Imam tri hčere, čudovite, pridne. Z občasnimi izpadi, a se uredilo vedno. Krize so pač del življenja. A ta zadnja kriza še traja in traja. Nikakor ni videti konca.

Pred časom je starejša hčerka zanosila. Bilo je ogromno veselje v hiši. Nato šok – plod odmrl v  tretjem mesecu. Potrebovala je kar ogromno časa, da je prebolela oz sprejela.  Lani poleti je zanosila srednja hčerka.  Starejša je pa…. Se je popolnoma obrnila od celotne družine. Niti besede izrekla, niti v istem prostoru ni želela biti. Popolni ignor. Smo mislili da se bo umirilo, a se ni. Pogovor, nasvet…Nič ni zaleglo, vsi smo bili nesramni, nerazumevajoči.  Naj jo pustimo, bo že obdelala pri sebi. OK, smo spoštovali željo, dovolj je stara. Ampak to sedaj pa je že bolano. Srednja hčerka je že rodila, njena sestra (torej moja ta starejša hčerka) otroka ni niti videla, je sicer zmogla sporočilo poslati, brezosebno, kratko. To pa tudi vse. Niti otroka pogledat, niti povprašat kaj kako….NIČ. Pa hodi kolegicam pazit njihove otroke, cartat, ni da ni. Lastnega nečaka ne zmore niti pogledati. Vsaj vtis je tak. In tole ja dodobra načelo celotno družino, predvsem mene, ter mlajšo hčerko, ki je v poznih najstniških letih ter občutljiva dušica. Saj srednjo tudi ubija odnos sestre, a na srečo ima polne roke dela, ter jo to zamoti. Mene bo pa psiha pokopala. V vseh mesecih hčerine nosečnosti ter tega težkega stanja v hiši sem pokasirala ogromno ran na želodcu, sveže, zaceljene, bakterijo helikobakter, shujšala – ni da ni. Tudi starejša hčerka je očitno v krizi, kajti tudi njej je zdravje popolnoma odšlo, in že tako ni bila zdrava.

Očitno odnosov ne bo možno zakrpati, glede na trajanje te krize. Takšen vtis sem dobila. Jaz sem iz žalosti v jezi, pa spet koliko toliko. Nato spet začaran krog – jeze, žalosti. Samo tisto majhno bitjece ti da neko voljo, da morda nekoč pa le bomo skupaj…. A nato spet kriza, ko ne vidiš izhoda, ko si želiš samo zaspati in da te več ni. Vem da ne bi smela tako razmišljati, ampak obup dela svoje. Nisem v stanju pomagati do vsaj malce prijateljskega odnosa v družini. A vidi se, da je stanje načelo prav vsakega izmed nas – ožje ter širše. Ko moraš paziti kaj rečeš pri kom. In zdaj – zdaj pa nas je dala hčerka vse na popolno ignoranco. Ne pokliče, ne pride na obisk – nič. Enkrat sem jo kontaktirala – naj jo pustimo, ko bo pripravljena. Ja po enem letu še ne boš, potem ne boš nikoli. Strokovno pomoč je zavrnila, ker ni nora. Sama pa očitno ne bo zmogla menda.  Res sem na koncu z živci in trpimo vsi – zaradi starejše hčere ter zaradi mojih živcev, ki me vsake toliko sesujejo. Kaj storiti, narediti pri odraslem človeku, ki potiska v prepad sebe ter druge? Moj otrok je, ne glede na odnos, ampak tole obnašanje pa ne dovolim – ne do sebe ne do sestre ter njenega partnerja. Je kaj upanja na rešitev, lahko čas še kaj naredi pozitivnega? Ker moj vtis je, da čas bo prinesel še samo večji razkol, ker se bo s časom poglabljala vrzel, ne pa se krpala.

Spoštovani,

verjamem, da je res kriza in stiska v celotni družini. Videti je, da vaša starejša hčerka ni prebolela izgube otroka. Pravite, da je eno leto žalovanja dovolj, a temu pač ni tako- vsak od nas je drugačen in tako kot vsak žaluje po svoje tudi vsak rabi svoj čas, ki ni nujno merljiv z merili drugih. Zato je prav, da ji pustite morda še malo časa, še malo prostora, da ji date vedeti, da ste tukaj za njo, če se želi pogovoriti, če lahko ubesedi tisto kar je ostalo neizrečeno. Morda jo nečak (še) preveč sveže spominja na njeno izgubo. Vem, slišim in razumem, da tudi srednji hčerki ni fajn ob tem “ignoriranju” njenega otroka, nje kot mame…In seveda, tudi najmlajši ne, ker vse ste povezane nekje in zaupam, da boste skozi ta proces šle s podpiranjem ena druge in prišle iz njega še bolj povezane. Pravite, da starejša hčerka zavrača terapijo- mogoče bi bila pripravljena stopiti v kontakt s kakšno žensko, ki je šla skozi podobno izgubo, prepričana sem, da je pristop drugega človeka, ki je doživel podobno  izgubo lahko bolj pisan na njeno kožo. Lahko pa niti to ne, ker je izbrala drugačen način “prebolevanja” in se ji vse to zdi odveč. Vsekakor je zadnja beseda in odločitev njena, želim pa vam, da vi najdete dovolj podpore zase, saj se zdi, da ste dovolj naredili za svoje hčerke in sedaj je čas, da tudi sami zadihate, se sprostite, spočijete…

toliko na kratko, želim vam vse dobro in oglasite se še…

lp,  Bernarda

Pozdravljeni,

Vaso hcerko delno lahko razumem. Imam tezave z neplodnostjo in se na novice o nosecih prijateljicah, znankah pogosto odzovem kot vasa hci.

Tezko je v glavi predelati zakaj si druga zenska bolj zasluzi otroka kot jaz, zakaj enim to uspe meni pa ne. Pocuti se manj vredno, manj zensko, samozavest pade na minimum.

Tezko je gledati mamice zvozicki in se sprasevati kaksen bi bil pa zdaj moj otrok.

Vasa hci rabi samo cas, dosti casa da to sama predela. Razumem, da vas skrbi in boli. Bodite ji opora, ko vas bo potrebovala….

Ne, morda sem se napačno izrazila. Starejša hčerka se sedaj že skoraj leto dni obnaša tako do nas. Od izgube otroka je več, to je dve leti. Če bi vsaj rekla zakaj…Mi samo sumimo da je to. Če vprašamo, želimo kaj reči, dobimo jezo, nesramnost ali ignoranco. Tudi za popolnoma vsakdanje zadeve. Spet drugič bo vse jot pred leti…Tole spreminjanje je najhuje – danes ne veš kaj bo jutri. Včasih niti kaj bo čez pol ure ne veš….

Razumem vaše občutke, da ste tako žalostni kot jezni, ampak vas tudi naprošam, da stopite s piedestala. Kdo je v resnici tu najbolj prizadet? Mislim da to niste vi.

Najstarejša hči. Utrpela je izgubo otroka in jasno, da vas vse zavrača v dani situaciji. Sestro in nečaka doživlja kot posmeh njeni izkušnji. Dajte ji čas, da preboli, morda bi se ji bilo lažje zaupati kakemu terapevtu kot družini (tudi jaz sem taka, recimo). Nič niste omenili njenega partnerja – ga ima? Ji je v oporo?

Srednja hči je pač v mehurčku sreče zaradi otroka. Ne glede na sestro in stvari spet vidi drugače.

Za vas se mi pa zdi, da je narobe bolj to, da se stvari ne odvijajo po vašem planu. Vsak bi moral predelati svoja čustvena stanja naprej in se ne vtikovati v druge, pa čeprav gre za vaše otroke. Pustite najstarejšo pri miru in ji dovolite, da sama izbere, kdaj obnoviti stike. Potrebuje razumevanje, ne pa obsodbe.  Rade volje ponudim svojo ramo, da se nasloni nanjo.

Najmlajša pa – občutljivost in ranljivost še ne pomenita, da oseba ni močna. Bo stvari  že predelala na svoj način.

Pa srečno!