družinica
Spoštovani!
Sem mlada mamica 9 mesečnega fantka. S partnerjem sva se poznala samo pol leta, preden sem zanosila. Od začetka živiva skupaj. Pred rojstvom sva se odlično razumela (zaljubljenost), po rojstvu otroka pa se je stanje čisto spremenilo. Občutek imam, da se vedno bolj oddaljujeva. Izhajava iz različnih družin (on iz delavske, tudi sam ima samo OŠ, jaz iz izobražene, imam fakulteto). In te razlike so vedno bolj prisotne v najinem odnosu. Odkar je prišel sinček, sem sama za vse. Partner za vsako stvar najde kakšen izgovor. hraniti ga noče, ker pravi, da sem jaz v tem bolj pretna. Previjati ga noče, ker pravi, da mu je kar slabo, ko se tamali pokaka. Najbolj neumno se mu zdi, da je treba otroka prenašati gor in dol po stanovanju. Pravi, da čaka čas, ko se bo lahko s tamalim žogal, pa igral tenis, pa smučal,… Kuham tako ali tako jaz, ker on ne zna. Pomivam jaz, perem jaz, likam jaz. Kdaj pa kdaj počisti stanovanje, vmes ga moram tudi jaz, če želim znosno stanovanje.
Kako ga naj pripravim, da mi bo pomagal? Bolj rinem v njega, bolj se mi oddaljuje. Včasih se mi zdi, da bi lažje brez njega… Ampak otrok ga ima tako rad… Moja ljubezen se ohlaja, ni mi več do spolnosti (mogoče sem preutrujena, pa tudi zamerim mu, da se je tako spremenil).
Kadarkoli pride do konflikta z njegovo mamo (jaz – njegova mama), mi ne stoji ob strani. Vedno “potegne” s svojo mamo, jaz pa sem vedno v zmoti.
Kadar se skregava, kriči name. Otrok pa je zraven… Tega sploh ne morem več prenašati. Parkrat je že dvignil roko, kot da me bo udaril, pa me ni… Kaj če em enkrat bo? Tudi sinček mu bo kadj pa kdaj stopil na živce, kaj ne… Kako bo odreagiral takrat? Ga bo udaril? Tega ne bi prenesla!
Dobivam občutek, da me ne mara, a v isti sapi me ves čas stiska k sebi (kadar nisva skregana), si me želi (jaz sem tista, ki se izgovarja glede spolnosti), me poljubi, preden gre v službo in ko pride iz službe, ponoči leze na mojo stran postelje in me objema…
Zakaj je tak? Zakaj mi ne pomaga, če me ima rad? Zakaj me ne pusti pri miru, če me ne mara? Pogovarjati se o tem nima smisla… mi takoj pove, da so vsi moški taki…
Včasih sploh ne vidim več prihodnosti naše družinice… Naj ga zapustim? Naj vztrajam? Ne želim si biti samohranilka, pa ne da ne bi zmogla, moralno se mi ne zdi v redu (ker sem jaz rasla z mamo in očeto, se mi zdi, da moram tudi jaz svojemu otroku zagotoviti družino … samo kakšno?…
Hvala za odgovor!
LP, T.
Pozdravljena!
Vidim, da si v veliki stiski in, da se v dani situaciji težko znajdeš. Nič pa nisi napisala koliko ti je let in koliko let ima partner. Kako doživljamo starševstvo je velikokrat odvisno tudi od starosti in pa nenavsezadnje od čustvene zrelosti posameznika.
Menim, da se je tvoj partner ustrašil nove vloge, ki jo mora sedaj igrati. Prej vsa njegova, sedaj okupirana od sineka, si morda zanj postala tujka, ki je ne pozna. Oziroma se počuti odrinjenega, ker si sedaj več ne vzameš dovolj časa zanj. Verjamem, da si zvečer zbita in utrujena in, da si tudi sama želiš počitek in razumevanje. Poskušaj se ponovno pogovoriti z njim. Tudi ti mu pokaži nežnost in razumevanje. Stisni ga k sebi in mu večkrat reči, da ga imaš rada.
Kar pa se tiče izobrazbene razlike pa ti lahko povem nekaj iz lastnih izkušenj. Tudi sama sem bila pred leti kar več let v takšni vezi (jaz faks, on poklicno šolo). Pa ni šlo. Zdelo se mi je, da sva v dveh različnih svetovih, ki sta tako zelo oddaljena drug od drugega, da je kaj. K sreči še ni bilo otrok. Zato te lahko precej dobro razumem kako ti je pri srcu.
LP
Draga T. !
