Pozdravljeni, potrebujem nasvet glede situacije, v kateri sem se znašel. Sem v resni zvezi z žensko, ki ima že eno 7 letno hčerko iz prejšnje zveze. Z njo se odlično razumem, vendar se sprašujem, ali naj imava skupaj otroka. Skrbi me, da bi bil v tem primeru prikrajšan pri odnosu z njo, saj se bojim, da bi se vsa njena pozornost usmerila na hčerko in novorojenčka. Sam nisem proti imeti otroka, ampak me je vedno skrbelo to, da bom sam prikrajšan. To mi je jasno, da je večina zensk po naravi Mati in je otrok vedno prvi. Nikoli nisem mislil niti iti v zvezo z zensko ki ima otroka ampak z njo sva se zaljubila na prvi pogled. Oba sva mnenja, da sva našla sorodno dušo. Tudi hčerka me je sprejela in ze ob prvem srečanju sem čutil neko posebno vez. Jaz se rad igram z njo. Dostikrat razmišljam ali bi imel tudi biološkega otroka saj to poglobi zvezo, pa tudi za razvoj njene hčerke bi bilo bolje. Kako ste se drugi spoprijeli s podobno situacijo? Kakšne so bile vaše izkušnje in kako je to vplivalo na vaš odnos?

Spoštovani,

drži kot predvidevate. Vloga mame je, da v prvih letih otrokovega življenja postavi na stran svoje želje in skrbi za otroka. Podobno oče nekoliko odloži svoje užitke in skrbi za partnerko ter posredno za otroka. Vendar je za večino staršev, tudi zame, ta žrtev majhna v primerjavi s privilegijem, da so/smo starši. Ko otroci nekoliko odrastejo, lahko s parnerko spet postavita svoje želje v ospredje. Glede na to da se dobro razumete s partnerkino hčerko, sklepamo, da boste še bolj uživali v vlogi biološkega očeta.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić