Pozdravljeni!

Kar nekaj časa sem razmišljala, ali bi sploh pisala, ker se mi zdi, da ni fer od mene, da prosim tukaj za pomoč, ampak ne znam več naprej. Pravzaprav se mi zdi, da bi morala nehati jamrati in se še bolj truditi, ampak ko potem razmišljam, koliko se v resnici trudim, me sesuje in samo jočem, ker ne vem …

Ne vem, kaj naj storim. In trapasto je, da tukaj prosim za pomoč, ker vam verjetno samo kradem čas. No, nekako se mi je uspelo spopasti s svojimi motnjami in priti do 52kg. Z vsemi vrhovi in padci. Po praznikih sem prilezla do tiste grozljive 54,1 in takrat se je vse naenkrat podrlo. No, v resnici se ni podrlo, sem se pa odločila, da bom nekaj ukrenila. Ker sem si zagotovila, da bom ostala med 50 in 52kg. Predvsem zato ker, da se pohvalim, sem v času, odkar sem prišla na to telesno težo, že dvakrat normalno dobila menstruacijo.

No, ampak tu se začnejo problemi. Ko sem se odločila hujšati. Prva dva dni sem bila seveda čisto sesuta in sem stradala, nato pa sem se spravila v red in sem začela zdravo, s tremi obroki in tekom. In z nadzorom je šla teža lepo po pol kilograma navzdol. Vendar pa … ne vem, ne znam se več normalno obnašati. Ne vem, ali je to zaradi družine ali zakaj. Čez teden, ko sem v dijaškem domu, sem srečna, ogromno se smejim in moja samozavest se vrača. Ko se vrnem domov, moja samozavest pade, začnem se prenažirati, sem žalostna, ogromno prejočem, začnem pretiravati s telovadbo, zdaj ko so slabe vremenske razmere, pa ždim v kotui, popolnoma osamela in jočem. In potem se je zdaj začelo že tako, da čez teden zaužijem 500-700kcal, včasih manj, ko pridem domov se pa nabašem in si obljubim, da bom zdaj začela pravilno jesti. In potem sem slabe volje, mama me kar naprej kritizira (kar me še dodatno potre, ker v domu dobivam pohvale, tu me pa samo sesujejo njene opazke) in komentira, koliko pojem in koliko ne, da se sramujem vsakega grižljaja, po drugi strani pa se bašem. In potem se umikam in je doma še hujše ozračje in se samo prepiramo in jih slišim, da lahko grem, če jih nočem gledati. In jaz samo odidem stran, ker jim ne morem povedati, da niso oni krivi, da sem kriva jaz, ker tako sovražim sebe, to svojo postavo, te svoje prehranjevalne navade.

Nimam več ideje, kaj naj še naredim. Poskusila sem s tem, da sem mami napisala pismo, kaj čutim in potem mi je obljubila, da se bo potrudila, ampak … Na koncu mi vedno očita, da se ona trudi, jaz pa ne. In poskusila sem s tem, da se, kadar sem v krizi, zatečem h glasbi in začnem ustvarjati in ponavadi ob sobotah to deluje, ob nedeljah pa sem že preveč na koncu z živci, da bi sploh še lahko razmišljala. In začnem razmišljati, da je vsega konec, da bi rada samo še umrla. Ampak se nekako prebijem in dočakam ponedeljek, ko spet pobegnem v dijaški dom.

Vem, da to ni zdravo. Vem, da je to daleč od zdravega. Nehati bi morala s tem, da čez teden malo jem, vendar ne verjamem, da to vpliva na to, da se čez vikend prenajedam, ker sem poskusila normalno jesti v dijaškem domu in nato nadaljevati čez vikend, a ni bilo razlike. Vem, da s stradanjem ne bom rešila ničesar, da na tak način ne bom shujašala in obdržala teže, vse to vem. Vem, da se znova puščam anoreksiji, vsakič ko ji dovolim, da me nadzoruje, da ne jem in se potem počutim tako zelo zelo lepo. Tega se še predobro zavedam in hočem to čim prej končati. Rada bi jedla normalno, za to se trudim vsak nov dan, če le gre. A mi ne uspe. V dijaškem domu ja, doma je polomija, ki me sesuje. Ne vem, kako naj to rešim. Mi pa pušča to hude posledice, kot opažam zadnje čase, saj vedno težje prenašam te nedelje in sem vedno bolj na dnu, da razmišljam o slabih stvareh (prej sem bila veliko močnejša) in se tresem in jočem, poleg tega pa se čez vikend ne naspim, ker se kar naprej zbujam in sanjam o tem, da ne smem jesti in si ne upam zjutraj vstati iz postelje. Kot bi me samo vikendi sprejeli v temo, ko sem čez teden zelo razigrano in veselo dekle, zelo optimistično in prepričano, da mi bo uspelo. Ne vem. Edina stvar, ki se je zavedam, je, da nočem več kazati svoji družini tega, da jih ne maram (ker jih imam v resnici zelo rada). In predvsem hočem, da se to neha, ker nočem, da je moj najhujši strah, da se moram ob petkih vrniti domov.

Upam, da vam ni bilo odveč prebrati mojega sporočila.

Pozdravljena Little Miss Sunshine,

čestitam ti za pridobljeno menstruacijo. Resnično ti želim, da bi obdržala to pridobljeno težo. Verjamem, da ni bilo lahko priti do te številke in se spopasti s pridobljenimi kg. Občutki tesnobe ob tem so običajni. Potreben je čas, da se navadiš, da se telo spremeni, pridobi spet obline, drug videz. Dobro bi bilo, da se vključiš v kakšno podporno skupino ali individualno svetovanje, terapijo. Tako bi dobila podporo pri pridobivanju kg in lahko bi delila z nekom svoje občutke, ki se v tebi pojavijo ob tem.
Očitno je, da se ti svet ob povratku domov postavi na glavo, si bolj pod stresom, napeta in nezadovoljna s seboj in drugimi. Odnosi so kočljiva zadeva, ni lahkega odgovora kako si ob tem pomagati. Skušaj biti čim bolj nežna do sebe, kolikor si lahko glede na situacijo. Vključitev v skupino za samopomoč ali individualno svetovanje, terapija bi ti pri tem lahko pomagali. Lažje bi dobila odgovore kaj lahko narediš in tudi podporo. Razmisli o tem.

Želim ti vse dobro.
Lep pozdrav,

Tatjana