V svojem sporočilu opisuješ znano situacijo, v kateri se znajde veliko deklet, ki so odrasle v tej generaciji. Naše matere so bile veliko bolj potrpežljive in tolerantne do svojih moških. Njihove mame, se pravi naše babice, so jih naučile poslušnosti. Od tistih časov do danes se je veliko spremenilo. Ženske smo postale bolj finančno in tudi sicer samostojne, emancipirane, izobražene in se zavedamo svojih človeških pravic, ki včasih niso bile same po sebi umevne. Moški pa so po najlagodnejši poti ostali pri enakem mišljenju. Redkim je uspelo stopiti na pot razvoja v partnerskih odnosih, kjer sta moški in ženska enakopravna.
To, kar pričakuješ od partnerja je nekaj, kar bi ti on moral dati. Ne moreš biti sama za vse. Skupaj bi morala postoriti hišna opravila in skrbeti za otroka. Ob morebitnih konfliktih s starimi starši bi morala vidva stopiti skupaj.
Partnerjevo ravnanje toleriraš, ker še nisi popolnoma prepričana, v kaj se bo razvil vajin odnos. Ali bo sčasoma postal neznosen, bo udaril tebe ali otroka ali pa se bo morda umiril? Povem ti lahko le to, da si se znašla na razpotju. Od zdaj naprej gre lahko vajina zveza proti razpadu, ali pa se dvigneta iz tega. Za rešitev bosta morala oba vložiti veliko energije in oba si morata to res želeti. Ti si o tem že v dvomu, on pa prav tako, čeprav pravi, da te ima rad. Dokler bo v bližini mama, se verjetno ne bo mogel odločiti za tebe. Vprašanje je, kakšen vpliv ima nanj. Ob tem, kar si napisala domnevam, da ni čustveno zrel moški in težko je verjeti, da bo to postal. Koliko je star?
Kaj lahko ti storiš? Naredi vse, kar zmoreš za to, da boš kasneje imela mirno vest. Povabi ga k odkritemu pogovoru, povej mu za svoj strah, da ne boš zmogla več tako. Povej mu tako, kot takrat, ko sta bila zaljubljena. Ne napadi ga, ker se bo branil in znašla se boš pred zaprtimi vrati. Prosi ga, naj ti pomaga. Če se ne bo zmigal, pa mu lahko poveš, da ne zmoreš več tako živeti. Včasih je tudi za otroka bolje, da se starša ločita, kot pa vztrajata v zvezi, kjer ni ljubezni in razumevanja. Ti najbolje veš, ali lahko toleriraš njegov »pišmeuhovski« odnos. Odloči se v svoje dobro, otrok bo to sprejel. Drži se! Andreja
Pozdravljeni!
Stara sem 29 let, mož 30 let. Moji starši živijo 60 km stran, njegovi 3 km stran, zato še bolj čutim njihov vpliv.
O šolanju pa še slišati noče nič, saj pravi, da bo kljub OŠ imel vedno dobro službo. Zaenkrat (že 10 let) je to še vedno res, saj dela samo dopoldne, za razliko od mene, ki delam v turnusu (dopoldne in popoldne), pa še plačo ima večjo kot jaz (dela pri privatniku, malo pisarniškega dela, malo fizičnega, ampak navsezadnje nič umazanega ali pretežkega). Ni neumen, saj se je za to službo naučil marsikaj (dela z računalnikom, …). Zakaj bi mu bila odveč vsaj srednja šola, ne razumem…
Pozabila pa sem povedati tudi to, da ponavadi pred drugimi (kadar smo na obisku oz. imamo mi obisk) “igra” pridnega očija in se ves ta čas veselo ukvarja z otrokom…
Jaz pa vem, da tako nočem živeti…
Hvala za vaše odgovore!
LP, T.
Po letih, ki jih imata lahko sklepam, da sta že izoblikovani osebnosti. Osebnostno se bosta še razvija, vendar temelji so že postavljeni.
Če se partner ne želi iti šolat, potem se tudi ne bo šel, ne glede na vsa vaša prigovarjanja.
Poskusite v njem najti parnerja, soborca, poskušajte skupaj z njim začutiti, da ste na isti strani, da se borita za iste stvari. Če pa temu ni tako, potem ni vredno upanja, da bo kdaj bolje.
Še težje pa je, ker se navzven predstavljata drugače. Partner, ki se sicer ne zanima za otroka, pred drugimi zaigra idealnega očeta.
Stopite na pot samozavedanja, razmislite o tem, kaj doživljate in zakaj je tako. Potem pa brez obrambnih mehanizmov poglejte na to, kaj vi zahtevate od njega in kje mu vi delate krivico? Pustite svojo zgodbo ob strani. Ko boste videli z njegovimi očmi, potem se vrnite v svojo vlogo. Se je kaj spremenilo?
– Ne? Čas je za korak, ki se ga bojite narediti.
– Da? Poiščita pomoč in rešita vajino zvezo.
L.P. Andreja
Sara;
Nikakor se ne strinjam s tabo glede izobrazbe. Prav tako imam jaz fakulteto, mož pa poklicno šolo. Že 10 let se super razumeva in sva srečna. Izobrazba, denar, obleka,.. ne naredi človeka, človeka moreš znati ceniti in ljubiti, po tistemu kar je in ne kar ima. In še nekaj, če imaš fakulteto, se zavedaj , da nisi nič več kot tisti, ki jo nima.
