Imam tri hčere, čudovite, pridne. Z občasnimi izpadi, a se uredilo vedno. Krize so pač del življenja. A ta zadnja kriza še traja in traja. Nikakor ni videti konca.

Pred časom je starejša hčerka zanosila. Bilo je ogromno veselje v hiši. Nato šok – plod odmrl v  tretjem mesecu. Potrebovala je kar ogromno časa, da je prebolela oz sprejela.  Lani poleti je zanosila srednja hčerka.  Starejša je pa…. Se je popolnoma obrnila od celotne družine. Niti besede izrekla, niti v istem prostoru ni želela biti. Popolni ignor. Smo mislili da se bo umirilo, a se ni. Pogovor, nasvet…Nič ni zaleglo, vsi smo bili nesramni, nerazumevajoči.  Naj jo pustimo, bo že obdelala pri sebi. OK, smo spoštovali željo, dovolj je stara. Ampak to sedaj pa je že bolano. Srednja hčerka je že rodila, njena sestra (torej moja ta starejša hčerka) otroka ni niti videla, je sicer zmogla sporočilo poslati, brezosebno, kratko. To pa tudi vse. Niti otroka pogledat, niti povprašat kaj kako….NIČ. Pa hodi kolegicam pazit njihove otroke, cartat, ni da ni. Lastnega nečaka ne zmore niti pogledati. Vsaj vtis je tak. In tole ja dodobra načelo celotno družino, predvsem mene, ter mlajšo hčerko, ki je v poznih najstniških letih ter občutljiva dušica. Saj srednjo tudi ubija odnos sestre, a na srečo ima polne roke dela, ter jo to zamoti. Mene bo pa psiha pokopala. V vseh mesecih hčerine nosečnosti ter tega težkega stanja v hiši sem pokasirala ogromno ran na želodcu, sveže, zaceljene, bakterijo helikobakter, shujšala – ni da ni. Tudi starejša hčerka je očitno v krizi, kajti tudi njej je zdravje popolnoma odšlo, in že tako ni bila zdrava.

Očitno odnosov ne bo možno zakrpati, glede na trajanje te krize. Takšen vtis sem dobila. Jaz sem iz žalosti v jezi, pa spet koliko toliko. Nato spet začaran krog – jeze, žalosti. Samo tisto majhno bitjece ti da neko voljo, da morda nekoč pa le bomo skupaj…. A nato spet kriza, ko ne vidiš izhoda, ko si želiš samo zaspati in da te več ni. Vem da ne bi smela tako razmišljati, ampak obup dela svoje. Nisem v stanju pomagati do vsaj malce prijateljskega odnosa v družini. A vidi se, da je stanje načelo prav vsakega izmed nas – ožje ter širše. Ko moraš paziti kaj rečeš pri kom. In zdaj – zdaj pa nas je dala hčerka vse na popolno ignoranco. Ne pokliče, ne pride na obisk – nič. Enkrat sem jo kontaktirala – naj jo pustimo, ko bo pripravljena. Ja po enem letu še ne boš, potem ne boš nikoli. Strokovno pomoč je zavrnila, ker ni nora. Sama pa očitno ne bo zmogla menda.  Res sem na koncu z živci in trpimo vsi – zaradi starejše hčere ter zaradi mojih živcev, ki me vsake toliko sesujejo. Kaj storiti, narediti pri odraslem človeku, ki potiska v prepad sebe ter druge? Moj otrok je, ne glede na odnos, ampak tole obnašanje pa ne dovolim – ne do sebe ne do sestre ter njenega partnerja. Je kaj upanja na rešitev, lahko čas še kaj naredi pozitivnega? Ker moj vtis je, da čas bo prinesel še samo večji razkol, ker se bo s časom poglabljala vrzel, ne pa se krpala.  Hvala

Spoštovani,

ob branju vašega zapisa mi je prišlo na misel več izhodišč za razmislek. To so seveda samo splošna izhodišča. Za konkretnejši nasvet bi moral podrobneje poznati tako psihološko logiko udeleženih posameznikov kot značilnosti opisanega primarnega družinskega sistema.

1. Reakcija vaše starejše hčere na spontani splav

Na spontani splav ženske (pa tudi partnerji) reagirajo različno. Dalj ko traja nosečnost, bolj je nosečnica navezana na prihajajočega otročka in seveda večja ter dalj trajajoča žalost je ob izgubi. Ker se je spontani splav zgodil dokaj pozno, lahko v določenem delu razumemo hčerino žalost. Ne vemo kako je globoko v sebi doživela to izgubo in katere vsebine je mogoče še povezala s tem dogodkom. Dobro je vedeti, da žalovanje za ljubljeno osebo lahko traja tudi do dve leti. Verjetnost za izgubo ploda v prvem trimesečju vendarle ni zanemarljiva. Nekaj statističnih podatkov je tukaj: https://www.iskreni.net/statisticni-podatki-o-spontanem-splavu/ Iz tega sklepamo, da je hčerina reakcija na splav vendarle pretirana. Zakaj je tako, ne vemo, ker ne poznamo psihološke logike v ozadju te reakcije. Vsekakor pa ta logika, torej njeni notranji razlogi za njeno reakcijo, obstajajo.

