Zivljenje me je, kot vecino tukaj, pripeljalo na ta forum. Verjamem, da nikogar od nas, ne nakljucno. Vse, ki smo tu, je zelo tezko zivljenje in izkrivljeni odnosi, prisililo v to, da iscemo vzroke, raziskujemo in se izobrazujemo.
Tudi sama sem po nevzdrznih letih, stalnih prepirih in uvidu, da je nekaj zelo narobe z najinim odnosom, zacela raziskovati. Zelela sem ga spremeniti, zelela sem, da bi razumel, da ni dobro kar pocne. A prisla sem do spoznanja da je to jalovo pocetje.
Spoznala sem, da moram delati na sebi. Uvidela sem, da imam jaz tezavo, ki jo je potrebno resiti in je on le ogledalo, ki mi to kaze. Ugotovila sem, da je to ze moja druga precej podobna veza, veliko bolj kruta kot prva. Ugotovila sem, da se v prvi vezi nisem naucila dane lekcije in sem jo zato morala se bolj mukotrpno ponavljati. Spoznala sem, da mi zivljenje kaze, da moram nujno popraviti neka svoja prepricanja in zrasti. V drugi vezi sem spoznala, da iscem nedosegljive moske, nesposobne dajati, custveno prazne in da jih prosim za drobtinice custev in ljubezni. Da sta bila oba moja partnerja v bistvu enaka mojemu ocetu kar se tice izkazovanja custev. Taksno pomanjkanje ljubezni, socutja, potrditve in priznanja sem pogresala kot otrok in taksne odnose sem imela tudi v odrasli dobi. To mi je bilo znano in to sem privlacila.
Tak tip odnosa sem morala izkusiti. A lahko recem, da sem se lekcije naucila. In lahko recem, (mogoce bo tezko razumljivo) da sem hvalezna predvsem drugemu partnerju, da je bil moj ucitelj v zivljenju. Zame kot osebo je bila to poucna in kruta zivljenjska lekcija. A povsem zavestna sem, da brez tega, ne bi bila zdaj tu, kjer sem. Na taki zavestni ravni kot sem.
Mogoce so to karmicne veze. Nekaj cesar se v preteklih zivljenjih nismo naucili in smo morali ponoviti vajo. V takih vrstah vez gre obicajno za odplacila karmicnega dolga.
Zelela bi slisati kaj na to temo.

Drugi pogled! Zelo spodbudno temo si odprla. Dokler analiziramo in obravnavamo samo partnerja (beri: racionaliziramo z razumom!), s katerim se razhajamo, se ne bomo nikamor premaknili, četudi zmotno tako mislimo. Naša odnosna srečevanja s partnerji in z ljudmi na sploh, se običajno začenjajo vedno na nezavedni ravni. Tu res ni naključij… Pot do našega nezavednega pa še zdaleč ni preprosta in enostavna. Šele, ko se začnemo zavedati in spoznavati samega sebe, lažje razumemo, da nam je vsak človek učitelj. In šele ko začnemo iskati vzroke v sebi, zakaj smo bili z njim in zakaj smo dopustili vse to kar se nam je dogajalo, smo na pravi poti… Ko zaidemo v neustrezna razmerja, pa pot v svoje globine ni vedno lahka in preprosta.

Včeraj je imela Zvezdana Mlakar na TV1zelo zanimivega gosta dr. Tomislava Kuljiša. To je bila oddaja, ki je vredna ogleda… Vsem želim vse dobro. Lp Odmev

Popravek: Oddaja Zvezdane je bila včeraj na TV2. Lp Odmev

Drugi pogled sama pritrujem nekaterim psihologom, terapevtom, ki pravijo, da si izbiraš partnerje, da bi dokončal drame iz preteklosti, da bi končno dobil tisto, kar si pogrešal, videl, kar nisi…itd. Zato imaš na nek način prav, da te izbira partnerja nauči veliko in ti omogoč, da dokončaš nekaj, kaj ni bilo zaključeno v otroštvu. Ti želim, da zakljuiš te boleče lekcije in končno vstopiši v odnos, kjer se boš učila še ljubezni , kako je če te ima tisti na drugi stran rad 🙂
GittaAna

Pozdravljeni,

Vsekakor se strinjam z drugim pogledom, kot predhodniki.

Bistvo je vsekakor delo na sebi, pa to da smo hvaležni izkušnji (kot pravi drugipogled drugi strani) saj brez tega tudi verjetno sami tukaj ne bi pisali.

Mislim pa da je tudi pomembno to, kot tudi sami ugotavljate, za vse je potreben čas, potrpežljivost (pa če je še tako hudo), tudi rastline ne cvetijo vseskozi (vsaj po večini ne), temveč včasih malo zaspijo, pa se potem ponovno prebudijo in hkrati tudi prilagodijo, glede na preteklost. Tako je prav, in dobro je še vedno dalo dobro. Počasi in pogumno naprej, vsekakor bo šlo na boljše.

Hvala vsem, pa srečno!