Trije otroci, lastna hiša, skoraj 30 let zakona….super. Mož idealen – ne hodi po gostilnah, deloven, ne pije ter ne kadi, kuha, celo kakšno pecivo speče. Moški, ki bi ti ga zavidala vsaka ženska.
In tukaj sem potem jaz, nezadovoljna žena, ki nenehno nerga, se pritožuje, ni z ničemer zadovoljna…..

Kje je težava? Verjetno v nezadovoljni ženi, kljub idealnemu možu.

Vendar – še najbolj idealen moški očitno le ni tako idealen (ali pa se to res samo meni dozdeva)?

Da povem malce več o vsem

Mož je zaposlen, sama sem delno invalidsko upokojena, brez zaposlitve. Tukaj je največja težava, saj me vsi v družini gledajo postrani, ker ne delam, ne služim denarja in dela samo ubogi očka. Potem pa so težave s plačevanjem položnic, kredita….. Vendar….vsem je poznano moje zdravstveno stanje, nihče za to nima razumevanja…naj stisnem zobe, saj morajo drugi tudi to narediti, ki jih kaj boli. Tukaj izvira tudi vsa moja žalost…da so lahko tako nerazumljivi, kljub vsemu, da vidijo, kako večino časa ne preživim brez tablet, da imam hrbtenico popolnoma uničeno, da eno nogo od kolena navzdol ne čutim popolnoma… Ampak…otroci pridejo, gredo. Mož pa ostaja, samo naliva olja na ogenj, kako sam ne zmore vsega… kljub vsemu, da se trudim, delam okoli hiše kolikor zmorem, kuham, pospravljam. Nekdo bi res to naredil v pol dneva, jaz porabim pač cel dan. Naredim pa! Nikamor ne grem, saj ne morem voziti ne avto, ne kolo. Peš še manj.
Bolj me moti, da je mož nerazumevajoč za vse to. Nikoli ne reče tople besede zame. Me vpraša kako sem. Če pa že, je to bolj način – no, a te že ponovno kaj novega muči?! Pa nikoli ne tožim družini kaj in kako, saj vem da nima smisla. Mož bi bil zadovoljen, če bi bila nenehno razpoložena za sex, ki mu ogromno pomeni. Meni pa res ni do tega, če še živim težko. Ko so dobri dnevi, je v redu, vendar…premalo zanj. Čustva …..- kaj je to? Včasih bi me lahko objel, brez nekih skritih namigov….ne! Če ne bo sexa, ne bo nežnosti! In ne, saj to ni nastalo od danes, vendar z mojim zdravjem se je vse samo bolj izkazovalo. Da nisem idealna ženska zanj. On potrebuje nekoga, ki ga bo razvajal v vseh pogledih, seveda, ko bo njemu odgovarjalo. Pred leti sva bila v zakonski posvetovalnici, da bi poskušala rešiti kakšno težavo – ni uspelo. Tam po moževem razmišljanju nakladajo brez veze o nekem idealnem življenju, ki ne obstaja. (razen, če imaš ogromno financ) Jaz pa sem posledično zaradi vseh teh odnosov vedno bolj zagrenjena.
Kakor se v čem ne strinjam z možem, se želim prepirati. (tema ni bistvo, bistvo je, da naj bom tiho, če se ne strinjam, ne pa da mu še povem zakaj se ne strinjam z njim). Ljudje okoli ga motijo, ne pogovarja se z njimi, ali pa je fin, potem pa doma govori, kako so neumni, pa kaj jim je…. Če dobimo obisk, ali nas kdo povabi – on nima časa, saj ima ogromno dela okoli hiše in res nima časa še nekje klepetati in piti kavo. Seveda nima toliko dela, si ga pa najde, nekaj prične delati, pusti na pol narejeno, se loti novih stvari….ponovno na pol. Ampak – vsi vidijo kako dela, kako je priden. Globje se pa nihče ne zazre, da bi videl kako in kaj.
Vse gleda skozi denar…res ga ni na pretek, ampak s sosedi se usesti, reči kakšno besedo, dve – to bi pa zmogli brez nekih ubijalskih odpovedovanj. Ampak – potem on ne bi izpadel tako priden, deloven, ampak zabušant.
