družina, mož…..izgubljena
Pred leti sva imela z možem težavo – zapletel se je s sodelavko. Po burnem obdobju, pogovorih sva pričela znova. Vse lepo, dokler ponovno ni prišel črvek vame, da nekaj ni v redu. Po mesecih poskusov reševanja ” moje težave”, kajti on je vseskozi trdil, da ni nič, ugotovim, da je ponovno v igri ista sodelavka. Ni bilo nič drugega, kot vsakodnevni pogovori, srečanja ob kavici, sms-i, vendar …..Na otrocih prisegal, da ni nikogar med nama. Seveda, se mi je podrl svet. Bolj zaradi laganja v obraz, kot kaj drugega. Tako zavzeto je zatrjeval, da sem neumna, da sploh razmišljam o tem. Da ni nič, da iščem prepir… Skratka, po odkritju (izpiskih telefona, da sem mu dokazala, da vendarle ni nedolžno ter moje sumnje niso bile moja neumnost) sem želela ločitev. Enostavno nisem prenesla, da ti nekdo laže v oči. Ampak…otroci, moževa prošnja za pomoč strokovnjaka so me nato odvrnili od ločitve. Po mesecih svetovanja sva ostala skupaj, vendar….Enostavno se ne poberem. Mož sicer nima več stikov z njo, tudi s katero drugo ne, vendar….. Kriva sem, ampak ne morem preko tega. Tudi mož ni do mene čustven, včasih imam občutek, da bi me kar zakopal v prvo luknjo. Da, medalja ima dve plati, tudi sama bi naredila isto z njim. Po svetovanju mu nikoli nisem očitala ničesar, ne pogrevam starih zadev, ker pa mož nima argumentov proti meni, išče dlako v jajcu, pogreva zadeve iz mojega otroštva, mladosti…. Bila sem samosvoja, kar nikoli nisem zanikala, vendar sem se z prihodom otrok umirila, nikoli lagala, prevarala ali kakorkoli drugače ogrožala zakon, družino. Kljub vsemu ob vsaki priliki privleče na dan mojo mladost – neogovornost, hiter jezik, prepiranje doma (neurejena družina). Skratka – vse skupaj me je dobesedno potisnilo do stanja, da se mi kar gnusi. Tako si želim, da bi prišla ena, ga zapeljala ter odpeljala, kajti sama nimam poguma, da prekinem zakon. Zakon….pa saj niti ni. Živima skupaj, nekaj kolegov je skupnih, drugače hodiva sama zase. On ne prenese mojih kolegic oz njihovih mož, jaz ne njegovih kolegov. Seveda on se nima kaj z mojimi kolegicami, kolegi pogovarjati, jaz njegovih ne prenesem, ker so ali prevaranti, gostilniški pivci ali pa karakterno ne prenesejo žensk, ki mislijo s svojo glavo. Enostavno nimava popolnoma nič skupnega razen otrok, streho nad glavo, gospodinjstvo. Oba sva nezadovoljna, vendar…on nikoli ni bil za reševanje konkretnih težav, kar je že takrat na svetovanju svetovalec povedal – da beži od resnice ter težav. Sama se pa enostavno ne morem pogovarjati, poskusila sem, vendar je jezen odšel, da kaj spet hočem od njega. Da sem popolnoma nezadovoljna žena, ki ji nič ni prav in samo išče kje ga bo j***la v glavo. Seveda sem se umaknila in….sedaj mi res dol visi kje je, s kom je, kaj dela, kdaj pride….. In ponovno ni prav. No, če bi mu dala vsak dan sexat, potem bi zanj sploh ne bi bilo problema, ampak…jaz ga še pogledat ne morem, kaj šele, da bi se ga dotaknila (ali on mene). Vem, tako več ne gre, ampak…kaj storiti?? Pogovor ni mogoč, pa tudi – mislim da ne bi imelo smisla. Če se razlikujeva v osnovnih mišljenjih, nepripravljenosti na kompromise (predvsem on)….ne vidim rešitve. In priznam, nimam pa pogum, da rečem adijo, odhajam! Toliko sem vložila v lasten dom, hišo, še šoloobvezen otrok, da enostavno ne bom pustila vse in odšla. Sorodnikov nimam, denarja tudi ne, kajti vse se je vlagalo v hišo, še kredit odplačujeva….Pa tako življenje vem, da ni zdravo – ne za naju, ne za otroka. Pa tako si želim nežnosti, razumevanja, pogovorov….nikoli nisem imela nikogar, ki bi me imel rad, mi to pokazal. Ko sem sama jočem, pred možem sem trdna kot skala – ne bom mu pokazala svojih čustev. Tudi ko sem izvedela za njegove telefonijade, kavice nisem kričala, jokala ali delala kakšne scene. O ne, mirno sem samo rekla, da me je prizadel, kot me še ni nihče. In takrat je prosil, da naj se zderem vanj, ampak…mislim, da je takrat umrl del mene. Skoraj lahko rečem, da mu zaupam, da me nikoli več ne bi postavil v tako situacijo, vendar…..razum je eno, čustva pa drugo. Se opravičujem, še bi lahko pisala, vendar….vse skupaj bi bilo istega pomena, samo besede bi drugače obrnila.
