— Pozdravljeni vsi,
Imam problem, ki pravzaprav ni problem, ker problemi ne obstajajo, temveč izziv. Zelo težak izziv, v katerega sem deloma tudi čustveno vpletena (čeprav se trudim, da vedno manj).
Včasih smo bili družina. Jaz (31 let), moji sestri (28 let), moja mama in moj oče.
V tej družini se je veliko prepiralo in bilo veliko živčno. Logično je, da smo jaz in moji sestri navlekli nase veliko negativnosti in napačnih vzorcev, katere šele sedaj (preko psihoterapije in energetske terapije) predelujem in spravljam iz sebe.
Moja mama ima bipolarno motnjo, oče je imel manično depresijo (je že umrl-za rakom in cirozo jeter).
Jaz sem se pri 28-ih odselila na svoje, ker doma več nisem mogla prenašati psihičnega nasilja.
Ena od sester se je pre 9 leti preselila v tujino (najbrž ne brez razloga). Ta druga sestra je ostala doma z mamo.
Kaj me je najbolj motilo, ko sem bila doma? Bilo je veliko podcenjevanja s strani staršev, veliko čustvenega izsiljevanja, kričanja in vsiljevanja navad staršev, čeprav tega nisem sprejemala,ker sem želela misliti predvsem s svojo glavo in delati po svoje, vendar mi tega mama ni dovolila.
V času poslabšanj mamine bolezni, je bila velikokrat hospitalizirana; otroci smo bili večkrat priča njenim izpadom psihoze, kar je bilo zame velika travma.
Velikokrat sem bila ”napadena” s strani staršev na tak način, da so, če ni bilo po njihovo, klicali socialno službo, ki me je potem povabila na razgovor, češ, tvoje starše skrbi, ker se ne dovolj učiš. Mama mi je tudi večkrat rekla, da sem za na psihično zdravljenje-to je bilo takrat, ko je bila sama živčna in slaba ter takrat, ko sem se ji upirala in želela stvari narediti po svoje.
No in potem je mama pred cca. enim letom zbolela za rakom limfe. V času, ko ji je bilo najbolj hudo, ko je bila najbolj slabotna, sem ji pomagala. Ko se je šla zdravit v Klinični center, smo s sestrami vsak dan hodile k njej in ji nosile sveže bio napitke, da se bo okrepila.
Zanjo sem naročila tudi bioenergetske terapije, ki so ji zgleda pomagale.
V glavnem, skupaj s kemoterapijo in obsevanji smo mamo spravili skoraj na normalo.
Sedaj ima spet probleme z otečenimi bezgavkami, vendar gre jutri v Ljubljano in bomo videli kaj bodo rekli zdravniki.
Naj omenim, da moja mama vse stvari gleda zelo negativno; če ji hočeš povedati kaj pozitivnega, te bo zavračala. Bioterapije sem ji delala tudi jaz (se s tem ukvarjam) in jih je lepo sprejela (dokler tega ni povedala nekomu in so ji potem ”sprali možgane”); po tistem ji terapij nisem več smela delati.
Naša mama je bila v življenju veliko bolna. Če ni bila, je pa že našla kakšno bolezen, da je zbolela in da smo morali skrbeti zanjo.
Ona zgleda deluje po tem principu, da je rada bolna, da ljudje skrbijo zanjo in da se jim smili. Je neke vrste ”zelo uspešni hipohonder”-za vse bolezni, za katere jo skrbi, da jih bo dobila, jih praktično res dobi.
Ne moreš verjet kako deluje Zakon privlačnosti-če misliš pozitivno, boš pozitivno dobil. Če misliš negativno, boš negativno dobil.
No in mama, ko je po tem limfomu prišla k sebi, je bila kar v redu. In potem se je začelo.Na vse kriplje je začela pritiskati na mojo sestro, ki je ostala doma. To je bilo res psihično nasilje.