Če ga pa pokliče kakšen od kolegov, bo takoj pustil vse in šel pomagati. Tudi na drug konec Slovenije. Takrat mu ne bo škoda bencina, pa čeprav od kolega ne bo dobil niti hvala. Ampak – počutil se bo pomembnega, koristnega. Vse za druge, doma pa je seveda drugačna slika. Tudi če mu kdaj kdo stopi na živec bo prijazen do tega, meni bo pa potem uničil še zadnje atome v telesu, ker bom morala poslušati kakšen bedak je ta oseba. In ponovno….to nihče ne vidi. On je tako idealen, prijazen…..
V meni pa se pojavlja vedno večji odpor do njega, do skupnega življenja. Najbolj idealno je, ko je odsoten cele dneve, delam doma po svoje, s svojim tempom, dobim kakšen obisk, poklepetam…. si naberem energije za pozneje, ko bo prišel domov. Seveda, nikoli ne vem kakšne volje bo, kaj ga bo vrglo iz tira, in bom ponovno jaz na tapeti – saj ni nesramen, nasilen….samo išče dlako v jajcu, da bo spraznil jezo na meni, kajti pred drugimi je on tako super. In te slike ne bo zbrisal. Tudi jaz je ne morem, saj mi nihče ne bi verjel, kajti skrbno pazi na obnašanje, nikoli ne povzdigne glasu izven štirih sten. To delam samo jaz, ki imam že vrh glave vsega pretvarjanja. Izhoda ne vidim, umikam se mu, pogovor nikakor ni možen, saj sem jaz čuden človek. Nimam razumevanja zanj, ki dela cele dneve, služi denar, da plačujemo položnice. Ja, tudi jaz sem, ko sem lahko. Še sedaj bi, samo da pobegnem izpod te strehe, malce zaživim….pa žal ne gre. Vseeno pa nekaj le prispevam, čeprav ne kot on. Nimam in ne delam pa nekih dodatnih stroškov…ne hodim okoli, sem doma, frizira-striže me soseda – medtem ko spijeva kavo, nohtov ne potrebujem za na vrt ali po stanovanju…torej se trudim, da mu ja ne stopam na žulje. Tudi k zdravniku me večino vozi soseda, saj mož ne more imeti dopust, vsak dan dopusta se mu namreč finančno pozna. Dozdeva se mi, da vsako leto se situacija še slabša. Ko sem mu omenila, kako bo na starost, če bo res zadovoljen sam s sabo, kaj bi bilo, če zboli, pa ne bova imela nobenih prijateljev, da bi naju obiskali …..on nikogar ne potrebuje. V meni se mešajo žalost, jeza, kako je lahko takšen človek. Včasih je bil družaben veseljak, sedaj pa vedno bolj zagrenjen tečnež. Seveda doma ter do oseb, do katerih se njemu zdi, da niso vredni njegove pozornosti. Meni pa manjkajo družba, pogovor, pa čeprav bi to bil mož. Kakšna majhna pozornost z njegove strani, da ti da vedeti, da me spoštuje…..ne. Vse to lahko samo sanjam. Če ne sexam, si ne zaslužim spoštovanja. Če mu ne dajem vse prav…nisem vredna spoštovanja, ker sem prepirljivka. Sem ne bodi ga treba, ki mu odžira čas, denar ter ga dela slabe volje. Celo naj se zamislim nad sabo, kakšen človek sem, mi je že rekel. Da samo iščem način, da ga ponižujem. Ampak – zakaj bi pa kot žena, ki je doma, morala nenehno čistiti za njim?? Če si sezuje zokne, jih lahko vrže v koš, če ve, da se težko sklonim? Zakaj ne pospravi smeti za sabo, če večerja v dnevni sobi? A zato, da bom že jaz, ki sem doma cele dneve imela kaj za delati? Zakaj ko obrišem po tleh stopi obut na mokra tla v hišo? Zato, ker bom pač še enkrat? Če bi pa to jaz naredila, bi pa me natulil, da ne spoštujem njegovega dela….torej kaj pomeni njegov odnos, ko to naredi? In ko sem mu to rekla, je bilo vse narobe, se cel teden ni pogovarjal z mano, kajti sem res ena sama prepirljivka in nezadovoljnica, ki ga samo napada. Res ne vem več kaj naj….ali je res vse narobe z mano, ali pa je tukaj še kaj? Kaj storiti, kajti res imam počasi dovolj takšnega življenja, ko ne veš kaj bo naslednji trenutek…a me bo natulil ali pa bo prijazen? Ja, to je ta idealen mož, katerega vsi vidijo, ga pa ne poznajo, kot ga poznam jaz. Zunanjost ni vedno prava slika dejanskega stanja, a ne?

Moj nasvet bi bil jasno, da spokaj in naj godrnja stenam, če mu paše.
Ampak kot nezaposlena invalidka verjetno nimaš kam in to je to.
Na bolje spremenila ga ne boš, tvojega deleža dela videl ne bo, upošteval še
manj, ustreči mu ne moreš, zadovoljen ne bo nikoli, spoštuje te ne, rad te nima,
več ali manj te je sit, kot si ti sita njega.
In vendar sta obsojena na skupno življenje.
Zdaj, rekla bi ti – potrudi se, obudita vsaj naklonjenost in prijateljstvo, če ne
ljubezni, ampak pri teh stvareh je tako, da se morata truditi oba. Če se on noče,
je vse bob ob steno.
Torej ti preostane samo še to, da si sama polepšaš življenje, oziroma si ga narediš
znosnega. Prijateljice, kakšen hobi, ki ti ga zdravje dopušča, njega pa pač črtaš.
Vsaj njegove pripombe, ki te zdaj bolijo, njegovo podcenjevanje in očitke – se nauči
preslišati in ignorirati. Zakaj bi ga upoštevala, če on tebe ne? Zakaj bi se trudila zanj,
če se on zate ne? Zakaj bi bilo važno, kaj reče, če on tebe ne posluša?
Živi zase, mogoče za otroke, v hiši si pa naredi svoj kotiček, kamor se lahko umakneš
in kaj počneš zase.
Moža v pravem pomenu besede nimaš – sprejmi to in tudi živi tako. s tistim
sostanovalcem, s katerim si deliš hišo, pa komot vljudno in brezosebno komuniciraš.

Draga precej razočarana!

Hvala za vaš prispevek. Verjamem, da se bo v njem prepoznala marsikatera ženska. Težave s hrbtenico so žal zelo pogoste, vzorec partnerskega odnosa, ki ga opisujete, pa tudi.

Moram napisati, da zelo razumem vas in vašega partnerja.

Vas iz stališča težav, ki jih imate s hrbtenico. Ko so težave s hrbtenico tako hude, kot jih opisujete, potem so potrebne protibolečinske tablete praktično vsak dan. Človeka bolečina počasi psihično in fizično uničuje, dodatno škodo pa naredijo tudi protibolečinske tablete. Da je vse skupaj še slabše, ima okolje do vas previsoka pričakovanja, kar v simbolnem smislu dodatno pritiska na hrbtenico in vam jo še dodatno »lomi«.

Kar se tiče pričakovanj okolja do vas, bom napisal takole. Donosili in rodili ste tri otroke, zato ste že iz te perspektive naredili zelo veliko za skupnost. Tudi čas nosečnosti in poroda lahko pusti posledice na hrbtenici. Trudite se skrbeti za ognjišče in to je dovolj. Nobena ženska, tudi takšna brez težav s hrbtenico, ne zmore sama skrbeti za ognjišče in še prinašati denar … Žal je tako, da tega, čemur rečemo skrb za ognjišče, ne znamo dovolj dobro ceniti, ker je to »brezplačno«. Pogosto rečem parom, ki pridejo k meni, in imajo podobno situacijo, naj začne ženska delo, ki ga opravi, zaračunavati, in vsak mesec svojemu partnerju pokazati listek s številko v €.

Vaš partner je moški za katerega velja: »daj mi seksualnost in dal ti bom ljubezen«. Na drugi strani polarnosti ste vi, ki pravite: »daj mi ljubezen in dala ti bom seksualnost«. Ta dva koncepta poganjata svet in povzročata največje frustracije (in srečo) v partnerskem odnosu. Ne razumite tega kot dodatno kritiko, ampak predvsem kot perspektivno, da boste lažje razumeli vajin odnos še pred težavami s hrbtenico.

Moški, kot je vaš partner, so praviloma dobri očetje, vendar slabši partnerji, saj v čustvenem smislu ne zmorejo dati ljubezni, se ne znajo ustaviti … na terapiji večina tarnajo, da jih partnerka ne razume … da v bistvu vse kar počnejo, počnejo zaradi nje in družine … ki ne vidi njihovega truda. Delo je za takšne moške izraz ljubezni.

Glede na to kaj ste napisali o partnerju ocenjujem, da je to moški s precejšnjo potentno močjo, kar v trenutni situaciji ni prednost. Deloma tudi zato, ker s to »energijo« pritiska na vas in vašo hrbtenico. S starostjo potentnost upada, vendar pa je pri vama vse skupaj že tako v »telesnem spominu« in podzavesti, da se vse dogaja že avtomatizirano. Sta v začaranem krogu.

Edina rešitev za vašo situacijo je, da izboljšate svojo samopodobo, samozavest in asertivnost. Vaš partner pa bi se moral nauči v večji meri odpreti srce.

Hrbtenica je najbolj oživčen del našega telesa. Vsak psihološki problem se takoj odrazi na hrbtenici. To gre v negativno smer pa tudi v pozitivno smer. Koliko je še mogoče izboljšati situacijo glede hrbtenice ne vem, vsekakor pa je vredno poskusiti.

Najboljša terapija za hrbtenico, kar jih poznam, je Kranio sakralna terapija. Problem je, da zavarovalnice v Slovenije te oblike manualne terapije ne priznajo, zato je samoplačniška. Lahko vam dam kakšen kontakt za terapevte, pošljite mi e-pošto.

Drugo so vaje s katerimi okrepite ledveni del telesa. Vaje je potrebno izvajati praktično sleherni dan. Enostavna logika je, da morajo biti mišice, ki podpirajo hrbtenico sproščene, prožne in močne. Vem za primere, ko so vaje nekomu škodovale, drugemu pa zelo pomagale. Tukaj je problem predvsem to, da lahko z vajami zakrčujemo določen segment mišic, ki hrbtenico še dodatno »vleče« v nepravilen položaj. Vse mišice notranje in zunanje morajo biti enakomerno razvite in prožne. Da se to doseže je potrebno zelo dobro poznavanje telesa in veliko vztrajnosti (govorim iz izkušenj).

Tretja stvar je vaše notranje čustveno počutje. Ob stanju, ki ga opisujete, si sami nalagate še dodatno breme, namesto da bi bile mišice prožne, so zakrčene (tudi če delate vaje). Morate se sprostiti. Vzemite si eno uro dnevno za meditacijo, vaje in krajši sprehod v naravi (razen če so vam ga odsvetovali). Naučite se prepoznati napetosti v telesu in jih sprostiti. Za kaj takega ne smete imeti nobene slabe vesti, zaslužite si življenje brez (ali vsaj z manj) bolečine. Priporočam tudi jogo smeha. Ta bo zmanjšala bolečino in vas sprostila.

Žal se lahko v telesu pojavi tudi odvisnost od bolečine in protibolečinskih tablet. In ta vas lahko ovira pri napredku. Urediti bi torej morali tudi prehrano, redno izvajati terapije za čiščenje jeter in črevesja. Posta v vašem primeru ne priporočam, lahko pa veliko dosežete z primerno prehrano.

Cilj tega je, da resetirate negativno spiralo v kateri ste in se začnete ponovno boriti za svoje zdravje in srečo. Potrebujete pa podporo, predvsem vašega partnerja.

Če želite, se lahko skupaj oglasita pri meni, nič vaju ne bo stalo, vsakemu posebej bom razložil nekaj osnovnih konceptov. Na prvem srečanju, ki je sicer brezplačno, praviloma tega ne delam, ampak za vaju bom naredil izjemo.

Želim vam vse dobro, naj začne žarek svetlobe zopet sijati na vas in v vas.