Prisrčna in lepo berljiva zgodbica, ki spada pod klasiko.
Preberi tole in ti bo jasno, kam pes taco moli;
Seks ob zori
Predzgodovinski izvori moderne spolnosti
Christopher Ryan in Cacilda Jethá
prevod: Uroš Kalčič
naslovnica: Branka Smodiš
format: 160 × 235
strani: 376
vezava: mehka, zavihi
izid: 2013
ISBN: 978-961-241-724-6
redna cena: 38,20 €
modra cena: 16,00 €
vaš prihranek: 22,20 €
na zalogi
Ljudje smo vsaj od Darwina naprej prepričani, da je monogamija za človeka nekaj naravnega. Popularna znanost kot tudi religijske in kulturne vede vztrajajo pri prepričanju, da so moški in ženske od nekdaj živeli v skupnostih, v katerih sta bila moška zaščita in iskanje prebivališča ekvivalent ženski plodnosti in zvestobi. A ta zgodba je majava. Vse manj je poročenih parov, vse več ločitev, prešuštev in šibkega libida v sicer trdnih zakonskih zvezah.
Ali lahko to resničnost naših spolnih in družbenih življenj povežemo z očitno zastarelo in napačno predstavo, ki nam jo vsiljuje standardno prepričanje? Raziskovalni psiholog Christopher Ryan in psihiatrinja Cacilda Jethá v svoji provokativni knjigi Seks ob zori dokazujeta, da je to mogoče, ko na glavo obrneta vse, kar »vemo« o spolnosti, in ponudita jasno alternativno razlago.
Njuna temeljna ugotovitev je, da so ljudje nekoč živeli v egalitarnih skupnostih, kjer so si delili hrano, skrb za otroke in celo spolne partnerje. S prepletanjem doslej spregledanih dokazov iz antropologije, arheologije, primatologije, anatomije in psihoseksualnosti avtorja dokažeta, kako daleč od človeške narave je pravzaprav monogamija. Avtorja pojasnita predzgodovinske izvore človekove spolnosti, obenem pa predlagata optimistične smernice našega prihodnjega spolnega vedenja, ki je osvetljeno z ljubeznijo, sodelovanjem in velikodušnostjo.
Knjiga zelo duhovito odgovarja na vprašanje, kako človeška promiskuitetna preteklost odraža naše boje z monogamijo, spolno usmerjenostjo in družbeno dinamiko. Pojasnjuje, zakaj so dolgoročne resne zveze za nekatere posameznike tako težaven cilj; zakaj spolna sla ugasne, tudi ko se ljubezen poglobi; zakaj je vedno več moških, ki so pripravljeni zavreči vso preteklost in družinsko življenje zaradi bežnih afer z mlajšimi ženskami; zakaj homoseksualnost vztraja standardnim pogledom navkljub; in kaj nam človeško telo lahko pove o naših predzgodovinskih koreninah.