V prvi vrsti ima neka čudna prepričanja, da je treba zelo varčevati (sicer ima zelo nizko penzijo). In potem ima take izjave kot npr: Jogurti so dragi. Jih ne morem kupit. Potem ima varčevalne ukrepe glede bojlerja in morajo strogo veljati njena pravila kdaj se ga bo odpiralo, kdaj se bo človek tuširal. V glavnem stvari, ki jih moraš delati točno tako kot ona ukaže, če živiš tam.
Potem je tukaj čustveno izsiljevanje. Ona vedno igra na karto, da je uboga, bolana, stara žena in da ji je treba pomagati (ima 59 let).Seveda ji je treba pomagati, vendar ima vse svoje meje. Vsak človek ima svojo svobodo. Na koncu je ratalo tako, da je postala moja sestra njen suženj. Morala je delati vse, kar je ona ukazala in mama jo je fino čustveno izsiljevala.
Vem, kako se človek počuti, ko ga nekdo čustveno izsiljuje. Občutek krivde je grozen, res grozen.
Vem, ker sem to probala in je trajalo kar nekaj časa, da sem se ga znebila.
Mama in sestra sta mi večkrat rekli, da zakaj jima ne pridem pomagat, ker onidve ne zmoreta vsega sami.
Pa nista ne ena ne druga nepokretni. Nimata velike kmetije.Samo hišo. Opravki so vsakdanji:trgovina,gospodinjska dela,etc. Tega ne zmoreta? To mi ni bilo jasno. Zdelo se mi je kot, da mama igra vlogo žrtve in izkorišča sestro, da ji naredi vse. V to igro jaz nisem privolila, zato sem bila s strani mame osovražena. Tudi žlahti me je očrnila.
Prišlo je tako daleč, da je sestra ostala brez svojega življenja (sicer fanta ima) in je morala vse svoje proste urice posvečati mami in njenim ”izpadom”.
Nato je v decembru (prejšnji mesec) prišla za praznike iz tujine moja druga sestra na obisk.
Videla je, kakšna je situacija doma in je mami dala vedeti, da se ne strinja s tem kar počne. Prišlo je tako daleč, da se zaradi varčevanja sestra (ta, ki je prišla iz tujine), ni mogla stuširati.
En čas je to potrpežljivo prenašala, nato je zavpila na mamo naj utihne (ko ji je le-ta začela z njenimi ”forami”).
In tako je mama razumela nastalo situacijo kot da smo jaz in sestra (ta iz tujine) proti mami.
To, da smo ugotovile, za kaj se gre in da se ne strinjamo s tem, je vzela kot sovražno.
Moja druga sestra (tista, ki je ostala doma), se je začela počutiti kot da je med dvema ognjema.
Ta sestra, ki je ostala doma, je namreč živela v patološki simbiozi z mamo, ki je le-to ohranjala z vzbujanjem občutkov krivde pri njej.
Na koncu je sestra, ki je ostala doma prišla v nekakšno na videz breizhodno situacijo.
Dobila je grozne občutke krivde, samo če se je z uno drugo sestro kaj pogovarjala o mami (to je smatrala kot opravljanje-blatenje mame;mama nam je vedno govorila, da jo blatimo, če smo govorili kaj o njej). Sestra, ki je prišla iz tujine, je poskušala tisto sestro, ki je ostala doma, odvrniti od tega, kar ji je delala mama.
Vendar je bila le-ta že toliko v tem, da ni bilo pomoči,njeni občutki krivde so bili grozni, ponoči ni spala ene 3, 4 dni.
Že prej je pri psihiatru dobila antidepresive.
Končalo se je tako, da je zdaj moja sestra na psihičnem zdravljenju.
Zanimivo pa je to, da se po nekaj dnevih tam, počuti zelo dobro. Ne moreš verjet, kaj naredi ”odmor od mame”. Ko sem danes govorila z njo, mi je rekla, da je škoda, ker je danes sploh govorila z mamo, ker jo je samo razburila.
Mama ji je rekla, da je šla sosedi povedat kje je njena hči. Sosedi je tudi razložila, da smo jaz in moja ta druga sestra (ta iz tujine) krivi za to, ker se je zaradi naju sestra počutila med dvema ognjema in se je zato zlomila.