Pozdravljena. Tudi jaz sem v podobnem položaju. V zakonu sva 5 nekaj let in imava dva majhna otroka. Mož je sicer vzoren očka, tudi pozoren do mene, me objema, boža. Ampak ni pa razumevanja. Gre za malenkosti, ki so se nakopičile. Pa tudi strašno me motijo nenehni očitki. Jaz pa tudi kopičim jezo. Živiva sama, daleč od družin. Cele dneve sem sama z otroci, saj si najdem druge mame ampak sem utrujena psihično in fizično. On, pa ko jih ima, kar je vedno za kako aktivnost po uro ali max 3, mi nenehno očita kako on vse zmore, da jaz pa samo jamram. Češ kako so otroci zraven njega pridni. Sita sem vsega. Denarja nimam, ker sem vse prihranke porabila za čas, ko nisem bila v službi. Zdaj mi še to očita, da ga prosim za denar. Moj mož ima super odnose z drugimi (sicer bolj redke) ampak on je za 4 stenami drug človek. Nikoli se ne bi obnašal do nikogar tako zlobno kot do mene. Torej je tudi navzven idealen. Veliko je še takih problemov, ki jih imava. Prav nesrečna sem kot pes. Takoj bi odšla ampak ne morem otrokom vzeti očeta. Sama sem pa tudi popolnoma nesamozavesten in neodločen kup nesreče. Bojim se da sva se z leti spremenila in se nimava niti več kaj pogovarjati. Ne strinjava se več v ničemer. Ne v življenjskem slogu, ne odnosih do razširjene družine (tudi eden ključnih problemov, da so moji ničvredni), ne dopustu, ne veri, ne tradiciji, ne glasbi, ne hrani…. Vse je en sam boj.

Pozdravljeni!

Hvala za vaš prispevek.

Včasih si želim imeti čarobno palico, da bi lahko pomagal parom, kot sta vidva. Pa je žal nimam. Partnerski odnos žal ni vedno samo lep, še posebej ko se rodijo otroci se stvari pogosto zakomplicirajo. Namreč, dokler otrok ni se razlike med partnerjema lažje tolerirajo in so pogosto celo dobrodošle, saj ustvarjajo prijetno dinamiko. Ko pa se rodijo otroci, pa konflikti zaradi razlik v prepričanjih in vrednotah (ki so plod okolja – torej primarnih družin)pogosto pokažejo svoje »zobe«.

Nimam občutka, da je samo vaš partner odgovoren za depresivno stanje, ki veje iz vašega prispevka (deloma s svojo kritiko k temu seveda prispeva). Zdi se mi, kot da ne najdete svojega poslanstva kot gospodinja, in da se vam idealizirana podoba družine (in vas) ruši hitreje, kot ste jo sposobni sestavljati. To je lahko plod poporodne depresije, verjetno v kombinaciji s slabo samopodobo, kar ugotavljate tudi sami.

Pričakovanja, da vas bo rešil partner, ali da se bo spremenil v skladu z vašimi pričakovanji, niso realna.

Z odhodom otrokom ne boste vzeli očeta. Tega ne morete narediti. Vzeli jim boste samo idealizirano podobo družine (to boste vzeli tudi sebi), ki pa pravzaprav to tako ni.

Menim, da potrebujete strokovno pomoč. Najprej se morate zopet postaviti na svoje noge. Mama je srce družine, in če je mama nesrečna, otroci ne morejo biti srečni. Kasneje lahko začnete delati tudi na partnerskem odnosu in temu, kaj čutite do partnerja. Ne razumite tega kot dodatno kritiko, vendar v vašem pisanju je veliko elementov, ki nakazujejo na globoko stisko in notranji razkol.

Lahko skušate dobiti napotnico za kliničnega psihologa, verjetno boste potrebovali tudi zdravila, vendar naj ta ne bodo prva izbira. Obstajajo tudi subvencionirane oblike psihoterapevtske pomoči, v večini primerov pa je psihoterapija plačljiva. Pogovorite se s partnerjem glede tega, tukaj potrebujete njegovo podporo (finančno, moralno, časovno). Povejte mu, da potrebujete pomoč, morda bo to znal razumeti.

