sodobne igrice, da se mrtvega še isti trenutek odpiše, nekam zasuje ali raztrosi, kot da ga nikoli ni bilo? Proces žalovanja je dolgotrajen in ne morete prehitevati. Ste bili starejši hčeri resnično v oporo ob njeni izgubi, je lahko govorila o tem, ali vas je s svojo izgubo spravljala v zadrego? Ima sedaj težave z zanositvijo? Ko pravite, da moraš paziti kaj komu rečeš – to pomeni, da so vaši odnosi bolj problematični kot mislite.Tudi čisto dobro ne razumem, kaj je mišljeno z vašo hišo. Če prav razumem, starejša hči živi na svojem, srednja ima tudi že svojo družino, torej je pri vama samo še mlajša hči. Tukaj gre za tri različne družine in ne samo eno, kot se tukaj bere. Najbrž imate tudi sami težave s praznjenjem gnezda? Poiščite si pomoč, ker sami ne zmorete.

Glede smrti smo imeli odnos povsem normalen. Žalovanje, pogreb…Veliko debatirali, ker je bilo pričakovano pri večini (bolezen, starost…) Hčerka tudi v službi se dnevno srečuje s smrtjo, boleznijo, tako da tole ne bi smelo bit težava.

Ja, tri družine – naša ter od obeh hčera. Sama nimam težav, do sedaj sva z možem obema pomagala – vse v enakih merah, da ja ne bi bilo razlik, na katere ta velika tako opozarja. A pozablja, da je srednja bila 4 leta odsotna od doma in takrat je bila sama doma. Ob hčerini izgubi je prosila da ji naj damo čas – smo ji ga dali. Nato sem povedala, da smo vsi izgubili, da ni sama. Ja, res smo se vsi veselili. Žal pač življenje izbira čudne poti. Povedala, da sem tudi sama izgubila dva otroka (čeprav je vedela), a je treba preboleti in iti naprej. Ne bo se pozabilo, a pot naprej moraš videti.  Sama ni nikoli nič govorila, kolikor smo mi v njo, pa še to zelo kratki odgovori, da bo že, naj jo pustimo. In smo upoštevali njeno!! željo. Vse ok, živeli brez težav, nato ponovno zdrs navzdol. Na vse odreagira z jezo. Kar delno razumem, jeza je čustvo, ki kaže moč, ne žalost. A dogajanje prej kaže žalost, kot moč. In bolj se podaljšuje, večja je vrzel, večji je oklep. Katerega  sedaj gradita zaradi tega odnosa še preostali hčerki. Ne želim, da so otroci skregani zaradi majhnega bitjeca, ki je tako čudovito, a tole dogajanje ne kaže nič pozitivnega. Žal

In jaz pomoč iskat – če bi se odrasla hčerka malce spustila ter priznala napačno ravnanje, vsaj naredila korak proti svoji sestri, bi zadeve bile popolnoma ok. A ne, igra žrtev, ter je zatolkla vse naše poskuse pomirjanja. Še jezna je, ko se družita fanta od obeh hčer – še to ji ni všeč. Še tukaj želi razdret odnos. Ne vem ali bolje stopit v akcijo ter udarit po mizi, ali pustit vse, ter jo odpisati ter pustiti popolnoma na miru in čakati, če nekoč se morda le spomni, da ima starše, družino nekje? Praznovanja brez da se jo povabi? V redu. Potem bo igrala še večjo žrtev….Če se jo povabi – itak bo sedela kot kup nesreče kot do sedaj! Da pokvari vzdušje vsem okoli sebe. Res nezavidljiva situacija, žal. In kdor nas pozna ne more verjet kaj se dogaja. Vedno smo bili povezana družina – ok težavice so vedno povsod. Ampak….Do lanskega poletja smo vedno speljali vse probleme skozi zelo mirno in skupaj.