Mislim, da vlada v naši družini en velik kaos. Ne bi rada moje mame prikazala na grd način, vendar je dejstvo, da taka je in jaz sem se odločila, da bom omejila stike in šla k njej, ko bo zares nujno. Tako je. Nekdo ji mora postaviti meje. Mislim, da če želimo ostati kolikor toliko zdravi, moramo vsi tako narediti.
Sej,če ni nas zraven, ona izkorišča vsakega, ki ji pride naproti in ki ji želi pomagati in kateremu se naša mama smili, ker je še ne pozna. In tako gre njeno življenje dalje. Išče zagovornike povsod. Zanimivo je tudi, da me je vedno klicala le, ko je kaj rabila (no, enkrat se je potrudila in me poklicala tudi zaradi drugih reči-da mi je povedala, da jo skrbi zame.).
Saj jaz verjemem, da je naša mama imela težko otroštvo.Zbolela je že pri 16-ih. Oče je bil alkoholik, mama ji ni izkazovala ljubezni. Ni bilo rožnato. Vendar za te zadeve jaz nisem kriva. Za to niso krive niti moje sestre. Mi moramo živeti naprej in jaz ne bom dopustila, da se nam še naprej dogaja krivica (še posebej sestri, ki je šla na zdravljenje).

Kaj pa vi mislite? Vidite tudi vi situacijo kot jo vidim jaz?

Hvala za nasvete.

Pozdravljena

Ja.
Tvoja mama pač takšna je, kot je in spremenil je ne bo nihče. Škoda je le za tvojo sestro, ki je ostala doma in se ni bila sposobna osamosvojiti. Prevzeti je zato morala iste vzorce razmišljanja, kot jo ima mama. Saj je to edini način, da sploh lahko doma funkcionira, pa čeprav ji takšno razmišljanje povzroča hude psihične težave.

Krivice se dogajajo nenehno vsepovsod v svetu…in prav je, da naredimo kar lahko, da zmanjšamo razširjenost le-teh……A ob tem moramo paziti, da sami ne pademo preveč globoko v samo reševanje in s tem izgubimo sposobnost za normalno življenje. Da ne postanemo sužnji te borbe in s tem krivic…Saj s tem potem nismo naredili nič.

Vidim tudi, da si samo zadevo dobro ozavestila in razumeš kaj se dogaja…Kar je pohvalno, da si ob taki vzgoji to bila sposobna narediti….Se osamosvojiti in začela razmišljati s svojo glavo.

Robi.

Draga “Light”!

Uf, kakšno sporočilo – v tem smislu, da ne more biti prav nič “light” (v nasprotju s tvojim imenom pod avtorico) pri vas doma: alkoholizem, težave v duševnem zdravju, prepiri, živčnost, očetova smrt zaradi raka in ciroze jeter, mamin rak limfe, sestrina hospitalizacija,… Samo iz tega naštevanja zdaj je moč sklepati, kaj ste ve 3 kot sestre vse dobile “serviranega v svoj življenjski ruzak”. Prav nič fino, prav nič prijetno. Pravijo, da med 3 otroki v družini največji paket dobi 2. otrok. Katera od vas je ta? Če sem si prav zapomnila, si ti najstarejša, 1 je šla v tujino, druga pa je z mamo še vedno skupaj doma, ne?

Dejstvo je, da greš težko nepoškodovan iz takšnega družinskega vzdušja. Ampak ne glede na vse, kar lahko doživimo v družini, je patologije, tiste zares hude, še vedno presenetljivo in tudi na srečo bolj malo. Odločitev vsakega izmed nas in kot osebnosti in kot duše je, koliko bomo dopustili, da nas starši še tudi potem, ko odrastemo, zlorabljajo. Vi2 s sestro sta se uspeli kolikor toliko izvleči, sestra pa je potegnila krajšo. A morda potrebuje takšno izkušnjo – zato, da se bo potem spet odločila, ali bo še pustila mami, da dela z njo tako ali pa bo kaj konstruktivnega storila zase. Včasih v dobri veri misleč, da boš nekomu pomagal, še sam propadeš.