Sami skušajte biti dovolj aerobno aktivni. Vsaj 30 min hitre hoje 3-4x tedensko (čimveč v naravi, soncu in svežem zraku). Po telesni aktivnosti se umirite, skušajte meditirati in vizualizirati svetlobo. To delate brez otrok, telefona, in drugih motilnih elementov. Če je možno delajte te aktivnosti v skupini, ampak naj bo to skupina, ki vas podpira. Uživajte dovolj OMEGA 3 maščob, zmanjšajte vnos sladkorja in sladkih pijač na minimum. Obstaja tudi nekaj prehranskih dopolnil, ki jih lahko dobite brez recepta in so lahko dovolj, da se začnete dvigovati v razpoloženju (pošljite mi e-pošto, vam bom svetoval katera so to).

Naj vam uspe.

Tu je slika navzven idealne družine, kjer je pa kup nezadovoljstva. Mož se čuti trpina, ker samo on služi denar, to ga na tihem nenehno grize kot črv in se za to maščuje na svoje načine, z nejevoljo, zoprnostjo. Če bi gospa delala, kar seveda kot invalidka ne more in bi domov nosila denar, bi imela več moči in več samozavesti. Torej tako transparentno, da večina zakonov bazira samo na interesu, ti meni, jaz tebi, če tega ni, sledi prepir.

Ona se čuti stalno ponižano, saj on jo na subtilni ravni ponižuje s tem prezirljivim odnosom, kako ona ne dela dovolj, ne služi denarja, mora biti vsaj doma dobra služkinja, da za pomitimi tlemi gospodar nesramno stopi s čevlji na tla.

Vse skupaj je bedno in nerešljivo, ona nima kam, on bo igral vlogo popolneža naprej.- Tu rešitve ni, treba je le stisko omilit, morda s tehniko EFT, ali čim podobnim.

Za to ste krive zgolj in samo same, ker niste naredile meje. Žena/partnerka ne more pod nobenim pogojem prosjačiti za denar moža. Mož preprosto mora vedeti da denar rabite. Prav tako vas nima kaj žaliti če ve kakšna je situacija. To se dogaja zato ker ste požrle in bile tiho. Sedaj pa trpite posledice svojih neumnih dejanj. Vendar še ni prepozno, po mojem je mož samo obupan in to zliva nate, misli pa ne tako. Povej mu svoje, bo razumel.

Pozdravljena, zelo te razumem!

Tudi jaz imam takega tečneža doma. Cela obupana sem si poiskala strokovno pomoč in poskušam rešiti zakon oz. sebe iz te “zlate” kletke.

Ne vem več kaj je res … Ali me ima rad ali ne … Ali samo takrat ko sem koristna… Ko me ne rabi, pridejo hladna obdobja in polno nespoštljivih opazk. Ali ima kakšno narcistično, psihopatsko motnjo?…

Zelo sem podhranjena  prave globoke, čustvene, spoštljive zveze. In želim pri psihologinji preverit, če je to sploh mogoče pri njemu dobit. Pri nama so v igri še otroci in me je groza, ko vidim kakšne vzorce prenašava naprej.

Če kaj ugotoviš prosim sporoči  ker gre za zelo podoben primer. 🙂

Srečno!

Tale mož je katastrofa. Ampak, ker ste finančno odvisni od njega, ne morete nič. Tako kot je rekel Boštjan, to je neplačano delo, kar delate doma. Vaša plača je to, da imate streho in posteljo. Opravljate pa še eno delo poleg tega osnovnega gospodinjskega – emocionalno. Vi ste psihična opora vašemu možu, ki je zafrustriran jezen deloholik. Mirite njegove viharje, prenašate tuje frustracije (poleg svoje) on pa za vas ne dela nič od tega. Vas kar lepo utiša in ga vaši problemi sploh ne zanimajo. Jaz bi rekla, da poskušate doseči, da dela manj prostovoljnega dela. Tudi če pri hiši ne bo vse narejeno, dokler teče voda in imate za jest, naj se posveti tebi, kot ženi. Trenutno vas ne spoštuje. Verjetno ste ga že stokrat prosili za pogovor, vendar dejstvo je, da sami s sabo ne morete biti v razmerju. Morda vam pomaga, če začnete pisati dnevnik. Napišite, kaj vse ste v dnevu naredili in kakp ste se počutili. Delo zato, da vidite, da pravzaprav naredite ogromno, čustva pa zato, ker tudi vi se morate nekomu izpovedati. Poiščite na omrežjih morda še kakšno prijateljico s podobno izkušnjo in se podpirajte med seboj.