Avtorja knjige Seks ob zori brez dlake na jeziku in brez opravičevanja naše negotove predpostavke in neutemeljene zaključke obrneta na glavo ter ponudita revolucionarno razumevanje našega načina življenja in ljubljenja.
Moje sožalje.
Dvomim, da še razumem, kaj vse bi bilo lahko zajeto pod pojem prisrčnosti.
Dvomim, da to razumeš ti sam.
Le zakaj se lotimo komentiranja, če nimamo ničesar za povedati? Nenazadnje vsak pluje po svoje.[/quote]
Enostavno nimava popolnoma nič skupnega razen otrok, streho nad glavo, gospodinjstvo.
Če nekdo z nekom čez leta nima nič skupnega, tudi ni imel nič skupnega na začetku, saj se človek ne spreminja tako zelo, noooo. Če nekdo na začetku ni preveril tega, da z nekom nima nič skupnega, je kriv sam, a ne. Zakaj taki, ki nimajo nič skupnega, naredijo otroke, hišo, vgradijo vanjo skupno kuhinjo in se potem čudijo sami sebi, da nimajo nič drugega skupnega, a? To je res prisrčno, zato se lotimo komentiranja. Torej, pluj po svoje, hvala.
Dvomim, da še razumem, kaj vse bi bilo lahko zajeto pod pojem prisrčnosti.
Dvomim, da to razumeš ti sam.
Le zakaj se lotimo komentiranja, če nimamo ničesar za povedati? Nenazadnje vsak pluje po svoje.[/quote]
Enostavno nimava popolnoma nič skupnega razen otrok, streho nad glavo, gospodinjstvo.
Če nekdo z nekom čez leta nima nič skupnega, tudi ni imel nič skupnega na začetku, saj se človek ne spreminja tako zelo, noooo. Če nekdo na začetku ni preveril tega, da z nekom nima nič skupnega, je kriv sam, a ne. Zakaj taki, ki nimajo nič skupnega, naredijo otroke, hišo, vgradijo vanjo skupno kuhinjo in se potem čudijo sami sebi, da nimajo nič drugega skupnega, a? To je res prisrčno, zato se lotimo komentiranja. Torej, pluj po svoje, hvala.[/quote]
Koliko se človek lahko skozi leta spremeni, katere lastnosti, zakopane v ljudeh, pridejo na površje, vedo tisti, ki jih je življenje učilo skozi izkušnje. Tudi ti sam zase lahko trdiš, da se nisi spremenil? Verjemi: nate vpliva že, o čem razmišljaš, s kakšnimi ljudmi se družiš, saj povzameš (hote ali nehote) njihov način izražanja in fukncioniranja.
Za razliko od takih, ki v tebi zmorejo prebuditi svetlo plat, ki je nisi pokazal navzven.
Pluj tako, da boš srečen.
Enostavno nimava popolnoma nič skupnega razen otrok, streho nad glavo, gospodinjstvo.
Če nekdo z nekom čez leta nima nič skupnega, tudi ni imel nič skupnega na začetku, saj se človek ne spreminja tako zelo, noooo. Če nekdo na začetku ni preveril tega, da z nekom nima nič skupnega, je kriv sam, a ne. Zakaj taki, ki nimajo nič skupnega, naredijo otroke, hišo, vgradijo vanjo skupno kuhinjo in se potem čudijo sami sebi, da nimajo nič drugega skupnega, a? To je res prisrčno, zato se lotimo komentiranja. Torej, pluj po svoje, hvala.[/quote]
Koliko se človek lahko skozi leta spremeni, katere lastnosti, zakopane v ljudeh, pridejo na površje, vedo tisti, ki jih je življenje učilo skozi izkušnje. Tudi ti sam zase lahko trdiš, da se nisi spremenil? Verjemi: nate vpliva že, o čem razmišljaš, s kakšnimi ljudmi se družiš, saj povzameš (hote ali nehote) njihov način izražanja in fukncioniranja.
Za razliko od takih, ki v tebi zmorejo prebuditi svetlo plat, ki je nisi pokazal navzven.