In ob vsem tem si tudi zase dobila izkušnjo, da ima človek lahko vrhunsko pomoč na voljo in še to celo zastonj, pa bo še vedno raje drvel s sto na uro naravnost v lastno uničenje. Nekateri so pod vplivom negativnih sil, ki so tako močne, da tudi nekoga pozitivnega potegnejo v svoje mreže. Spomnim se, kako je 1x 1 gospa na Klubu zdravljenih alkoholikov, kjer sem bila prisotna kot študentka socialnega dela, rekla, da takrat, ko je pila in jo je samo to zanimalo, ji ne bi pomagal ne Sveti Peter ali Pavel. Zgoditi so se morale določene stvari, da je našla motivacijo za spremembo same sebe.

Ja, in po svoje tudi mamo razumem, da je žrtev nekih okoliščin iz otroštva: oče alkoholik, mama, ki ji ni izkazovala ljubezni. To niso lahke stvari. Vendar pa, in to bom vedno rekla, ko odrasteš, moraš prevzeti odgovornost za svoje življenje in tudi za svoje ravnanje z drugimi. Nekaj moraš narediti za to, da se “spuca ruzak”, poln raznorazne nesnage. Ne moreš se oz. je nezrelo, ves čas “vaditi” ven na račun tega, kako grozno otroštvo si imel. 1x je čas, da prenehaš s to igro. Kajti cena je previsoka.

Evo, draga ti, za danes od mene toliko. Se opravičujem, ker je malo trajalo, da sem ti odgovorila, a nekaj sem imela gužvo v službi, nekaj pa sem bila na bolniški zaradi hčerkice. Če mi pride še kaj na misel, ti še kaj napišem.

Do takrat pa, usmeri se tja, kjer si lahko učinkovita s svojo pomočjo. Kje drugje pa se moraš malo odmakniti, da dopustiš potrebne spremembe.

Maja

Spoštovana Maja,

Hvala za vaš odgovor. Sem se res odločila, da se bom dejansko odmaknila od mame; ona je v prispodobi kot vihar, ki ruši vse pred sabo. Dokler ji daš prav, si zanjo vse; v nasprotnem primeru pa se obrne proti tebi z vso močjo in uporabi vse sile, da nenehno dokazuje svoj prav.

Odkar sem na tem forumu postavila vprašanje, se je zgodilo še to, da je začela mama vsem ljudem katerim je lahko, praviti kako je njena hči šla v bolnico in kako je ona uboga, etc.,,,,
Sedaj jo obiskuje več ljudi. Vsem se smili in vsem razlaga kako je ona uboga in kako nima nobenega,….
Sem govorila s sestro in je bila prav jezna, ker je mama vsem govorila, kje je.
Mislim, da to ni fer in da če spoštuješ svojega otroka, mu tega ne narediš.
To je tudi mene zelo zmotilo in sem se še bolj trdno odločila, da bom za nekaj časa prekinila stike- da se mama dokončno osamosvoji in se začne zavedati, da ne more biti vedno glavna igralka ter da mora tudi drugim ljudem dopustiti njihovo svobodo in da živijo svoje življenje tako kot hočejo in ne tako kot ona narekuje.
Dejansko sem se že odločila. Na ta forum pa sem pisala, ker me te stvari kar tako malo jezijo in ker kot vsi ljudje včasih, tudi jaz rabim malo sočutja. Poleg tega pa ne prenašam, da se ljudem godi krivica (tako kot se je moji sestri po nepotrebnem)-se mi smili in srčno upam, da bo izplavala iz tega ”sranja”.Krivica pa pravim zato, ker ne verjamem, da je bila sestra v resnici za v bolnico. Mama jo je namereč v njenem otroštvu že enkrat spokala tja-z razlogom, da je na heroinu.
Ne moreš verjet.Sem šla potem preverjat k njeni zdravnici in je rekla, da sploh nima podatkov o kakršnikoli drogi. Mama je po mojem to naredila, ker sestra enostavno ni ravnala oz. se ni obnašala po njenih merilih. Kaj ni to grozno?
Mislim, da je ona najšibkejši člen izmed nas treh.
Kot ste že vi rekla, pa sem jaz najstarejša, ja.

No.Spet sem se razpisala.:)

Hvala za vaše mnenje in lep dan vam želim

Light