2. Avtonomija vaše hčere

Če prav razumem, je vaša starejša hčera odrasla oseba. To pomeni, da je v temelju avtonomna in lahko razmišlja, čustvuje in se obnaša kakor hoče. Seveda, dokler s tem ne ogroža pravic drugih. Pravico ima žalovati na način kot ga sama izbere, toliko časa kot sama izbere. Prav tako ima pravico izbrati s kom se bo družila, katerega otroka bo obiskovala, komu bo na kakšen način čestitala itd. Ima tudi pravico čutiti morebitno zavist in ponovno bolečino ob rojstvu nečaka ter to predelati na svoj način v svojem tempu. Pravico ima morebiti kriviti sebe ali druge za svojo izgubo. Prav tako se lahko samo sama odloči ali bo svoje doživljanje prepoznala kot problem in se lotila raziskovanja problema s strokovnjakom.

3. Primarna/sekundarna družina in vaša vloga

Videti je, da (odrasle) hčere niso izvedle dokončne separacije od primarne družine in da jih tudi vi niste izpustili. Čustvena separacija od primarne družine je nujen pogoj, da lahko odrasli otroci v celoti zaživijo svoje odraslo življenje in si ustvarijo od primarne družine neodvisno sekundarno družino. Vloga matere odraslih otrok ni več, da močno trpi s svojimi otroci, kadar ti trpijo; da usmerja njihovo čustvovanje in vedenje v skladu s svojimi pričakovanji; da jih sili v prijateljske odnose. Skozi svojo prakso spoznavam kako težko je posebej materam spustiti svoje otroke v odraslost. Se recimo sprijazniti, da nimate več vloge, da bi karkoli dovolili ali ne dovolili glede odnosa starejše hčere do srednje hčere in njenega partnerja. Vsi so odrasli in bodo sami uredili odnose. Običajno odrasli otroci tako vedenje staršev doživljajo kot neželeno, vsiljivo, celo kot vdiranje v njihov prostor osebne integritete.

Iz vašega zapisa je videti rdečo nit, da ste kot primarni družinski sistem še zelo povezani ter da vam je skupni imenovalec relativno visoka občutljivost. Tako na življenjske dogodke in na odnose. Vsakdo od opisanih oseb, lahko z izbranim strokovnjakom predebatira globlje razloge, ki so v ozadju opisane preobčutljivosti. To bo imelo za posledico večjo robustnost in bolj kvalitetno življenje. Mogoče lahko koristi če prebrskate knjigo The Highly Sensitive Person: How to Thrive When the World Overwhelms You Ali je še upanje? Seveda. Pustite odraslim otrokom prostor in čas, da sami urejajo svoje zadeve, da čustvujejo in delujejo po svoje. Povejte jim, da jih imate radi in da so dobrodošli ko bodo sami hoteli. Da jim boste priskočili na pomoč, ko bodo sami vprašali. Da cenite njihovo samostojnost ter da razumete, da se morajo skozi nekatere boleče življenjske izkušnje pregristi sami. Za starše odraslih otrok je pogosto težko, da se obrnejo od svojih otrok k svojemu življenju.  

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

Najlepša hvala za lep korekten odgovor.
Saj se trudim, nikogar ne prisiljujem ter mu narekujem kaj ter kako. A ko pride na obisk ter mi nato očita da (starejša hčerka) da sem vedno vse nudila  mlajšima, njej pa ne…To pa boli. Ker ni tako.  Če prideš na obisk, sama, ker želiš – zakaj potem iščeš prepir, se zdiraš, očitaš…hkrati pa z nobenim argumentom ne potrdiš zadev? Kajti sem ji rekla, naj mi pove kdaj sem to naredila, morda ne vem, se ne spomnim….Ne, ni važno, enkrat pred časom pač – to ni odgovor. Najhuje je, ker ko se doma umirimo, ko zaživimo ven iz te polomije – takrat starejša uleti na obisk, naredi frko v hiši, in odide. Mi se pa sestavljamo nato tedne, in …Do ponovnega obiska. Prepovedat vstop v dom pa otroku res ne morem. Se vedno je njen dom, čeprav ne živi tukaj.

Spoštovani,

k zgornjim trem točkam bi lahko dodali še četrto.

4. Ustrezno uveljavljanje svojih interesov in meja

Del odraslih odnosov je tudi to, da predpostavljajo ustrezno odraslo medsebojno vedenje. Sam bi hčerino vedenje iz vašega opisa ocenil kot neustrezno. Torej, da nekdo pride v moj dom. To je pomembno, sam menim, da to ni več hčerin dom. Ona ima svoj dom, kjer veljajo njena pravila in njena zasebnost. Če hišo svoje matere smatra kot svoj bom, to pomeni, da se emocionalno ni osamosvojila od primarne družine. Torej, če oseba pride in se v mojem domu neustrezno vede, je moja dolžnost da zaščitim svoj interes. To bi v vašem primero lahko bilo tako sporočilo hčeri: “Imam te rada in vedno si dobrodošla. Vem, da si šla čez težko obdobje. Ne dovolim pa več, da se tako in tako obnašaš ko prideš na obisk. Tega, da se na tak način prepiraš z nami, nam očitaš, se zadiraš ne dovolim več. Imamo te radi in vedno se lahko pogovoriva kot odrasli osebi, na tak način pa ne več.”

Lep pozdrav,

Uroš Drčić