Pluj tako, da boš srečen.[/quote]
Če nekdo z nekom čez leta nima nič skupnega, tudi ni imel nič skupnega na začetku, saj se človek ne spreminja tako zelo, noooo. Če nekdo na začetku ni preveril tega, da z nekom nima nič skupnega, je kriv sam, a ne. Zakaj taki, ki nimajo nič skupnega, naredijo otroke, hišo, vgradijo vanjo skupno kuhinjo in se potem čudijo sami sebi, da nimajo nič drugega skupnega, a? To je res prisrčno, zato se lotimo komentiranja. Torej, pluj po svoje, hvala.
Pozdravljena
Poglej, sama sem doživela, nekaj podobnega.
Dopisovanja, pogovori, dve ali tri kavice…ona se je zaljubila vanj. Težava, zelo velika.
To mi je vse skupaj prekril, odkrila pa sem sama. Ker sem sumila, da se nekaj dogaja, pripovedoval mi je o kaki stvari kako mnenje kr nekoga. Na določene stvari je začel drugače gledat. V glavnem sum v meni se je prebudil.
Seveda njegova zatrjevanja, kako me ljubi, ima rad, da je res otročji, da je nekomu pustil tako blizu…da pa z njo ni imel nič, da me ni prevaral…mi niso pomenile prav veliko, olajšanje – ja, dvom v njegove besede in dejanja – ja, nezaupanje – o, ja.
Ker ga imam res rada, imava otroke in je ljubeč, pozoren se nekako borim s tem. Zaupanje ni še tisto pravo, pa vendar, če je volja je pot. Odločila sem se, da ga želim v svojem življenju.
Preverila sem, pa ne bom razlagala kako…igre pač, tudi tisto žensko.
Tako, da ta zgodba, ki mi jo je povedal drži.
Nisem srečna, da je do teh pogovorov z njo prišel, je pa res, da sva v tistem času vsak imela svoje težave in nekako reševala vsak po svoje. Oba sva bila precej vzkipljiva in premalo komunicirala, veš kvaliteten pogovor. Zato je to prišlo z njegove strani, ker se je z njo lahko sproščeno pogovarjal, to lahko razumem. Mi je žal, vendar se stvari za nazaj ne da spremeniti.
Vseh čustev, ki sem jih takrat doživljala ti ne bi opisovala, saj jih dobro poznaš. Tudi dihati ne moreš, ker se ti zdi da se vse podira okoli tebe.
Najhujši sovražnik je naš razum, ki nam ponuja tisoč in eno sliko v glavi, kaj se je dogajalo, kako,…ali je to…ali je ono.
Na tebi je, da sprejmeš odločitev ali ga želiš v svojem življenju ali ne. Na nek način bo za vedno to tudi ostal, saj je oče vajinih otrok. Kot mož, partner, ljubimec.
Če ga ljubiš požri svoj ponos in delaj na odnosu, komunikaciji, planih za naprej. Pozabila ne boš, počasi mu boš oprostila in tale zgodba je lahko samo opomin za naprej. Če se nekaj takega navkljub, po tvoje, dobremu odnosu ponovi, potem pa ni več kaj razmišljati. Sedaj pa imaš to možnost.
Premisli tudi o tej možnosti, kako boš živela, ko se on ne bo pripravljen truditi za vaju, ko ga ne bo zjutraj ob tebi, ne bo klicev, nihče te ne poljubi in objame, ko prideš, ne zaspiš v njegovem objemu, ne bo skupnih izletov, pogovorov, druženj…ne verjamem, da ti je vseeno.
Ni šibka točka, če pokažeš bolečino svojemu možu, morda pa pogreša to pri tebi, če si se zaprla (tako vsaj ti opisuješ) pred možem, skrivaš svoja čustva, to ne more prinesti nič dobrega, to veš.
Pa kaj potem, če mu poveš vse, pa še veliko več, če nič drugega bo imel občutek krivde, ki ga bo kljuvala sem ter tja in si takšne traparije ne bo več privoščil…sedaj mu kažeš, da je prav, da je prav moral to naredit, razumeš?
Za konec pa samo še to ali boš lahko živela z mislijo, da si z a k o n razdrla, zaradi brezveznih pogovorov in par kavic….seveda je naredil napako, prevaral te pa le ni in po teh kavicah in pogovorih je prišel naravnost k tebi domov. K tebi.