Lep pozdrav !
Draga TINA!
Kako da se ne mores strinjati z mano? Seveda se ne mores, ker si ti skupaj s svojim parnerjem ze 10 let in zadeva tece. Meni pa ni stekla prav zaradi taksnih stvari.
Nama se ni izslo.. Moje izkusnje so torej drugacne od tvojih.
Zavedam pa se (hvala), da nisem nic vec kot ostali ljudje, ki fakultete nimajo. Ne vem pa, kako si to lahko iz zgornjih mojih besed to razbrala.
Tina!
Žal vidim stvar bolj črnogledo. Mislim, da te, glede na povedano, partner ne ljubi in ne spoštuje. Prav tako mu otrok pomeni samo breme. Je zelo nezrela oseba, še povsem pod vplivom staršev – kot tak, tipični “erotofob”, kakor temu pravi dr. Košiček. Svetujem ti, da prebereš njegovo knjigo Ne boj se ljubiti!, namenjeno ravno tistim, ki šele začenjajo zakonsko pot. Značilno je, da te uporablja zgolj kot predmet spolne zadovoljitve, za vse ostalo pa je “gluh”. Samo takrat “te ima rad”! Takrat pravzaprav, ko si po njegovem na vrsti, da se razdajaš njemu. V resnici pa te ne spoštuje in te resnično ne ljubi – saj je prava ljubezen še veliko veliko več kot fizično zadovoljevanje potreb v spalnici.
Logično je, da je tvoje poželenje po njem uplahnilo, saj ti iz dneva v dan dokazuje, da je še otrok in ti ni enakovreden partner – dodatno pa te še ponižuje s tem, da te uporablja za vsa opravila pri hiši, kar te tudi fizično obremenjuje. Kar pa tehtnico v mojem razmišljanju najbojl prevesi proti nadaljevanju tega razmerja je, da se mu otrok studi s svojimi fizičnimi potrebami! Najverjetneje v njem vidi tekmeca, ki je izpodrinil njegovo prvo mesto ter ga prezira in se ga tudi boji.
Če ti ni več do spolnosti, se ne pusti “prisiliti v to”, četudi on sitnari. Če ga sploh zanimajo tvoja čustva, bo to zanj znak, da je nekaj narobe, morda se bo vprašal o pravih vzrokih težav (dvomim). V nasprotnem primeru (če je tak, kakršen se bojim, da je) bo to potenciralo njegovo jezo in odbojno obnašanje. Tega, da si on še želi spolnosti, nikar ne imej za dokaz njegove ljubezni in nikar naj ti ne bo to sredstvo tolažbe in pomirjenja napetosti med vama. To je zatiskanje oči pred hudimi težavami. Ravnaj tako, kot čutiš, če si ne želiš spolnosti, skušaj raje takrat načeti pogovor.
Tudi intelektualno te partner ne zadovoljuje, zato je mogoče (ali pa se to že dogaja), da bosta prišla do točke, ko se ne bosta imela o čem pogovarjati. Površen vsakdanji razgovor z njim ti ne bo prinesel pravega izziva, globjo komunikacijo pa bo zavrnil, saj je ni sposoben. Vedi, da vsekakor SO moški, ki so ti lahko dobri partnerji, te upoštevajo, se o stvareh najprej posvetujejo s tabo kot ženo in ne z materjo, se ukvarjajo z otrokom tudi, ko ni prisotna ocenjujoča javnost prijateljev itd. Izobrazba ni sicer nujna, je pa dobro izbrati nekoga, ki ima vsaj nekaj podobnih zanimanj in ga veselijo približno enake reči. Tako je zakon bolj skladen in harmoničen, želje obeh se lahko prilagajajo, skupni trenutki so pestri. Vendar ti svetujem, da preživiš z morebitnim novim partnerjem precej časa več, preden se odločiš za otroka. Sedaj si se odločila prekmalu, partnerja niti še nisi dobro spoznala v vseh situacijah.
Za zdaj se mi zdi, da imata cel kup temeljnih problemov, ki bi jih pravzaprav morala reševati še pred otrokom. Zato pravzaprav težko verjamem, da jih bosta rešila – vključno s teboj, ki si tako obremenjena. Razumem tudi druge, da ti svetujejo, da se trudi dalje. Toda saj že zdaj delaš z vsemi svojimi močmi! Saj se trudiš, mar nisi poskusila že vse? Mislim, da je vztrajanje ob takem partnerju izguba časa, saj dvomim, da se bo kaj spremenilo. Morda poskusita najprej pri kakšnem zakonskem svetovalcu?
Želim ti, da bi imela srečno življenje s svojim otrokom v ljubečem, razumevanja polnem okolju!