To je resm kar pravi predhodnica. Ponos v odnosu ne naredi nič koristnega. Vsaj takrat, ko se gre za skrivanje čustev. Vsak naj sicer sam izbira, kako bo deloval, vendar naj se zaveda, kako je s tem razumljen in viden pri drugem, saj vse to vpliva na to, kako se bo partner obnašal do in čutil nas, torej tebe avtorica.
Če je to res, ne bo nikoli bolje, kvečjemu bo šlo še bolj navzdol.[/quote]
Žal se strinjam z napisanim.
Odločitev, da sta poiskala pomoč je sicer bila pozitivna in prava, vendar, če se OBA nista pripravljena soočiti s spremembami, vam tudi najboljši nameni, motivacija, še kako močna VOLJA, ne bodo pomagali.
In po zapisanem sodeč, vajina terapija ni bila ravno uspešna in motivirana z iskrenostjo, graditvi na odkritem in iskrenem odnosu, na odpuščanju.
Gnusi se vam, najraje bi ga zakopali nekam.
Ne razumem, zakaj ste še tam?
Imate enega otroka (ne tri in več)?
Službo?
Že to je olajševalno, za odhod.
Materialno (hiša, avto, ipd.) nikoli ne odtehta praznine in jalovega životarjenja ob nekom, ki se vam “gnusi” in bi ga raje nakam “poslali”.
Z vsakim dnem pa smo za en dan bližje koncu, za katerega sploh ne vemo, kdaj pride.
Vem, se sliši teatralno, ampak res, res ni vredno čakat na nekaj kar nikoli več ne bo, ali mogoče tudi ni bilo.
Veliko poguma in pametnih odločitev!
Pa kako hudiča lahko eni tičite skupaj, si pijete kri dan na dan, si ne zaupate, vidite sovražnika?
Poznam nekaj parov, ki si poiskali strokovno pomoč. Vsi so srečno ločeni, čeprav so jih ?strokovnjaki? nazaj na kup “tlačili”!
Zaradi bajte, vrta s solato, psa, dveh avtomobilov in zunanjega videza, se mučiti??
Čisti sadomazo!!
Pozdravljeni!
Mislim, da sami dobro ugotavljate, da skupno življenje v opisanih čustvenih okoliščinah nima svetle prihodnosti.
Moje vprašanje torej je. Ali ste izčrpala vse možnosti za rešitev odnosa?
Partnerski odnos vedno na površje naplavi najslabše v nas (in vse slabo naše rodbine). Skozi čas ne vidimo več partnerja katerega smo ljubili, ampak projekcije lastnih omejujočih elementov. Omenili ste svojo družino … to kar se vam dogaja sedaj je neke vrste kopija tega, kar se je dogajalo v vaši primarni družini.
Menim, da noben od vaju ni resno vstopil v terapevtski in transformacijski proces (takšen proces lahko traja več let, noben terapevt nima čarobne paličice). Rekel bi, da sta celo pometla stvari pod preprogo in se takrat odločila, da bosta vztrajala za voljo otrok, hiše …
Sedaj ne izmenjujeta nobene energije več. Vaš partner postaja agresiven in depresiven, kar je tudi posledica tega, da ni seksualno aktiven. Vi ste se čustveno zaprli (zaradi nezaupanja in hladnosti partnerja), in kadar se ženska čustveno zapre ne čuti potrebe po seksualnosti. Takšna situacija je idealna za nastanek različnih psihosomatskih težav, depresije, lahko celo poškodb v družini. Pogosto posledice tega nosijo otroci.
Povejte možu kako se počutite in če nameravata ostati skupaj si poiščita primerno strokovno pomoč.
Ne čuti potrebe po seksualnosti zgolj s človekom, pred katerim se je zaprla. Še to bi se redko, če je seks izpolnjujoč.[/quote]
Tudi če je seks (bil) izpolnjujoč se bo želja po seksualnosti s partnerjem prej ali slej zmanjšala, če ni zaupanja.